To je najnevarnejša ženska na svetu

Zadnji dan februarja bo ameriška športna dvorana Staples Center gostila velik športni spektakel. V Los Angeles prihajajo borci v mešanih borilnih veščinah (MMA), ki bodo nastopili na dogodku UFC 184. Čeprav mešane borilne veščine veljajo za izrazito moški šport, bo glavni dogodek večera pripadel ženskama. Za naslov najboljše v bantamski kategoriji (teža do 135 funtov oziroma 61,2 kilograma, za primerjavo: v boksu je bantamska kategorija opredeljena drugače, obsega težo med 52,2 in 53,5 kilograma) se bosta pomerili Ronda Rousey in Cat Zingano. Obe Američanki, obe neporaženi. Rouseyjeva, branilka naslova, velja za najboljšo, najbolje pripravljeno borko na svetu, ki je stopnjo nad vsemi drugimi.

Od mlatenja brez pravil do športa, ki želi nagovarjati množico navdušencev UFC (Ultimate Fighting Championship) danes velja za športno organizacijo, ki pod svojim okriljem zbira vrhunske atlete, najbolj vsestranske borce v mešanih borilnih veščinah na svetu. Mešane borilne veščine so zaradi spektakularnih bojev, v katerih morajo športniki pokazati vse svoje znanje, spretnost in vzdržljivost onkraj pojmov človeškega, šport, ki v svetu najhitreje osvaja množice in pridobiva priljubljenost. Podpis pogodbe s športno franšizo, ki domuje v puščavskem Las Vegasu, so sanje vsakega garača, ki si želi, da bi mu uspelo v eni najzahtevnejših in najatraktivnejših športnih panog sodobnega časa.

A ni bilo vedno tako. Začetki UFC – nastal je kot posledica večnega vprašanja, kdo bi premagal koga, karateist boksarja, judoist sumoborca ali obratno – so bili vse prej kot bleščeči, obračuni v osemkotni kletki pa v očeh večine zvedeni na raven brutalnih obračunov, kjer se tekmeca brez pravil mlatita do onemoglosti. Konec koncev je bil takšen tudi slogan, s katerim je UFC na začetku prek svojega poslovnega modela pay-per-view nagovarjal potencialne gledalce: "Ni pravil, vse je dovoljeno." Od leta 1993, ko je pod okriljem družine Gracie potekal prvi turnir, do danes je franšiza prehodila dolgo pot, se dotaknila dna, nato pa pred dobrim desetletjem po zaslugi novih lastnikov, bratov Fertita, in njunih dobrih zvez pri nevadski atletski komisiji začela korakati proti statusu dobro reguliranega in profesionalno organiziranega športa, ki ne skriva ambicij, da bi postal mainstreamovski.

Ženske v osmerokotniku od leta 2012 Organizacija dvobojev je danes dovoljena po vseh ZDA, razen v zvezni državi New York, kjer še vedno vladajo določeni varnostni pomisleki. A zdi se, da širitev UFC, ki ima danes svoje čisto prave superzvezdnike, kot so Jon Jones - Bones , Anderson Silva (po letu dni odsotnosti zaradi poškodbe mu je pred dnevi uspela vrnitev) in Cain Velasquez, prihaja nezadržno. To dokazuje tudi organizacija dvobojev na drugih celinah, pri čemer posebej izstopa vse večja priljubljenost športa v Evropi.

Njen predsednik Dana White, znan po svojem dolgem jeziku, ki ga s pridom uporablja v komuniciranju z mediji, se je pred časom dobro najedel zarečenega kruha. Trdil je namreč, da ne bo nikoli v življenju promoviral dvoboja med ženskama. Marca 2012 pa se je zgodilo prav to: za naslov prvakinje UFC v bantamski kategoriji sta se v osmerokotniku udarili dotlej neporažena judoistka Ronda Rousey in kickboksarka Miesha Tate. Vsega je bilo konec po štirih minutah in pol, ko je Rouseyjeva nasprotnici z vzvodom zvila roko in si priborila zmago. Ženski dvoboji so od leta 2012 sestavni del UFC, Whitove besede iz zgodovine, ko še ni bilo tako, pa se danes slišijo skoraj bogokletno.

Zbujanje sredi noči kot lekcija pripravljenosti Ronda Rousey, ena najboljših judoistk na svetu, je svojo športno pot začela s sedmimi leti. Ne na tatamiju, ampak v bazenu. Štiri leta pozneje je imela danes 28-letna športnica na sebi prvič judoistični kimono. Jabolko pač ne pade daleč od dreves. Njena mama Anna Maria De Mars je leta 1984 na svetovnem judoističnem prvenstvu na Dunaju osvojila naslov najboljše, bila je sploh prva Američanka, ki ji je to uspelo. Rouseyjeva se spominja, kako je odraščati z materjo, ki ima besedo tatami vgrajeno v genski zapis. "Zbujala me je sredi noči, ob štirih, petih zjutraj je z različnimi gibi preizkušala, kako se bom branila." Nauk se je glasil: vedno bodi pripravljena. S 16-leti je bila Rouseyjeva že najboljša ameriška judoistka. Na olimpijskih igrah v Pekingu – judo so sicer v družino olimpijskih športov povabili na igrah v Barceloni 16 let pred tem – je v kategoriji do 70 kilogramov v četrtfinalu izgubila, a si skozi repasaž priborila bronasto kolajno. Dilema po igrah: kaj početi naprej? Med več možnostmi – trenirati za dvoboje na prihodnjih olimpijskih igrah, študirati ali unovčiti veščino boja tudi finančno – je Rouseyjevo najbolj pritegnila zadnja.

