Dejan Zavec: Spogledujem se s tujino in s profesionalizacijo

Konec novembra sta minili dve leti od upokojitve najboljšega slovenskega boksarja vseh časov. Prvega in do nadaljnjega bržčas edinega slovenskega svetovnega prvaka v eni od štirih najuglednejših svetovnih boksarskih organizacij. Leta 2009 je v Johannesburgu premagal Južnoafričana Isaaca Hlatshwaya in osvojil šampionski pas velterske kategorije IBF. Kariero je sklenil na Floridi, 25. novembra 2015, po porazu proti Kubancu Erisalandyju Lari. Ta je bil njegov četrti poraz, v profesionalni karieri pa je dosegel tudi 35 zmag. Od upokojitve se trudi slovenski boks ohraniti prti življenju. Lani je splavil projekt boksarskih gala večerov in z njim zajadral v promocijske vode, ob tem vodi svoj klub na Ptuju, v katerem se morda že kali njegov naslednik. Kakšna je torej "druga kariera" Dejana Zavca?  

• Rubriko Druga kariera prestavljamo na torek.

Večina športnikov ob koncu kariere doživi manjši šok. Prehod iz strukturiranega športnega življenja, v katerem zanje skrbi kopica ljudi in so v središču pozornosti, v običajno civilno življenje, ko so kar naenkrat prepuščeni sami sebi, je lahko zelo neprijeten, nam večinoma zaupajo gostje rubrike #DrugaKariera. Je bil tudi za vas?
Precej podoben. Zagotovo je šok, ko nehaš početi nekaj, v čemer spadaš med najboljše na svetu. Zgodi se ti, da padeš v neko vrzel, ko jasen da postane popolnoma jasen ne. Potem kolebaš, se sprašuješ, kaj bi sploh lahko počel, kaj si, kje si, izgubiš kompas, orientacijo. Veliko športnikom med aktivno kariero ne uspe slediti tistemu, čemur bi morali slediti. Ne zavedajo se, da obstaja tudi življenje po športu. Tudi sam sem se soočil s tem.

"Ni se lahko znajti, če nimaš ob sebi ljudi, ki ti pomagajo." Foto: Bor Slana Ta prehod … Mislim, da še vedno prehajam v ta drugi del življenja, se pa zavedam, da so tu drugačna pravila, kot so bila v ringu. V tem sem natančno vedel, kdo je močnejši, kdo šibkejši, kaj je prav in kaj ne, zdaj pa velikokrat nič ni prav. Ni se lahko znajti, če nimaš ob sebi ljudi, ki ti pomagajo. To ne pomeni, da je nekdo neiznajdljiv ali kakor koli drugače nesposoben prehoda, ampak mislim, da s težavami prej opraviš, če si priznaš, da se moraš o neki stvari tudi kaj novega naučiti. Ko si priznaš, da česa ne veš ali ne znaš, ti to olajša veliko stvari.

Spoznaš, da lahko nekatere rezultate dosežeš le sčasoma. Ampak tako je tudi v športu. Pri tem so rezultati sicer hitro vidni, nevidna pa je pot do njih. Zdi se mi, da je podobno tudi v poslu. Treba je zelo veliko graditi, vztrajati, se marsičemu odpovedati, da na koncu pride rezultat. Šport in poslovno življenje imata skupno to, da se je za vse skupaj treba truditi, le vsebina je drugačna.

Pa vam disciplina, rutina, trma, osredotočenost in pripravljenost na trdo delo, ki so značilni za vrhunskega športnika, kaj pomagajo tudi v civilnem življenju?
Zagotovo pomagajo, a ne vedno. Iz športa si navajen osredotočenosti, pravil in usmerjenosti, ki pa jih v poslu ni. Nekdo nekaj obljubi, nato pa na obljubo pozabi, in podobne stvari. To povzroča zmedo. Ampak se tega tudi precej hitro navadiš. Ko se nekajkrat zaletiš v zid, hitro dojameš, da je treba zamenjati film.

