Sobotni intervju
Giro d'Italia
Sobota, 28. 1. 2023, 4.00
10 mesecev, 2 tedna
Sobotni intervju: Jan Tratnik, kolesar ekipe Jumbo-Visma
"Raje sem pol dneva dlje bolan, kot pa da bi karkoli storil narobe."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,89
4
Jan Tratnik je v Sobotnem intervjuju spregovoril o razlogih za menjavo ekipe, učnih lekcijah iz preteklosti in ciljih v dresu kolesarske ekipe Jumbo-Visma, kjer bo moči združil s Primožem Rogličem.
"V to, da sem obrnil krivuljo, sem moral vložiti ogromno truda, in to ne samo v kolesarskem smislu. Sem pa imel cilj in željo po kolesarstvu in verjel sem, da se lahko vrnem. Opažam pa, da je danes veliko mladih takih, ki bi radi samo imeli pogodbo, ob prvem neuspehu pa takoj obupajo," v pogovoru za Sportal ugotavlja Jan Tratnik, ki bo prihodnji dve sezoni dirkal za nizozemsko moštvo Jumbo-Visma. Spregovoril je o razlogih za menjavo ekipe, o učnih lekcijah obdobja pred desetletjem, ko se je spopadal s prehranskimi motnjami in celo razmišljal o koncu kariere, o previdnosti glede vsega, kar zaužije, o vzdušju v novi sredini in ciljih za krstno sezono v rumeno-črnem dresu. "Prehranske motnje v športu, tudi kolesarstvu, so zagotovo še prisotne. Mislim, da lahko marsikomu pomagam že s tem, da o tem odprto govorim …"
Tratnik se je s kolesarstvom bolj kot ne po naključju začel ukvarjati pri 17 letih, ko je z uvrstitvijo na zmagovalni oder ene od gorskokolesarskih dirk v Idriji, ki jo je prevozil na starem gorskem kolesu in brez opreme, nakazal svoj nesporni talent.
Leta 2008 je na večetapni dirki Po Štajerski v skupnem seštevku osvojil 2. mesto. Zaostal je zgolj za svojim vrstnikom, Slovakom Petrom Saganom, trikratnim svetovnim prvakom v cestnem kolesarstvu in sedemkratnim zmagovalcem v točkovanju za zeleno majico na Dirki po Franciji. Istega leta je postal tudi državni prvak v kronometru do 23 let in podpisal pogodbo s slovensko kontinentalno ekipo Radenska (Rog).
Z dobrimi predstavami je hitro pritegnil pozornost največjih igralcev na kolesarskem parketu, tudi World Tour ekipe Quickstep, s katero je podpisal dveletno pogodbo (2011 in 2012). Težave so se začele, ko mu je klubski zdravnik predlagal, naj izgubi skoraj deset kilogramov, saj da bo tako hitrejši na vzponih. Janovo telo se na to ni dobro odzvalo in kar naenkrat se je znašel v primežu nenehnega slabega počutja, nemoči in skromnih rezultatov, saj telo ni imelo dovolj goriva.
Ko se je moštvo v sezoni 2012 združilo z ekipo Omega Pharma in okrepilo z znanimi kolesarskimi imeni, je Tratnik postal tehnološki višek. Leta 2012 se je vrnil v Rog, kjer za svoje kolesarske usluge ni bil plačan, je pa dobival priložnosti.
Tudi leta 2013 ni bilo nič boljše (s svetlo točko – naslovom evropskega prvaka v cestni vožnji do 23 let) in Tratnik, takrat star komaj 23 let, je začel obupovati nad kolesarstvom. Rešilno bilko je iskal v kontinentalni ekipi Tyrol Cycling, ko mu je sokrajan Dejan Bajt pomagal do pogodbe z ekipo Amplatz – BMC (2014, 2015 in 2016), kjer je (plačan je bil zgolj po učinku) spet zaživel. Še bolj se je izkazal v sezonah 2017 in 2018, ko je dirkal v dresu poljske prokontintalne ekipe CCC Sprandi Polkowice, ter med leti 2019 in 2022, ko je vozil za ekipo Bahrain-Victorious.
V intervjuju za Sportal je pojasnil, zakaj se je odločil za menjavo ekipe, kaj ga je motilo pri ekipi Bahraina, kako previden je pri uživanju produktov, ki niso preverjeni, kaj ga čaka v tem letu in še marsikaj.