Roke ne bi stisnila komurkoli Njen vzpon je bil meteorski, njene športne veščine strašljivo učinkovite. Debitantski zmagi na turnirju King of the Cage marca 2011, ki jo je nad Brazilko Ediane Gomez dosegla z zvinom roke, tehniko, ki jo je skozi leta juda ponotranjila in jo s pridom uporablja ves čas, so sledile štiri na las podobne epizode. Njene boke je kmalu krasil pas prvakinje v bantamski kategoriji pod okriljem organizacije Strikeforce, ki je takrat premogla najboljše borke na svetu. Bilo je le leto dni po vstopu v svet mešanih borilnih veščin. Ko je UFC kupil svojega takratnega tekmeca Strikeforce, je moral Dana White verjetno že slutiti, da se bo moral za izjavo o nikoli promoviranem ženskem dvoboju posuti s pepelom. Pol leta pozneje je Rouseyjeva osvojila tudi šampionski pas najboljše v bantamski kategoriji UFC, sledilo je nekaj uspešnih obramb naslova, tudi ponovni dvoboj s srdito tekmico Miesho Tate, ki ga je spet dobila. O tem, zakaj je po dvoboju zavrnila rokovanje s tekmico, je prvakinja dejala: "Stisk roke mi nekaj pomeni. Ona si ga pač ni zaslužila."

Jezik, poln trash-talka Borci v UFC podobno kot boksarji pred dvoboji nadvse radi ogrevajo ozračje z opazkami na račun nasprotnika. Tako imenovani trash-talk gre z roko v roki s poslovnim modelom pay-per-view, na katerega stavi UFC. Blatenje nasprotnika in ustvarjanje napetosti pred dvobojem prinašata več plačljivih ogledov, to pa več dobička za franšizo, ki ima z borci sklenjene tudi pogodbe o delitvi dobička od prodanih ogledov. Rouseyjevi besedno pometanje s tekmicami, ki tako očitno zaznamuje trash-talk, ni nikoli delalo težav. Del javnosti jo obožuje, del zaradi neposrednih opazk na račun tekmic sovraži. Kako dobro Rouseyjeva razume zakonitosti sožitja med športom in poslom, se je pokazalo, ko je eni od nasprotnic pred kamerami laskala, da bo nevarna tekmica, takoj ko so se lovilci kadrov umaknili, pa je novinarki New Yorkerja dejala, da bo z njo zlahka opravila. Na vprašanje, zakaj tega ni povedala v kamero, je odgovorila: "To bi škodovalo prodaji dogodka. Ljudje morajo imeti občutek, da je stvar napeta in negotova."

Judoistko je pred časom opazila tudi filmska industrija. Do zdaj je Rouseyjeva nastopila v treh filmih, nazadnje lani v tretjem delu akcijske nadaljevanke The Expendables, kjer je nastopila ob boku danes že nekoliko "zarjavelega" Sylvestra Stallona. V kinematografih po svetu je film zaslužil 206 milijonov dolarjev (dobrih 180 milijonov evrov)

V naslednji dvoboj s podporo Mannyja Pacquiaa

Cat Zingano, s katero se bo Rouseyjeva v ringu srečala čez mesec dni, ima nekaj skupnega z branilko naslova: je neporažena. Pot v mešane borilne veščine je začela kot rokoborka, do zdaj pa je slavila na vseh devetih dvobojih. Podobno kot Rouseyjeva je tudi ona v preteklosti v kot za poražence pospravila neugodno Miesho Tate. Pred kratkim ji je športna stroka podelila naslov povratnice leta (Comeback Fighter of 2014).

Rouseyjevi, ki v Los Angelesu trenira pod okriljem armensko-ameriškega trenerja Edmonda Tarverdyana, hišo pa si deli s še tremi borkami iz kluba, je podporo pred prihajajočim dvobojem z Zinganovo izrekel tudi sloviti filipinski borec Manny Pacquiao. Rouseyjeva o tekmici pravi: "Cat je izjemno izvirna borka. Je najnevarnejša tekmica v moji športni karieri."

Le izjava za kamere, ki naj pospeši prodajo televizijskih ogledov, ali iskrena misel? Odgovor bo dal zadnji dan februarja.