Ta prehod je torej za ene športnike težji, za druge lažji, je pa življenje po karieri vselej bistveno drugačno od pričakovanj. Pri 40 letih se moraš marsikaj naučiti na novo. To ni vedno preprosto, ampak kjer je volja, tam je pot.

Vam je odločitev, da ostanete v boksu, svetu, ki ste ga dodobra spoznali kot aktivni tekmovalec, kaj olajšala prehod?
Je. Ta šport me je vzgojil, usmeril v to, da predaje ni. Da načela veljajo. In ti na koncu, če pošteno igraš, pošteno delaš in pošteno razmišljaš, tudi marsikaj vrača. Takšno filozofijo sem imel kot športnik in jo gojim tudi zdaj. Na šport in življenje gledam kot na bumerang, to, kar daješ, to dobivaš.

Šport vsekakor pripomore k temu, da si dlje časa dosleden in ne nazadnje tudi uspešen, a to ne pomeni, da je vrhunski športnik primeren tudi za vrhunski posel. Vseeno vztrajnost in požrtvovalnost prineseta nekatere prednosti.

Z gala dogodki poskuša boks še bolj približati ljudem. "Je pa treba počakati, da pripravimo vsaj enega izstopajočega borca, ki bo povlekel ta voz." Bo ta izstopajoči mož Aljaž Venko? Foto: Vid Ponikvar

S čim se danes ukvarjate? Kaj vam jemlje največ časa?
Absolutno tekmovalci. Tekmovalna ekipa in pa treningi v moji telovadnici. Nekako se spogledujem s tujino in s profesionalizacijo. To je tudi namen mojega odhoda v New York na dvoboj Lomančenka in Rigondeauxa. Obiskati sem hotel tudi Louja Di Bella (znanega ameriškega boksarskega promotorja, op. p.) in prijatelje.

Trenutne ambicije poskušam navezati na aktivno kariero. Na trenutek, kjer sem končal. Da ostanem v športu, v stiku z ljudmi iz tega športa. V upanju, da nekoč povežem sfero profesionalnega boksa s svojim zdajšnjim udejstvovanjem v slovenskem boksu.

Kako ste zadovoljni s svojim trenersko-promocijskim projektom? Vpeti ste v več stvari …
… prav to je velikokrat zelo nehvaležno. Biti ena oseba in opravljati delo promotorja in trenerja, ob tem še snubiti sponzorje in podobno. Za zdaj nimam nikogar, ki bi mu nekatere stvari lahko prepustil, ampak se nakazuje, da bo v prihodnosti vendarle drugače.

Šele zdaj lahko jasno vidi, kaj vse je potrebno, da nekdo pride na vrh sveta. Foto: Vid Ponikvar Uspelo mi je pridobiti simpatizerje, ki me podpirajo pri organizaciji teh gala boksarskih večerov, in v prihodnosti bomo poskušali pripravljati profesionalne dogodke. S tem poskušam boks še bolj približati ljudem. Da raste naprej. Je pa treba počakati, da pripravimo vsaj enega izstopajočega borca, ki bo povlekel ta voz. To pa je mogoče samo z delom in vztrajnostjo.

In kje je Slovenija v boksarskem svetu brez vas?
Morda se šele danes zavedam, kaj mi je uspelo. Ne zato, da bi se rinil v ospredje, ampak ko si poslovno vpet v takšen projekt, ko vidiš, kaj vse je potrebno, da nekdo pride na vrh sveta … Šele zdaj lahko vidim, kako izjemna stvar mi je uspela. Šele zdaj ta dosežek v moji glavi dobiva širino, pomen. Po drugi strani pa mi daje tudi velik zagon za delo z mladimi.

Kdaj pa ste sploh začeli razmišljati o življenju po boksu? Že med kariero?
Te dni minevata dve leti od dvoboja z Laro in od spoznanja, da se bom moral oprijeti kakšnega drugega dela. Zavedanja, da za športno življenje nisem več dovolj mlad in sposoben. Zavedanja, da bo treba stopiti v neke druge škornje. Računal sem, da se bo sčasoma pokazalo, kaj bo to, kot nekako najbolj logična rešitev pa se je izrisalo, da ostanem v boksu. Za zdaj mi to uspeva.