"Razmišljal sem, do kod mi je uspelo priti v zadnjih desetih letih. Danes sem v kolesarski ekipi številka ena. Kjer so me oni hoteli v svojih vrstah, tudi zaradi mojih vrednot. Da, lahko rečem, da sem ponosen nase."
Jan, v Slovenijo ste se vrnili za rojstni dan vaše življenjske sopotnice Urše, neposredno s klubskih priprav v Alicanteju v Španiji. Se strinjate, da je prav ona močno zaznamovala vašo kariero in odločitve, povezane z njo? Da je bila ena od glavnih motivatorjev, ki so vas spodbujali pri tem, da v kolesarstvu vztrajate tudi v obdobju, ko ste se znašli v krizi?
Da, brez nje verjetno danes ne bi bil več kolesar. Leta 2013 sem se po vseh težavah že nekako odločil, da je moja kolesarska zgodba končana, vendar je Urša predlagala, naj vztrajam še eno leto. Takrat se mi je potem ponudila priložnost v ekipi Amplatz BMC, pa sem najprej okleval, potem pa mi je rekla, naj poskusim še eno leto, in če vidim, da ne bo šlo, naj potem odneham.
Torej drži, da za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska?
Res je. Urša je bila moja največja opora in oseba, ki je najbolj verjela vame. Da, lahko rečem, da brez nje danes ne bi bil več kolesar.
"Urša je bila moja največja opora in oseba, ki je najbolj verjela vame."
Zanimivo je, da ste se pred desetimi leti, po obdobju prehranskih motenj in slabih rezultatov (več o tem zgoraj v opisu), spogledovali celo s koncem kariere, danes pa ste član najboljše kolesarske ekipe na svetu. Vaša krivulja se je res obrnila v pozitivno smer. Ste razmišljali o tem?
Da, prav to je bila ena od tem na ekipnih pripravah v Španiji. Več kolesarjev me je vprašalo, kaj je bila v tistem obdobju moja težava, in sem razložil, kaj vse sem prestal.
In potem sem zvečer pred spanjem razmišljal, do kod mi je uspelo priti v zadnjih desetih letih. Danes sem v kolesarski ekipi številka ena. Kjer so me oni hoteli v svojih vrstah, tudi zaradi mojih vrednot. Da, lahko rečem, da sem ponosen nase.
V ekipi Jumbo-Visma najbrž dobro poznajo vaše ozadje, tudi omenjene težave. Računajo na to, boste s svojimi izkušnjami ekipi, predvsem mlajšim kolesarjem, prenesli dragocena spoznanja?
Da, vodstvo ekipe dobro pozna mojo zgodbo, o tem smo se tudi odkrito pogovarjali. To je tema, o kateri me ni sram govoriti. V to, da sem obrnil rezultatsko krivuljo, sem moral vložiti ogromno truda, in to ne samo v kolesarskem smislu.
Sem pa imel cilj in željo po kolesarstvu in verjel sem, da se lahko vrnem. Opažam pa, da je danes veliko mladih takih, ki bi radi samo imeli pogodbo, ob prvem neuspehu pa takoj obupajo.
"Ko govorim z mladimi, ki me sprašujejo za nasvet, jim povem, da je to, da smo člani ekipe Jumbo-Visma, najboljše, kar se nam je zgodilo, saj imamo tukaj podporo na vseh ravneh."
Sam sem bil ob prestopu v ekipo najvišje ravni (Bahran-Victorios, op. a.) star 27 let in v današnjih časih, ko uspejo že zelo mladi kolesarji, se to verjetno marsikomu zdi nemogoče. Ko govorim z mladimi, ki me sprašujejo za nasvet, jim povem, da je to, da smo člani ekipe Jumbo-Visma, najboljše, kar se nam je zgodilo, saj imamo tukaj podporo na vseh ravneh.
Tukaj mlade kolesarje obravnavajo drugače kot starejše, to pomeni, da jim ne vsiljujejo toliko dirk in treningov, kar je čisto drugače kot v mojih mlajših letih, ko sem treniral toliko kot 35 let stari kolesarji … Ko si star 20 ali 21 let, ne moreš trenirati toliko kot kolesarji nad 30 let. To je dejstvo.
VIDEO: O dobrodošlici v ekipi Jumbo-Visma, učenju nizozemskega jezika, ...
