V tujino po izobrazbo za uspeh družinskega podjetja

Pri 25 letih in ob dejstvu, da je najmlajši od štirih sinov v družini, je Martin Jezeršek pred dvema lotoma sedel na direktorski stol družinskega podjetja z najdaljšo tradicijo cateringa v Sloveniji.

Dolgo si je želel prevzeti vodenje podjetja, ki so ga pred dobrimi tridesetimi leti na noge postavili starši, a je pred tem želel pridobiti čim več znanja, izkušnje pa je že tako nabiral vse življenje.

Projekti za hotele na Manhattnu

Po končanem študiju na mariborski višji šoli za gostinstvo in turizem je bil sprejet na eno najboljših in hkrati najstarejših hotelirskih šol na svetu Lausanne Hospitality Consulting v Švici. Bil je eden redkih študentov, ki se je v izobraževalni proces lahko vključil v tretjem letniku.

Gre za študij menedžmenta v gostinstvu in turizmu, ki temelji na učenju z delom. "Ves čas smo delali pri realnih podjetjih, včasih smo celo sodelovali s podjetji, ki so te projekte tudi uporabili. Delali smo na primer finančne analize in načrte za odprtje hotela na Manhattnu."

Imel priložnost občutiti, kako je biti "južnjak"

Martin je v Švici preživel dobri dve leti, ki pa sta bili zanj fantastični. Zaradi študija na mednarodni šoli, kjer je preživel večino časa, pravi, da ima nekoliko nerealen pogled na življenje v tej alpski državici. "Francosko sem se več naučil, preden sem šel tja, kot pa tam."

Kljub temu je imel priložnost občutiti tudi nekoliko bolj grenko plat življenja Slovenca v Švici. Domačini so lahko namreč, vsaj dokler te ne spoznajo in vzamejo za svojega, zelo zaprti.

"Tako kot mi stereotipno gledamo na priseljence z Balkana, v taki vlogi sem bil sam v Švici." To je še toliko bolj izkusilo njegovo dekle, ki je kljub dobri izobrazbi in znanju sedmih jezikov kar osem mesecev iskalo službo. "Na CV je bilo vse popolno, samo država ne," razlaga Martin.

"Grem tja, kjer me čaka največji izziv"

Kljub številnim ponudbam za zaposlitev v Aziji in Londonu se je Martin odločil, da se po koncu študija vrne v domače podjetje. Res je, da je čutil neko dolžnost do družine in podjetja, ki sta mu omogočila šolanje, a bolj kot to je na odločitev vplivalo to, da v življenju najraje izbere največji izziv.

Tako je izbral priložnost, ki mu jo je zaupala družina. Posle je od očeta prevzel z veliko zagnanostjo in se lotil inovativnih projektov – od širitve na Hrvaško do kuharske akademije, večerje na zajli in navidezne poroke. A pravi, da si brez študija v tujini ne bi drznil: "Tujina mi je dala to, da se znam lotiti stvari."

A brez vrhunske ekipe za sabo tudi ne bi šlo, dodaja. "Vsi smo pripravljeni delati po 12, 15 ur dnevno oziroma, kot rečemo, 'hoditi po trepalnicah', da nekaj uspe. Če si hkrati še previden in drzen, potem se da," po dobrem letu vodenja podjetja pravi Martin.