Torek, 9. 2. 2016, 15.44
7 let, 1 mesec
Je mehanski doping celo večje zlo kot biološki?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0
Že vse od leta 2010, ko sta v javnosti zaokrožila posnetka vožnje Švicarja Fabiana Cancellare, ki je na klasiki Pariz–Roubaix in Dirki po Flandriji z nezemeljskim pospeškom zasenčil konkurenco, krožijo govorice o motoriziranem oziroma mehanskem dopingu.
Odkar so na nedavnem svetovnem prvenstvu v ciklokrosu stopili na prste 18-letni belgijski kolesarki Femke Van den Driessche, – to je bil prvi odkrit primer uporabe elektromotorja v kolesu, osumljena pa je vse obtožbe zanikala –, so govorice postale kruta realnost. Na Mednarodni kolesarski zvezi (UCI) so trdno odločeni, da boj z mehanskim dopingom dobijo, še preden se razbohoti do neslutenih razsežnosti.
Hvasti: Mehanski doping je navadna goljufija, za rekreativnega kolesarja pa dobrodošla pomoč
Za komentar o mehanskem dopingu smo vprašali Franca Hvastija, izkušenega kolesarja, mehanika in trenerja, ki je v 80. letih prejšnjega stoletja kot selektor vodil izredno uspešno jugoslovansko kolesarsko reprezentanco.
Kot nam je povedal, ga mehanski napredek nikakor ne preseneča, izpostavil pa je dve plati tehnološke kolesarske zgodbe.
"Po eni strani je ta napredek pozitiven, saj lahko pomaga ljudem, ki bi na primer v pozni starosti ali kljub bolezni še naprej želeli kolesariti, z vidika vrhunskega športa pa je to navadna goljufija. Ne vem, kdo bi lahko užival v tem, da bi zmagoval na račun goljufanja. To ne pelje nikamor in kdor pri doseganju svojih ciljev uporablja taka sredstva, zame ni športnik," poudarja Hvasti.
Ob tem dodaja: "Nikakor mi ne bi prišlo na pamet v kolo vgraditi motor zato, da bi zmagoval, seveda pa se pri svojih 72 letih ne bi branil takšne pomoči, če bi to pomenilo, da bi se s prijatelji še vedno lahko vozil na meni ljubih kolesarskih turah. Seveda ob pogoju, da bi bili kolegi s to mojo pomočjo seznanjeni."
Mehanski doping je že dolgo na trgu
Častni predsednik kolesarskega kluba Sava Kranj, ki je zibelka številnih uspešnih kolesarjev, tudi Mateja Mohoriča, dvakratnega svetovnega prvaka v mlajših selekcijah, je prepričan, da se mehanski doping razvija že dalj časa in da ga ne bo mogoče zlahka izkoreniniti. Možnosti, da kolesar ne bi vedel, da vozi takšno kolo, so po njegovem mnenju nične.
"Goljufija je od nekdaj prisotna v športu," pravi Hvasti. V prvih izvedbah Dirke po Franciji so nekateri kolesarji del trase prevozili kar z vlakom, pozneje so si pomagali s psihostimulansi, sledilo pa je obdobje eritropoetina, menjave krvi in drugo. "Tega se skoraj ne da izkoreniniti, tako kot se kljub policiji, kontrolam in zakonom ne da znebiti vseh lopovov tega sveta. Se pa seveda zavzemam za to, da se to odpravi," poudarja Hvasti.
Verjame, da je kljub vsem madežem, ki zaznamujejo kolesarstvo, to vendarle trenutno najčistejši šport. "Toliko nadzora, kot ga je v tem športu, ni nikjer drugje," ugotavlja Hvasti.
Je kazen premila?
UCI se je na problematiko mehanskega dopinga odzval tudi s spremembo pravilnika. Januarja lani je vanj vključil člen, ki določa, da se storilca, ki pravila krši z uporabo mehanskega dopinga, kaznuje z diskvalifikacijo z dirke, na kateri so odkrili goljufijo, za najmanj pol leta se mu izreče prepoved nastopanja na kolesarskih dirkah in naloži še finančno kazen od 20 tisoč do 200 tisoč švicarskih frankov (od 18 tisoč do 181 tisoč evrov).
Petkratnemu zmagovalcu Dirke po Franciji Eddieju Merckxu se zdi kazen premila, saj gre, kot pravi, pri t. i. tehnološki prevari praktično za dirkanje z motorji, ki spada v svet motociklizma, ne kolesarstva.
Sam zagovarja dosmrtno prepoved nastopanja v kolesarstvu, njegovemu mnenju pa se pridružujeta tudi oba slovenskega sogovornika, Gorazd Penko, glavni trener edine slovenske ženske profesionalne kolesarske ekipe BTC City Ljubljana, in Franc Hvasti. Drugemu se ob tem sicer poraja pomislek o krivdi, saj je ta nekomu za isti prekršek dokazana, drugemu pa ne.
Tudi Penka odkritje mehanskega dopinga ni presenetilo, je pa vse skupaj, kot meni, prava katastrofa za šport, vredna graje in vsega obsojanja. "Kazni bi morale biti vsaj tako visoke, kot so predvidene za uporabo biološkega dopinga, če ne celo višje," predlaga Penko.
Rešitev za odpravo tovrstnega dopinga vidi v rednejšem nadzoru koles. Meni, da so ti primeri v ženskem kolesarstvu redki, se je pa že dogajalo, da so opazovali nekatere kolesarke, ki so na določeni tekmi z enim kolesom zmagovale, na drugi z drugim kolesom pa bistveno zaostale za najboljšimi. "To je seveda samo opažanje, ki ga ne moremo dokazati," dodaja Penko.