Kaj pa glede prehrane? V Jumbo-Vismi so zelo natančni glede vnosa hrane, vse je natančno odmerjeno … Kakšen je zdaj vaš pogled na prehrano? Po eni strani se najbrž zavedate, da vsega ne smete jesti, po drugi pa tudi, da telo potrebuje dovolj goriva in da ga ne smete izstradati.
Veliko ljudi me je vprašalo, ali se mi kdaj še prikradejo misli na to, kar se mi je dogajalo včasih. Moje težave s prehranskimi motnjami so trajale od tri do štiri leta. Danes glede tega nimam nobenih težav, niti me ni strah govoriti o tem. Nekateri, ki so imeli podobno izkušnjo, o tem ne marajo govoriti, da ne bi spet začeli podoživljati tega obdobja, no, pri meni je obratno, o tem rad govorim in bi rad pomagal preostalim.
Prehranske motnje v športu, tudi kolesarstvu, so zagotovo še prisotne. Mislim, da lahko marsikomu pomagam že s tem, da o tem odprto govorim …
"Prehranske motnje v športu, tudi kolesarstvu, so zagotovo še prisotne. Mislim, da lahko marsikomu pomagam že s tem, da o tem odprto govorim …"
Kakšen nasvet bi dali mladim? Najbrž ne morete jesti čisto vsega in toliko, kot vam srce poželi?
Ne, seveda ne. V Jumbo-Vismi imamo vse natanko določeno in prilagojeno posamezniku in to mi je zelo všeč. To je zelo drugače kot včasih, ko je bilo edino navodilo za izgubo kilogramov hujšanje. Zdaj ima prednost to, da imaš dovolj energije, to pa pomeni tudi velik vnos hrane. Včasih je nasvet: "Pazi na prehrano!" pomenil samo hujšanje, zdaj pa je drugače. V ekipi gledajo, na katerih kilogramih najbolj optimalno deluješ.
Zakaj ste se odločili za menjavo ekipe? Kaj je bil glavni razlog?
Potreboval sem menjavo okolja, zdi se mi, da sem v Bahrainu stagniral, vse se mi je že zdelo enako. Zagotovo je na mojo odločitev vplivalo tudi to, da sem se ne glede na vse, kar sem v štirih letih storil za ekipo, počutil, kot da me imajo za nekaj samoumevnega. Nisem imel občutka, da se sploh zanimajo zame.
Potreboval sem novo okolje, nove ljudi, na koncu pa se je izšlo tako, da sem postal član ekipe, ki deluje vrhunsko na vseh področjih in daje svojim kolesarjem največjo podporo.
"Zagotovo je na mojo odločitev vplivalo tudi to, da sem se ne glede na vse, kar sem v štirih letih storil za ekipo, počutil, kot da me imajo za nekaj samoumevnega. Nisem imel občutka, da se sploh zanimajo zame."
Tega sem si najbolj želel. Da izkusim to, da imam popolno podporo pri treningu, materialu, prehrani, regeneraciji in pripravah, da vidim, kje je moj limit. Da bom na primer čez deset let, ko se bom ozrl na svojo kariero, lahko rekel, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči, in da je bilo to, kar sem dosegel, moj maksimum.
Pri Jumbo-Vismi ni tako, da bi samo Jonas (Vingegaard, op. a.), Primož in Wout (Van Aert, op. a.) dobili vse, ne, vsi dobijo vse. Vsak kolesar v ekipi je deležen popolne podpore. Vsakega kolesarja skušajo spraviti na zanj najvišjo raven, ker s tem napreduje tudi ekipa. Če bo nek pomočnik v najboljši formi, bo to dobro tudi za Primoža, saj mu bo lahko bolj v pomoč. Zato tudi imajo toliko rezultatov in so tako uspešni.
Ne bom rekel, da mi v Bahrainu ni bilo dobro, saj sem tam imel tudi zelo lepe trenutke, nisem pa čutil, da me želijo posebej zadržati. Zdi se mi, da so me jemali kot samoumevnega, češ Jan bo ostal tukaj. Kot da ne bi imel drugih možnosti.
Tratnik v družbi nekdanjih moštvenih kolegov Mateja Mohoriča in Matevža Govekarja.
