Zakaj je Švedska neoliberalna država

Sodeč po julijski javnomnenjski anketi Demoskop, ki jo navaja Economist, ima za zdaj več možnosti opozicija: socialdemokrati, zeleni in Leva stranka bi zbrali 50,4 odstotka glasov, stranke desno-sredinske koalicije pa le 37,1 odstotka.

Za zdaj bolje kaže levi opoziciji Glede na anketo se v švedski parlament oziroma riksdag sploh ne bi uvrstili Stranka centra in krščanski demokrati, to bi od koalicijskih strank uspelo le Zmerni stranki švedskega premierja Fredrika Reinfeldta in Ljudski stranki.

V primeru zmage socialdemokratov bi ti spet prišli na oblast po letu 2006. Socialdemokrati so sicer stranka, ki je Švedski v 20. stoletju vtisnila močan pečat. Vladala je neprekinjeno od leta 1932 do 1976 ter med leti 1982–1991 in 1994–2006.

Švedska: socialna država in visoki davki Socialdemokrati, ki so prišli na oblast po izbruhu svetovne gospodarske krize, so s pomočjo visokih davkov oziroma prerazdeljevanja premoženja prek davčnega sistema vzpostavili socialno državo. Niso pa se spuščali v podržavljanje lastnine, zato je bila švedska industrija pretežno v zasebnih rokah, državna podjetja so bila vedno zanemarljiva.

Socialdemokratska oblast oziroma sindikati so leta 1938 s švedskimi kapitalisti oziroma njihovo zvezo delodajalcev sklenili Saltsjöbadenski dogovor glede trga dela. V skandinavski državi se je torej med socialdemokrati in kapitalom vzpostavil nekakšen dogovor o vodenju države.

Gospodarsko sodelovanje z nacistično Nemčijo Meteorski gospodarski vzpon Švedske je bil neizogibno povezan z drugo svetovno vojno. Hitlerjeva Nemčija, ki se je v tridesetih letih z oboroževanjem začela pripravljati na drugo svetovno vojno, je bila velik uvoznik švedskega jekla. Tudi strojna industrija je s polno paro delala za Nemčijo, na drugo stran Baltskega morja so spretni Švedi izvažali tudi les, ki so ga imeli v izobilju. Izbruh druge svetovne vojne ni končal švedsko-nemškega gospodarskega sodelovanja, švedsko jeklo je bilo še vedno ključno za nacistični vojaški stroj.

Švedska med najbogatejšimi državami na svetu Ob koncu druge svetovne vojne je bila večina stare celine v ruševinah, ne pa tudi Švedska. Njeno nedotaknjeno gospodarstvo je lahko delalo s polno paro. Mala Švedska je s svojim standardom žela občudovanje po svetu.

Že leta 1938 je ameriška revija Life pisala, da ima Švedska najvišji življenjski standard na svetu, po drugi svetovni vojni se je ta skandinavska država glede na bruto domači produkt (BDP) na prebivalca povzpela celo na tretje mesto na svetu.

Švedski počasni zaton Glede na primerjavo kupne moči je bila v začetku sedemdesetih Švedska četrta najbogatejša država OECD, navaja spletna stran Ekonomifakta, ki je povezana s švedskimi delodajalci. Sledil pa je počasni zaton.

Jeseni 1973 je Švedsko tako kot druge industrijske države udarila naftna kriza, davki so se v sedemdesetih začeli dvigati, konkurenčnost in gospodarska rast sta v primerjavi z drugimi državami OECD začeli padati. V volilnem letu 1976 je tako po bogastvu padla na peto mesto.

Astrid Lindgren in njen 102-odstotni davek Marca 1976 je svetovno znana otroška pisateljica Astrid Lindgren objavila satirično zgodbo Pomperiposa v Monismaniji kot odgovor na to, da je morala plačati kar 102-odstotni davek, in sicer zaradi zakonodaje, ki je samozaposlenemu predpisovala, da mora plačati tako dohodnino kot dajatve za delodajalce. Zgodba je v švedski javnosti sprožila debato o ustreznosti njihove davčne politike in pripomogla k porazu socialdemokratov na volitvah leta 1976.

Poleg tega so se leta 1976 delodajalci uprli Rehn-Meidnerjevemu načrtu, ki je predvideval, da bi del dobička šel v sklade, ki bi jih nadzorovali delavci, češ da pomeni uvajanje socializma in kršitev Saltsjöbadenskega dogovora. Leta 1976 je bilo tako konec 44-letne vladavine socialdemokratov.

Neoliberalne reforme na Švedskem Ironija pa je, da so neoliberalne reforme na Švedskem izvajali prav v času, ko je bila na oblasti socialdemokracija. V letih 1982–1991 se je Švedska preusmerila od keynesianske politike zagotavljanja polne zaposlenosti k monetaristični protinflacijski politiki in začela nižati davke. A Švedska je še vedno padala. Leta 1991 je bila med državami OECD šele na 14. mestu.

Potem ko so socialdemokrati leta 1994 znova prišli na oblast, so začeli izvajati še bolj korenito neoliberalno politiko v slogi chicaške šole Miltona Friedmana. Krčili so socialno državo in privatizirali gospodarstvo (zdaj je 90 odstotkov gospodarstva v zasebnih rokah, pet odstotkov je v državni lasti, pet odstotkov pa v lasti kooperativ.)

Švedska spet med uspešnimi Švedska se je gospodarsko spet začela dvigati. Leta 2011 je bila po bogastvu med državami OECD na devetem mestu, leta 2007 še višje, na osmem. Po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat je bila Švedska junija letos glede na BDP na prebivalca v Evropi skupaj z Dansko na sedmem mestu – 125 odstotkov evropskega povprečja BDP na prebivalca.

Po švedski državni statistiki je bil leta 2012 BDP na prebivalca 374.200 švedskih kron (43.145 evrov). Urna plača fizičnega delavca v zasebnem sektorju je bila 153 švedskih kron oziroma 17,64 evra na uro, mesečna plača "belih ovratnikov" v zasebnem sektorju pa 35.710 švedskih kron (4.117 evrov).

Švedska v dobri gospodarski kondiciji, šibka točka nezaposlenost mladih V drugem četrtletju 2013 je bila gospodarska rast 0,7 odstotka, inflacija je 0,1-odstotna, nezaposlenih je 7,2 odstotka. Visoka je nezaposlenost med mladimi do 25 let. Po podatkih Eurostata je bila maja 23,4-odstotna, kar je malenkost nad povprečjem EU-ja (23,3 odstotka).

Prav kritika vlade glede nezaposlenosti je tisto orožje, s katerim bo skušal prvi mož švedskih socialdemokratov Stefan Lovfen prihodnje leto premagati Reinfeldta in svojo stranko spet popeljati na oblast.