Vloga modre krvi v Evropi

Na začetku 20. stoletja so bile Francija, Švica in San Marino edine evropske države z republikansko obliko vladanja, sto let pozneje pa je v Evropi le še 12 monarhij, večinoma so to ustavne monarhije. Britanska kraljeva družina z Elizabeto II. na čelu je daleč najbolj znana evropska kraljeva "firma", a nikakor ne edina. Tu so še Belgija, Liechtenstein, Monako, Norveška, Švedska, Danska, Luksemburg, Nizozemska, Španija, Andora in Vatikan.

V preteklosti so bile monarhije tudi številne druge evropske države. Družine, ki so vladale suvereni državi od dunajskega kongresa leta 1815 naprej, veljajo za kraljevske, čeprav je država, v kateri so vladali, medtem postala republika ali izgubila suverenost. Takih držav, med njimi je tudi nekdanja Jugoslavija, je v Evropi več kot 35.

Predvsem ceremonialna vloga Vloga monarhov je dandanes predvsem ceremonialna. Opazna izjema je Liechtenstein, kjer ima princ pravico veta, s katero lahko ustavi odločitve, ter vloga papeža, ki je na čelu Vatikana, teokratske absolutne volilne monarhije. Belgijski kralj – krono je od Alberta II. pred dnevi prevzel njegov sin Philippe – ima pomembno vlogo pri ohranjanju narodne enotnosti v državi, ki je razdeljena med flamsko in francosko skupnost.

Nekdanja nizozemska kraljica Beatrix, ki se je prestolu aprila odpovedala v korist sina, kralja Viljema Aleksandra, je pogosto igrala vlogo pri oblikovanju vladne koalicije. Vpliv monarha se sicer nezadržno zmanjšuje. Nizozemski parlament je lani izglasoval zakon, ki monarhu jemlje vsakršno vlogo pri oblikovanju vlad. Španski kralj Juan Carlos, ki ga je na prestol postavil diktator Franco v 70. letih prejšnjega stoletja, je nato v 80. letih rešil mlado špansko demokracijo pred vojaškim udarom.

Zanimiv je primer Andore, kjer sta soprinca škof Urgella, Joan Enric Vives Sicília, in francoski predsednik Francois Hollande. Predsednik Francije je tako kot soprinc izvoljeni vladajoči monarh, čeprav ga ne izvolijo prebivalci Andore. Soprinca podpisujeta zakone, ki jih je sprejel andorski parlament, in jih izvajata.

Prihaja mlajša generacija modrokrvnežev Veliko evropskih monarhov povezujejo tudi sorodstvene vezi. Večina jih je že precej v letih in v naslednjih nekaj letih je pričakovati predajo krone mlajši generaciji. To se je letos že zgodilo na Nizozemskem in v Belgiji. Mlajša generacija modrokrvnežev pa se ne poroča več med seboj, ampak z "navadnimi smrtniki". Poznavalci si to razlagajo s tem, da je mlajša generacija bližja ljudem in ne čutijo več toliko pritiska, da se poročijo z drugimi modrokrvneži.

Nekoč je bilo drugače, člani kraljevih hiš so se poročali med seboj in tudi tako kovali zavezništva. Večina današnjih monarhov je potomcev le nekaj družin, predvsem nemških družin Schleswig-Holstein-Sonderburg-Glücksburg in Saxe-Coburg-Gotha. Tudi britanska kraljica ima v sebi modro kri: kralj Jurij V. je ime družine iz Saxe-Coburg-Gotha v Windsor spremenil leta 1917 zaradi protinemškega razpoloženja na Otoku med 1. svetovno vojno.

Večina ljudi podpira monarhije Zaradi krize, ki je zajela celino, se pojavlja vprašanje, ali si lahko države privoščijo oziroma če celo potrebujejo monarhe? Vendar navdušenje nad kraljevimi družinami ne pojenja. Predvsem mlajše generacije modrokrvnežev veljajo za nekakšne zvezdnike in veliko ljudi z veseljem bere, kako živijo in predvsem, v kateri sočni škandal so se zapletli. Edina izjema trenutno je Španija, kjer je nekoč priljubljena kraljeva družina padla v nemilost. Kriza v Španiji je huda, podaniki nimajo več potrpljenja za kraljeve skoke čez plot, zapravljanje in vpletenost kraljevega zeta v finančni škandal.

V večini monarhij pa prebivalci teh državah večinoma podpirajo monarhe. Ti namreč pogosto predstavljajo avtoriteto, ki je nad vsakodnevnimi političnimi razprtijami. V času krize tako predstavljajo neko stabilno figuro, ki ljudem vliva vsaj nekaj zaupanja. Norveški kralj Harald V. si je prislužil veliko občudovanja zaradi svojega dostojanstvenega obnašanja in sočutja, ki ga je pokazal z narodom ob pokolu Andersa Breivika na otoku Utoya.