To pa mi seveda ni bilo všeč, saj sem vedel, kolikokrat sem se razdajal za druge, ko pa bi včasih lahko dirkal tudi za svoj rezultat.
Motilo me je tudi to, da v lanski sezoni nisem imel ustaljenega programa dirk. Nekaj je bilo predvideno na začetku leta, v praksi pa je bilo povsem drugače. Da grem na Dirko po Flandriji, sem izvedel dva dneva pred dirko. Potem sem na Giru padel in odstopil, čeprav se nekateri s tem odstopom niso strinjali, po tistem pa sploh nisem vedel, kje bom dirkal.
Junija sem nastopil na dirki Po Sloveniji, kar mi je bilo sicer všeč in je tudi dobro izpadlo, a sem nato na dirki izvedel še, da grem na Tour, kar je bil zame precejšen šok.
Na dirki Po Sloveniji.
Vesel sem bil priložnosti, a na Tour v tistem trenutku nisem bil pripravljen. Za tako dirko potrebuješ ustrezne priprave, tudi na višini, jaz pa tega nisem imel. Nisem bil stoodstotno pripravljen, to je dejstvo.
Maja sem bil zaradi poškodbe tri tedne brez kolesa, na Touru pa ni nobenega predaha. Poleg tega moraš biti za Dirko po Franciji tudi psihično pripravljen in s tem se moraš soočiti že precej prej. Tam vlada stres od prvega do zadnjega kilometra in na to se moraš posebej pripraviti. Že v mislih moraš biti tam.
No, potem pa se je Tour za našo ekipo začel s policijskimi racijami … To je bilo res grozno in je name vplivalo tudi psihološko. Že to, da policija nenadoma vstopi v tvojo sobo, medtem ko spiš, nikakor ni prijetno. Tudi s tega vidika sem vesel menjave ekipe.
Kako previdni ste glede tega, kaj vnesete v telo? Sprašujem zato, ker smo pred kratkim v Sobotnem intervjuju gostili nekdanjega nogometaša Amedeja Vetriha, ki je padel na dopinškem testu, potem ko je užival prehranska dopolnila, kupljena v prosti prodaji, ki pa so vsebovala sestavino, ki je na seznamu prepovedanih. Kako previdni ste sami glede tega?
Zelo sem previden. Že samo glede energijskih ploščic, ne vzamem kar vsake, ker ne zaupam vsebini. Če se kdaj ustavim na bencinski črpalki, ker mi na treningu zmanjka pijače, raje vzamem samo vodo kot pa kakšno energijsko pijačo, ker ne vem, kakšne sestavine so v njej.
"Če bi se zgodilo, da bi moral po zdravilo v lekarno, bi sam raje počakal na zeleno luč zdravnika. Raje sem pol dneva dlje bolan, kot pa da bi karkoli storil narobe."
Sicer pa je protokol ekipe tak, da brez vednosti zdravnika ne smeš vzeti ničesar. Če zboliš, moraš najprej poklicati klubskega zdravnika in se posvetovati. Če se izkaže, da potrebuješ zdravila, moraš, preden jih zaužiješ, fotografirati vse podatke o sestavinah. Tudi pri različnih mazilih je treba biti izredno pazljiv.
Če bi se zgodilo, da bi moral po zdravilo v lekarno, bi sam raje počakal na zeleno luč zdravnika. Raje sem pol dneva dlje bolan, kot pa da bi karkoli storil narobe.
Kdaj ste se začeli dogovarjati z ekipo Jumbo-Visma? O govoricah o prestopu smo prvič poročali aprila lani, avgusta pa je bila novica uradno potrjena. Koliko prej so že pokazali zanimanje za vas?
Dogovori so se začeli že leta 2021 na Dirki po Italiji, kjer sem bil drugi na etapi s ciljem na Zoncolan, vendar sem takrat imel pogodbo z Bahrainom za sezono 2022, zato je ostalo zgolj pri pogovorih. Sledile so olimpijske igre v Tokiu, ko je zanimanje zame poskočilo in so interes pokazale še nekatere druge ekipe.
Na Dirki po Italiji leta 2021, etapa s ciljem na Zoncolanu, kjer je osvojil 2. mesto.
Resneje smo se začeli dogovarjati po olimpijskih igrah. Počakal sem še na ponudbe drugih ekip, a sem se na koncu odločil za Jumbo-Vismo in mislim, da sem sprejel najboljšo odločitev.
