Pri 25 letih prevzel prvo trenersko službo

Trener Vancouvra Alain Vigneault je že zgodaj začel opravljati vlogo trenerja. Pri 25 letih je namreč sklenil igralsko kariero in se preselil med stratege. Kot igralec je najprej pet sezon preživel v ligi QMJHL, kjer je nosil dres Hull Olympiques in Trois-Rivieres Draveurs, v sezoni 1981/82 pa je sledila pot med profesionalce. Pretežni del sezone je odigral v CHL za Salt Lake Golden Eagles, 14 tekem pa je zbral tudi v dresu St. Louis Blues, kjer je dosegel zadetek in vpisal v statistiko še de podaji. Tudi sezono zatem je nekdanji branilec dobil priložnost v NHL, pri St. Louisu je tokrat odigral 28 tekem in se enkrat vpisal med strelce, ob tem pa prispeval še tri podaje. Sezona 1983/84 je bila zanj zadnja igralska kariera, igral je v CHL in AHL, nato pa se odločil, da postane trener.

Najprej kot igralec, nato kot trener

Kot trener je prvih šest let opravljal vlogo v ligi QMJHL, glavni trener pa je bil pri obeh ekipah, v katerih je tudi igral v omenjeni ligi. Prvo sezono je vodil Trois-Rivieres Draveurs, preostalih pet pa Hull Olympiques. V sezoni 1992/93 je prvič v trenerski vlogi okusil ligo NHL, pri Ottawi je bil pomočnik trenerja. Slednji ni najboljše šlo, saj je bila pri repu lestvice, tako da se je 50-letnik po treh sezonah in poslovil od nje in se vrnil v QMJHL, kjer je prevzel moštvo Beauport Harfangs. Tega je vodil sezono in pol, nato pa je prišel klic iz Montreala, ponudbe vsekakor ni mogel izpustiti iz rok. Znova se je vrnil v NHL, tokrat v vlogi prvega trenerja. Pri Canadiens je preživel štiri sezone, a do končnice prišel le v prvi. V sezoni 1999/2000 je bil celo nominiran za trenerja leta, vendar nagrade ni prejel.

Nasledil Crawforda

Potem ko so ga odpustili, si je vzel leto premora, v sezoni 2003/04 pa se vrnil v QMJHL, prevzel je ekipo Prince Edward Island Rocket, katero je vodil dve leti. Prišla je ponudba iz AHL, sedel je na klop Manitoba Mosse, ki je podružnica Vancouverja. Ker se je izkazal, je le po letu dni pri Canucks nasledil odpuščenega Marca Crawforda.

Že v prvi sezoni je postavil rekord franšize, v sezoni je prišel do 49 zmag. V končnici je izpadel v drugem krogu, a na koncu prejel priznanje za trenerja leta. Leto zatem mu z izbranci ni uspelo priti do končnice, zato so odpustili generalnega direktorja, vseeno pa se naslednik ni odločil za menjavo na trenerskem stolčku. To se mu je obrestovalo, saj je popeljal Vancouver do finala.