Ampak svojo telovadnico na Ptuju ste vendarle odprli že med kariero …
Ta telovadnica je nastala predvsem zaradi potrebe po osamosvojitvi. Seveda sem pomislil tudi na to, da bom nekoč trener, da bom nadaljeval to, kar najbolje poznam, a to, da bom imel svoj klub in od tega živel, vsekakor ni bilo v moji zavesti od začetka. To postaja šele zdaj, postaja vse bolj usmerjeno, strukturirano, vse bolj pod nadzorom.

Kaj premlevate dogodke iz obdobja kariere?
Na srečo nimam nobenih frustracij, obžalovanj. Uspelo mi je domala vse, kar sem si zamislil, ne nazadnje tudi zaslužil. Ko pa pogledaš ta širni svet in prešteješ ljudi, ki jim je v boksu uspelo, dobi vse skupaj pravi pomen. V pogledu od zunaj. Sicer pa nisem nikoli okleval, kdaj bi odnehal.

Vedel sem, da bom nehal, ko bo prišel čas za to, in ta je prišel pred dvema letoma. Zame to ni bil velik šok, življenju sem pogledal v oči in se sprijaznil. Težko se je vnaprej temeljito pripraviti na to. Zgodi se, ko se zgodi, nato pa se odzoveš in se prilagodiš na nove razmere.

Leta 2010 sta bila slovenska športnika leta Zavec in Tina Maze. Foto: Vid Ponikvar

Koliko kaj te dni kaže vaša prijateljica tehtnica?
Oh, na srečo ali na žalost kaže kakih pet, šest kilogramov manj kot v obdobju kariere, kar je ne nazadnje popolnoma normalno, saj moji treningi niso več tako naporni in kakovostni, kot so bili, mišična masa upada, zato so kilogrami izginili. Priznam pa, da me je vseeno malo presenetilo.

Čeprav s tem nisem pretirano obremenjen, sem si nekako predstavljal, da bom v ležerni obliki tehtal tam okoli 80 kilogramov, ampak zgodilo se je ravno obratno. Kar malo me pomirja, da nimam odvečnih kilogramov.

Pogrešate rutino?
Predvsem sem vesel tega, da moje telo ne prihaja več v najvišje obrate in mu lahko danes vračam to, kar sem mu 25 let jemal. To je veliko olajšanje, od časa do časa pa vseeno pride želja, da bi stopil na mejo zmogljivosti, ki si jo dosegal nekoč. Nato se tudi hitro zaveš, da je ta meja oddaljena 80, 90 odstotkov, kar te hitro prizemlji in umiri.

"Čeprav s tem nisem pretirano obremenjen, sem si nekako predstavljal, da bom v ležerni obliki tehtal okoli 80 kilogramov." Foto: Vid Ponikvar Pa ostajate aktivni?
Rekreacija je pomembna, gibati se je treba za vzdrževanje psihofizičnega zdravja. Za to skrbim s tekom, nogometom in seveda boksom. Trudim se ostati v dobri kondiciji za svoja leta.

Vseeno pa si zagotovo tudi privoščite kaj, česar si kot boksarski profesionalec niste smeli?
Ob druženjih s prijatelji nazdravimo s kakšnim kozarčkom, pa pojem tudi kaj, česar prej nisem smel, a na splošno ničesar ne uživam čezmerno. Tudi v času kariere, ko sem imel obdobja, da bi si lahko privoščil kaj več, tega nisem počel, po karieri tega nisem prav veliko spreminjal. Razen izogibanja fizičnemu izčrpavanju sem bolj ali manj ohranil navade. Kar zadeva življenjski slog, prehod ni bil kakšen velik šok.

Kakšni so načrti za prihodnost?
Ostati v športu in dvigniti raven našega boksa. Mislim, da imamo pred seboj veliko več, kot znamo videti. Boksarski potencial je v teh krajih, če se ozremo na vso nekdanjo državo pa sploh, izrazit. Mislim, da smo dovolj veliki in pogumni, da gremo naprej.