Veseli me tudi, da sem bil uvrščen v ekipo za Giro, to mi veliko pomeni. V ekipi, kot je Jumbo-Visma, ni prav veliko prostih mest, zato je to dokaz, da močno računajo name. Da sem v najpomembnejši ekipi zelo pomemben člen.
Vas je poklical tudi Primož Roglič in pomagal, da ste hitreje sprejeli odločitev o prestopu?
Da, rekel je, da bi bilo lepo, če se jim pridružim, je pa odločitev seveda prepustil meni.
V sezoni 2023 in 2024 bo združil moči s Primožem Rogličem.
Omenili ste psihično pripravo na Tour. V enem od intervjujev ste mi dejali, da ste v času krize leta 2012, 2013 sodelovali s psihologom. To sodelovanje še traja?
Takrat sem s psihologom sodeloval približno eno leto, zdaj pa delam sam. Mislim, da je bilo to, kar se mi je zgodilo pred desetimi leti, zame taka šola, da sem se naučil veliko nekih navad in tega, kaj ceniti v življenju.
Največ mi pomeni to, da sem zdrav, da so zdravi moji najbližji, da imam Uršo in da imam zelo dobre prijatelje in njihovo podporo. Veliko mi tudi pomeni in me motivira, če me kdo pohvali, opazi moj trud, me spodbudi, kar mi je v Bahrainu manjkalo.
"Počutim se zelo dobro, mislim, da se vse odvija v pravo smer."
Zjutraj meditiram in izvajam jogo, delam dihalne vaje, opravim strečing. V miru razmislim, kako bo videti moj dan, kako lepo je življenje. Povsem osnovne stvari, ki pa mi ogromno pomenijo. To je moj začetek dneva.
Sicer pa sem izjemno vztrajen in verjamem, da če vztrajaš, potem se bo že zgodilo. Tudi če je ena sezona slaba, to še ne pomeni, da je konec kariere. Hvaležen sem za svojo službo. Delam to, kar imam rad, sem na svežem zraku, spoznavam nove kraje in nove ljudi ...
Omenili ste, da imate pri ekipi JV najboljšo podporo. Ste analizirali, kaj še lahko izboljšate?
Princip treninga – zdi se mi, da letos treniram manj, ne časovno, ampak intenzivno. Se pravi, da se vsa dodatna energija hrani za nastop na Giru, da je ne porabim že zdaj, ključnega pomena pa bo tudi pravilna prehrana. Veliko več bom imel tudi višinskih priprav, letos bom kar šest tednov na Tenerifih. Počutim se zelo dobro, mislim, da se vse odvija v pravo smer.
Jan Tratnik in Tadej Pogačar na dirki Dwars Door Vlaanderen, dirki pred Flandrijo.
So v ekipi pri pripravi tekmovalnega koledarja upoštevali vaše želje?
To, kar smo na koncu izbrali, je kompromis. Pripravili smo program, v katerem je vsega po malem. Vprašali so me, kakšne so moje želje, in povedal sem, da si želim na klasike in Giro. Lani sem se na klasikah dokazal, zato so me želeli v ekipi za klasike, a žal ta program ne gre skupaj s programom za Giro.
Kako vam ustreza predzadnja etapa na Giru? Gorski kronometer na Svete Višarje?
Takrat bo že skoraj konec Gira in treba bo priti samo še do vrha klanca (smeh, op. p.). Seveda bom skušal kronometer odpeljati na polno, vendar mislim, da bom težko dosegel odmevnejši rezultat. Klanec je izjemno strm in dolg, se ga pa veselim. Komaj čakam. Vem, da bo tam veliko Slovencev, in tega dneva se res veselim.
Ste že prepeljali ta klanec?
Ne še.
Jan Tratnik in Urška Žigart sta aktualna državna prvaka v kronometru.
Bo pa posebno za vas tudi to, da boste kronometer odpeljali v dresu državnega prvaka v kronometru. So vam ga že izdelali?
Ne še, bo pa kmalu. Zdaj so jih dobili tisti kolesarji, ki že imajo dirke, mi pa smo se opremili z zimsko opremo, da lahko treniramo tudi doma.
