Skoraj amputacija noge, nato pa pet zaporednih naslovov prvaka

Mick Doohan, ki se je lanskega 4. junija srečal z abrahamom, je prvi stik s čisto pravim dirkanjem vzpostavil v poznih 80. letih prejšnjega stoletja na domači sceni, v avstralskem superbike prvenstvu. Leta 1988 se je prvič preizkusil v svetovnem superbike prvenstvu in takoj pokazal, da je iz pravega testa. Zmagal je na treh dirkah od štirih, na katerih je nastopil: na eni na Japonskem in dveh v Avstraliji.

S svojim razkošnim talentom si je pridobil spoštovanje tekmecev, s svojim stilom vožnje pa postal magnet za navijače. Krasili sta ga neverjetna surova hitrost in neomajna odločnost. Vseskozi je nase opozarjal z vpadljivim stilom vožnje: njegov spodnji del telesa je visel z motorja.

Na velikem odru, v svetovnem motociklističnem prvenstvu, se je Doohan pojavil leta 1989, ko je bil star 23 let. Doletela ga je čast, da je postal moštveni kolega rojaka Wayna Gardnerja, ki je bila takrat živa MotoGP legenda (naslov svetovnega prvaka in dva naslova svetovnega podprvaka v kraljevskem razredu). Na debiju na VN Japonske je Mick kot popolni zelenec na kvalifikacijah s Hondo postavil šesti čas, na dirki pa odstopil.

Hitro postal eden izmed glavnih igralcev v SP

Zaradi izrednega obvladovanja motorja je Mick zelo redko padel, a ko je padel, je bilo ponavadi zelo hudo. Na drugi dirki v Avstraliji si je roko zdrobil do kosti, a to ga ni ustavilo, da ne bi nadaljeval sezone. Na šesti dirki sezone v Nemčiji je kot tretji doživel čarobnost zmagovalnega odra. Prve stopničke v karieri SP si je delil z dvema legendama, Američanoma Waynom Raineyjem in Eddiejem Lawsonom. Navijačem se je močno prikupil na finalu v Braziliji, ko jih je zabaval s kurjenjem zadnje gume.

Leta 1990 je Doohan na Madžarskem osvojil svojo prvo od 54 zmag v kraljevskem razredu. Led je bil prebit. Temu je dodal štiri stopničke in tri najboljše štartne položaje ter kot tretji dirkač sezone postal eden izmed glavnih igralcev v športu, in to že v svoji drugi sezoni v svetovnem prvenstvu. Leta 1991 je nadaljeval svoj naskok na motociklistični Olimp. Čeprav je trikrat zmagal in zbral 14 stopničk, je to zadostovalo samo za naslov svetovnega podprvaka. Za devet točk mu je laskavo lovoriko speljal Wayne Rainey. Rojeno je bilo veliko rivalstvo. Leta 1991 je pustil neizbrisen pečat tudi na prestižni vzdržljivostni dirki 8 ur Suzuke, ko je Waynom Gardnerjem in Hondo RVF750 superbike premagal ves svet.

1992 so Doohanu skoraj amputirali desno nogo

V sezoni 1992 je Doohan kot imperator korakal svojemu prvemu naslovu svetovnega prvaka v kraljevskem razredu naproti: po sedmih dirkah si je nabral strašljivo prednost 65 točk (pet zmag in dve drugi mesti). Sanjsko zgodbo je presekal grd padec na treningu v Assnu, ko si je tako hudo poškodoval desno nogo, da je za las ubežal amputaciji. Štiri dirke je bil prisiljen počivati, nato pa se je junaško vrnil na zadnjih dveh dirkah sezone. Dvanajsto in šesto mesto sta bili premalo, da bi Raineyju preprečil osvojitev tretjega zaporednega naslova prvaka, zmanjkale so mu štiri točke.

Sezona 1993 je bila za Doohana sezona golega preživetja na motorju. Zaradi celjenja hudih poškodb ni bil sposoben dirkati na vrhunski ravni, zato se je mučil iz dirke v dirko. Honda mu je omogočila, da je s palcem leve roke upravljal zadnjo zavoro, saj z desno nogo zaradi poškodbe tega ni več zmogel. Mick je moral praktično čez noč začeti razmišljati in dirkati drugače.

Sanjska sezona 1997 - 12 zmag od 15 možnih

Na svetovnem prvenstvu leta 1994 je začel pisati fantastično zgodbo, ki ga je na prestolu kraljevskega razreda obdržala pet let zapored. Tako gromozanske prevlade, kot jo je uprizarjal Doohan, ni bilo vse od Giacoma Agostinija v 70. letih. Mick si je na večini dirk že kmalu po štartu z gladko vožnjo pridirkal udobno prednost, nato pa le še nadziral tekmece, ki so se nemočni borili za drobtinice.

Najbolj briljantna sezona je bila sezona 1997, ko je zmagal na 12 dirk od 15 mogočih. Tisto sezono je bil med VN Italije in VN Katalonije nepremagan deset dirk zapored. Do fenomenalnih uspehov je Doohanu zelo pomagal rojak Jeremy Burgess, ki je kot genialni inženir na večini stez našel optimalne nastavitve motocikla.

Čeprav je Doohan Hondi pridirkal pet zaporednih naslovov svetovnega prvaka med moto elito, pa so bili Japonci vseeno rahlo jezni nanj, saj se je Avstralec z vsemi štirimi upiral uvajanju inovacij, na primer elektronskemu prestavljanju.

Med letoma 1994 in 1998 je bila Mickova Honda zato deležna minimalnih sprememb. Doohan je tudi sovražil testiranja. Živel je za dirke. So pa Japonci izjemno cenili njegovo lojalnost: Honda je bila edini konstruktor, za katerega je dirkal v svetovnem motociklističnem prvenstvu. Zvest ji je ostal vseh svojih 11 sezon.

Mick Doohan pred svojim spomenikom, ki so mu ga postavili na avstralskem dirkališču Phillip Island. Foto: Reuters

Kariero končal s hudim padcem v Jerezu 1999

Leta 1999 je Mick začel naskakovati šesti zaporedni naslov prvaka. Igre in tudi kariere je bilo konec v tretjem dirkaškem koncu tedna. V Jerezu je na deževnih kvalifikacijah grdo padel, si znova na več mestih zlomil nogo in kmalu zatem oznanil dirkaško upokojitev.

Postal je Hondin svetovalec in v naslednji sezoni mentor Valentina Rossija, ki mu je razkril marsikatero skrivnost dirkanja v kraljevskem razredu. Doohanov inženir Jeremy Burgess je postal Rossijev inženir ter z njim pri Hondi in Yamahi osvojil vseh Italijanovih sedem naslovov svetovnega prvaka (pet zaporednih).

Vedno nasmejani Mick Doohan po vsem svetu uživa status moto legende in še zmeraj doživlja ovacije, kjerkoli se pojavi. S 54 zmagami, 95 stopničkami, 58 najboljšimi štartnimi položaji in 46 najhitrejšimi krogi je tretji najuspešnejši dirkač vseh časov v kraljevskem razredu. Pred njim sta samo Valentino Rossi in Giacomo Agostini.