Pozitivna ali negativna selekcija?

Ne bom se naveličal ponavljati. Naj bo to podjetje ali družba (in vsak njen podsistem), uspešna sta točno toliko, kolikor je v njiju zagotovljena pozitivna selekcija.

Na koncu to pomeni, da se dvigajo sposobni in pošteni, tonejo pa nesposobni in nepošteni.

Pozitivna in negativna selekcija

V levem grafu je izrisano pozitivno – in v desnem negativno – zaporedje (korelacija) med dvema spremenljivkama.

Če imamo na X-osi (abscisa) kot neodvisno spremenljivko sposobnost in poštenost (karkoli že to pomeni) in na Y-osi (ordinata) kot odvisno spremenljivko družbeno moč in vpliv, je levi graf pozitivna in desni negativna selekcija.

V zgornjem grafu je zato vsaka mala pegica posameznik, ki je (ne)sposoben in/ali (ne)pošten. Na levi ima uspešna in spodobna družba v svojem vodstvu sposobne in spodobne posameznike, ki so v zgornji desni strani kvadranta. Tam imajo družbeno moč in vpliv.

Na desni ima neuspešna in skorumpirana družba pokvarjene in neumne posameznike, ki so se kljub temu (ali pa prav zaradi tega: sociopati!) dokopali do družbenega vpliva in moči. Vidimo jih zgoraj na levi strani kvadranta.

Stvar ni niti malo teoretična. Zaradi vgrajene negativne selekcije vsaka diktatura na dolgi rok propade, tudi komunizem. V tiraniji pozitivna selekcija ni mogoča, vse je odvisno od lojalnosti tiranu oz. tiraniji (avantgardi, vir). Ker so na ta način lojalni, napredujejo pa lahko samo tisti, ki ali hinavčijo (poltroni, sikofanti) ali pa so preneumni, da bi mislili s svojo glavo, je tak sistem zapisan razsulu. Tako in zato je komunizem, v katerem smo na koncu odkrito govorili o negativni selekciji – neslavno propadel. To je seveda hudo poenostavljanje, a družbi, ki deluje suboptimalno, ker ne vpreže svojih potencialov, ne more uspeti!

V pretežno meritokratični družbi pa so – na primer prek mehanizma svobodne konkurence na trgu – uspešni tisti, imajo IQ in energijo, da jim uspe. Ker jim tako ali tako uspe, ni potrebno, da bi bili koruptivni, nepošteni.

Zakaj države propadejo V istoimenski uspešnici (vir) harvardska ekonomista Acemoglu in Robinson, z njima pa bi se strinjal tudi slavni Niall Ferguson (vir), delita družbe na inkluzivne in ekstrakcijske. Spet so inkluzivne družbe tiste, ki vključujejo vse narodne potenciale, ekstrakcijske pa tiste, ki te potenciale samo (brezobzirno) izkoriščajo. Pred osamosvojitvijo je na primer Slovenija trdila, da je bila predmet jugoslovanskega izkoriščanja (ekstrakcije); hotela je v lastni režiji vključiti ves svoj narodni potencial (inkluzija).

Je pa tu še drugi vidik. Vsaj nominalno je bilo slovensko samoupravljanje najbolj inkluzivna ekonomska različica na svetu: vsak delavec je imel delež (angl.: stake) v uspehu svoje "organizacije združenega dela", bil je njen deležnik (angl.: stakeholder). Ljudje so s samoprispevki zbirali sredstva za gradnjo vrtcev, šol itd., vsi so prispevali k skupnemu družbenemu premoženju. Delavec, ki je šel zjutraj na delo v ajdovski Fructal, je imel upravičen občutek, da gre delat v "svoj" Fructal, ni bil mezdni delavec v kapitalističnem smislu te besede.

Osamosvojitev, zato tudi glede nje toliko grenkobe, je bila v Sloveniji zgodovinska regresija na izkoriščevalsko (ekstrakcijsko) miselnost. To je za seboj potegnilo prav posebno negativno selekcijo. Ko danes na TV gledamo sociopate med ministri in na vrhu bank, lahko mirno zapišemo, da v prejšnjem režimu kaj takega ne bi bilo mogoče! Težava z neoliberalizmom

Sociopatski Milton Friedman s chicaške ekonomske fakultete, sin nekega tovarnarčka iz Jersey Cityja – Naomi Klein mu je posvetila celo knjigo (vir) –, je lansiral nekaj, kar danes že lahko opredelimo kot fašistoidno različico ekonomizma. Njegova teorija, ki so jo milijoni plačali s svojim življenjem in svojo dobrobitjo, je bila surov ekonomski darvinizem (vir): preživetje najmočnejšega, domnevno najsposobnejšega. In v tem je catch te sprevržene pozitivne selekcije, kajti ti, ki danes veljajo za najsposobnejše, so v resnici samo najbolj brezobzirni, najbolj neodgovorni, najbolj pokvarjeni, najbolj pogoltni. Če to opredelitev "sposobnosti" sprejmemo, se v desnem zgornjem delu levega kvadranta (pozitivna korelacija) znajdejo večinoma – sociopati in celo psihopati.

Da gre za duševne bolnike z izžganim občutkom za to, kaj se spodobi ter kaj je prav in sprejemljivo, kot bi rekel Cleckley (vir), o tem danes večinoma ni nobenega dvoma več. Samo tu se zgodba o naravni pozitivni selekciji (tudi v Sloveniji) podre.

V svetu, kakršnega opisuje še Ferguson, je ta selekcija (uspeh) temeljila na inteligenci in na poštenem delu. Predojdipalci, kakršne smo že opisali (vir), so izpod teorije o pozitivni selekciji potegnili preprogo. Presenečajo nas, vedno znova (vir), ker moralnih norm, ki smo jih še do pred kratkim (nezavedno) jemali za nekaj samo po sebi umevnega, preprosto ne jemljejo resno. Pozitivno selekcijo v sobesedilu samodejnega tržnega mehanizma so spervertirali, sprevrgli. Mimogrede, prepoznamo jih tudi po tem, da imajo na obrazu izraz ciničnega zmagoslavja (neodgovornosti), ki ga ne znajo skriti.

Ker je to globalna epidemija nemoralnosti, se perverzni zasuk dogaja povsod: najbolj v ZDA, zelo izrazito pa celo v neki periferni "ljudski republiki".

Sklep Težava se torej omeji – ne na negativno in pozitivno selekcijo –, ampak na vprašanje, kako v tržnem kontekstu preprečiti, da bi se sociopati spravili (vsaj za krajši čas) v desni vrh pozitivne selekcije (ki to seveda ni). V Sloveniji seveda imamo državni imunski sistem (policija, tožilstva, kazensko pravosodje), ki se je zadnja leta k sreči prebudil. To je že nekaj!

Treba je tudi imeti v mislih, da so sociopati večinoma veliki bojazljivci in da vsaka reakcija imunskega sistema na njih močno deluje – razlog več za agresivno budnost tožilcev! Temu v kazenskem pravu pravijo specialna in generalna prevencija: odkriti in kaznovati jih je treba tudi za zgled drugim sociopatom, ki kot bakterije krožijo v krvi slovenske družbe (in države).