Zaradi ljubezni in košarke je postal Ljubljančan

Med gručami turistov se tudi v teh vročih dneh z zanj značilnim počasnim in lagodnim korakom nekdanji bosanski košarkarski reprezentant Jasmin Hukić rad sprehodi ob nabrežju Ljubljanice. V glavi nič več kot tujec, temveč, kot pravi sam – Ljubljančan. Da utegne biti slovenska prestolnica njegov dom, je posumil že leta 2001, ko se je kot mladenič iz Tuzle odzval vabilu evroligaške Olimpije.

"Spominjam se prvega obiska svojih staršev iz BiH. Dejal sem jima, da je Ljubljana tako lepa in prijetna, da bi se moral tukaj ustaliti. No, sem imel prav? Res je, vedno bom Bosanec. V Tuzli imam družino in prijatelje. Toda življenje me je pripeljalo do statusa Ljubljančan," pripoveduje 35-letni Hukić, ki kajpak ne taji, da je na njegovo življenje odločilno vplivala življenjska sopotnica Irena, s katero sta ustvarila družino.

Nekoč so ga zanimale lovorike, danes pa …

Prav zaradi družine ga ob iskanju novega košarkarskega delodajalca selitev v bolj oddaljene kraje ne zanima več. Zgodba z novomeško Krko je končana. Zdaj išče nov izziv. "Prav gotovo bom še igral. Kje? Ne vem. Saj veste, da mi, veterani, o tem razmišljamo šele avgusta ali septembra in ne junija ali julija kot zagnani mladci. Verjamem, da bom našel pravo okolje," poudarja nekdanji reprezentant BiH.

"Odkrito povedano, v tem trenutku na mizi nimam prave ponudbe. Nekaj tujih snubcev sem zavrnil. Najraje bi igral kar v Sloveniji. Odprte so vse možnosti. Iščem ambiciozen klub, v katerem bom lahko s svojimi izkušnjami pomagal mladim košarkarjem. Pred leti, ko sem bil tako fizično kot tudi igralsko na vrhuncu kariere, so me zanimale le lovorike. Zdaj je prvi motiv ustvarjanje. Uživam ob delu z novimi rodovi. No, če se vse poklopi in se zgodba konča še s kakšnim uspehom, je občutek toliko slajši," pravi 204 cm visoki krilni košarkar, ki je v dveh obdobjih igral za Olimpijo, košarkarski kruh pa si je služil še v Srbiji, Rusiji, Italiji, Izraelu, na Poljskem in celo v Iranu.

Ob Sanijevem slovesu ga je stisnilo pri srcu

Prav v Iranu, natančneje v moštvu Petrochimi, je leta 2013 prvič združil moči tudi s Sanijem Bečirovićem, ki se je pred kratkim poslovil od aktivnega igranja košarke. "Huka", kot ga kličejo košarkarski sopotniki, priznava, da ob tem ni ostal povsem ravnodušen.

"Žal mi je, da se najini košarkarski poti nista srečali že prej. V Olimpijo sem prišel po tem, ko jo je že zapustil. Tudi pri Benettonu in v mojem drugem ljubljanskem poglavju se nisva ujela. Na srečo sva skupaj igrala v Iranu in nato v Novem mestu. Tako nadarjenega igralca, predvsem za igro 'pick 'n' roll', v Evropi še nisem videl. Vedno sem spoštoval tudi njegovo izjemno voljo. Po hudih zdravstvenih težavah se je vrnil in zaprl usta dvomljivcem. Povsem naravno je, da v košarkarski karieri pride čas za slovo. Trdim pa, da bo košarka brez njega zelo osiromašena. Vsaj na parketu. Verjamem namreč, da bo uspešen tudi v trenerskih vodah," o Bečiroviću, ki se odpravlja v Atene, kjer bo pri Panathinaikosu opravljal vlogo pomočnika trenerja, pripoveduje Jasmin Hukić.