Kako ste se navadili na novo opremo? Pri menjavi se čuti vsaka podrobnost …
Kar zadeva pozicijo kolesa, je podobna tisti, ki sem jo imel na Meridi. Se pravi, mere so enake. Največja bojazen pri meni je bila menjava sedeža, a moram potrkati, saj pri menjavi nisem imel niti malo težav. Smo kar zadeli, nov sedež mi zelo odgovarja.
Imel sem kar srečo, da sem dobil opremo podobnih dimenzij kot lani.
Kolo je sicer drugačno, Cervelo, potreboval sem približno teden dni, da sem se ga navadil, pozicija pa ostaja ista.
Naslednja stvar, ki bi lahko bila težavna, pa ni, so hlačke, pomembna je predvsem podloga, a tudi tu ni bilo nobenih težav.
Kaj pa za kronometer? Kakšne spremembe?
Da, nekoliko smo spremenili pozicijo in prvi vtisi so bili presenetljivo zelo dobri. Na novem kolesu sem opravil malo hitrejši trening in sem se zelo dobro počutil, me pa čakajo še dodatni testi, da vidimo, kaj še lahko izboljšamo.
Prej ste omenili, da ste se velikokrat "dali na pol" za druge, kaj pa vaše lastne ambicije? Bo v Jumbo-Vismi, ekipi številnih kolesarskih zvezdniških imen, sploh priložnost, da jih poskušate uresničiti?
Tudi v Bahrainu sem bil pomočnik, pa sem vseeno dobil kar nekaj priložnosti za svoj rezultat. To se zgodi samo od sebe. Lahko si v pravem pobegu in izkoristiš priložnost. V obdobju modernega kolesarstva, ki ga živimo, kjer ni več veliko nadzora nad dogajanjem, se lahko zgodi marsikaj.
Sicer pa se mi zdi, da v Jumbo-Vismi veliko bolj cenijo ekipno delo, da torej ne rečejo, Wout je zmagal dirko, ampak rečejo, da smo mi zmagali dirko. Ekipno delo je precej bolj cenjeno. Vedno pohvalijo vse, ne samo kolesarja, ampak tudi športnega direktorja, kuharja, nutricionista … Zavedajo se, da za uspehom posameznika stoji cela ekipa. Tudi Jonas (Vingegaard, op. a.) ne bi Toura zmagal brez pomoči ekipe. Brez kuharja ne bi mogel, brez nutricionista prav tako ne in tako naprej. Delujejo zelo človeško in motivirajo drug drugega.
Na pripravah sem opazil, da ni manjših skupinic, da se vsi družijo z vsemi. Da sem lahko sedel k vsaki mizi. Vsi smo kot ena družina in to mi je zelo všeč.
Ker ste ravno omenili Wouta Van Aerta, ki tudi to zimi blesti na dirkah v ciklokrosu. Ste tudi sam imeli kdaj željo, da bi se preizkusili v tej atraktivni kolesarski disciplini?
Da, želim si poskusiti tudi to. Razmišljal sem, da bi enkrat proti koncu kariere eno zimo namenil tudi ciklokrosu. Da bi bila to neka taka rokenrol sezona (smeh, op. p.). Zakaj pa ne? Rad bi odpeljal vsaj eno dirko ciklokrosa. In to v Belgiji, kjer je res noro vzdušje.
Kaj vas čaka v prihodnjih dneh?
Najprej me čakajo tritedenske višinske priprave na Tenerifu, od tam letim v Belgijo na enodnevne dirke. Naslednji sklop dirk me čaka v Italiji, Strade Bianche in Milano–Sanremo, sledi Dirka po Kataloniji, kjer bo verjetno nastopila cela ekipa, ki odhaja tudi na Giro, in bo to kot neko ogrevanje.
Po Kataloniji letim neposredno v Belgijo na Liege–Bastogne–Liege, sledijo spet višinske priprave in maja Giro. Vem, da bo težko, da se z Uršo, ki je tudi zelo zaposlena, trenutno pripravlja doktorat iz nevroekonomije, in družino ne bomo veliko videli, razen na dirkah, se pa sezone veselim.
Konec februarja boste praznovali 33. rojstni dan. Že razmišljate o drugi karieri?
Moram priznati, da sem včasih o tem več razmišljal, zadnji dve leti pa niti ne, bolj sem osredotočen na trenutno kariero in vanjo usmerjam tudi vso svojo energijo. Moj cilj je ostati v kolesarstvu in se posvetiti delu z mladimi.
Preberite še:
4