Odhod domov

Ne vem točno, koliko kompletov kopalk, dve brisači, viseča mreža, vsaj 8 knjig, križanke, kolekcija oblačil za snemanje, za na plažo, na zajtrk in večerjo. Potem pa še klic pred odhodom: odpravljate se v filipinsko jesen, priporočamo topla oblačila in obutev za v dež. Velja, bom k svojim 5 parom japank, trem parom lahkih superg, dodala še "ta težke", pohodniške čevlje. Pa vsaj tri puloverje, če se obeta mraz, ne?

No ja, vsi moji začetni načrti so se izjalovili. Prebrala sem dve knjigi od 8, ker enostavno ni bilo časa. Ko sva s Saško, še pred odhodom, razmišljali kakšno bo najino življenje na polotoku Caramoan, sva si predstavljali precej drugačno različico od tiste, ki sva jo živeli. Obljubili sva si, da si ne bova šli na živce. Če pa bova že začutili trenutek napetosti ali potrebo po dnevu počitka ena od druge, pa bova pobegnili vsaka na svoj konec plaže - s kupčkom knjig in slamnikom na glavi. Japajade. Plaža ni imela ne levega, ne desnega skrivnega kotička. Našla nisem niti dveh palm, ki bi mi omogočili to, da napnem svojo visečo mrezo, ki je na dnu potovalke zdržala vseh 56 ur začetne poti. Predvsem pa, kje je tičijo tisti prosti popoldnevi, kam so se skrili, jih je v najinem imenu slučajno rezerviral kdo drug? Križanke sem rešila vse skupaj štiri. Dve na poti tja in dve, spet na letališču, na poti nazaj. Filipinska jesen se je izkazala za malce bolj deževno poletje. Kjer ne potrebuješ puloverjev, ker je vseeno dobrih 26 stopinj. Tudi čevljev, ki bi te varovali pred dežjem, pih, sploh ne potrebuješ.

Najboljša rešitev je, da monsunsko ploho pričakaš v kratkih hlačah in japankah. Kapljice te poškropijo iz vseh smeri, najraje letijo pod kakšnim kotom, ki jih še družinski dežnik ne more zaustaviti. Tudi dežnik postavi kar v kot. In potem, čez kakšne pol ure, ali še prej, je vsega konec. Sezuješ japanke, skočiš pod tuš, da spereš s kolen in meč blatne koščke, ki so uspeli preskočit s tal na tvoje telo, in se osušiš z brisačo. In potem, pokončno, novim vremenskim izzivom naproti.

Da bi se na pot v glavno mesto odpravila lažje prtljage, sem nekaj svojih ne toliko ljubih, predvsem pa od 60 dni tropov, utrujenih slovenskih majčk in drugih kosov, zapustila filipinskim otrokom. Tam, v najlepšem razgledu na svetu, počiva tudi moj bivši računalnik. Nadebudnim prstom pusti nepremišljeno otrosko klikanje in tipkanje. Hmm, blagor njemu.

Pa sem bila za pol lažja, vsaj tako se mi je zdelo. Potem pa Manila. Ula, spoznaj filipinske nakupovalne centre. Neeee! Sicer nakupovalnih centrov ne maram. Nakupovanje pa mi je kar blizu. In po dveh mesecih izolacje od kakršne koli ponudbe, s katero bi se lahko razvajala, je bil obisk arhitekturno dovršenih nakupovalnih centrov, jah, prijeten. :) Filipinci imajo ogromno svojih znamk in trgovin, ki sem jim v naslednjih nadstropji pridružijo še tiste, ob katere se spotikamo na Čopovi. Pa restavracije, bari, spaji, kinodvorane, internet cafe-ji, igralnice s fliperji in drugimi najrazličnejšimi igrami, ob katerih mladi preživljajo svoje popoldneve. Na ženskem stranišču ob 11-ih dopoldne srečaš gručo urejenih deklet, ki si popravljajo ličila in lase. Kot v poznih urah, v kakšnem ljubljanskem klubu.

Filipinski nakupovalni centri prebivalcem predstvaljajo skrivališče pred nevzdržno vročino. Ozračje je suho, hladno, mogoče je zame tam celo kakšna stopinja premalo. nakupovalni center je prostor, na katerem se družijo in srečujejo vsi. Tam lahko rečem, da sem na Filipinih prvič zapravljala. In svojo izpraznjeno potovalko ponovno napolnila do zadnjega kotička. Z dobrotami zame in malenkostmi za moje najljubše. Pri check-inu na letališču, zaradi svojih kar nekaj odvečnih kilogramov prtljage, nisem imela težav. Huh, me je že skrbelo. Dodatni kilogram je kar precej vreden, v protivrednosti doplačila, seveda.

Pot domov je trajala veliko manj, kot pot na Filipine. Celih 14 ur manj. Pristala sem v Beogradu in končno v objemu rok, ki me tako dolgo niso držale. En, dva, tri - zame. Zapik.

Greva na burek?