Sports Direct, korporacija, ki izkorišča delavce

Tudi pri nas poznamo trgovine Sports Direct, kjer lahko po ugodnih cenah kupimo športno opremo, čevlje in obleko. Toda le redko pomislimo na to, da nizka cena morda pomeni tudi slabo plačane delavce. Kaj se dogaja v osrednjem skladišču Sports Directa v Veliki Britaniji, so odkrili novinarji Guardiana, odkritje pa je šokiralo tako glavne delničarje kot politike. Nekateri med njimi so celo zatrdili, da je podjetje "slaba reklama za Veliko Britanijo".

Gulag, imenovan skladišče V skladišču v Shirebrooku vsak dan dela okoli 5.000 delavcev za minimalno plačilo. Britanski zakon določa 9,2 evra na uro, na dan pa delavci po skladišču prehodijo tudi do 20 kilometrov.

Njihovo jutro se začne s prihodom na delo, kamor si morajo malico prinesti v prozorni vrečki, da varnostniki lahko vidijo, kaj imajo s seboj. Vsako jutro jih spustijo na delovno mesto šele, ko preverijo njihove prstne odtise. V skladišču jih nenehno nadzorujejo kamere, iz zvočnikov pa jih opozarjajo, da naj pohitijo, da ne smejo biti predolgo na stranišču, da ne smejo klepetati, da ne smejo uporabljali mobilnih telefonov in da ne smejo nositi oblačil 802 blagovnih znamk.

Prepovedane so tako blagovne znamke, ki jih prodaja Sports Direct, kot tudi Nike, Adidas in Reebok, varnostniki pa vsak dan pregledajo, kaj ima oblečeno vsak delavec. Vključno z nogavicami.

Zanašanje na ceneno delovno silo Ob končanju deveturne izmene vsakega delavca pozorno pregledajo, da ne bi česa ukradel. Če delavec na mesec dobi šest opominov zaradi kršenja teh pravil, ga odpustijo.

Skladišče tamkajšnji prebivalci imenujejo gulag. Med raziskovanjem so novinarji Guardiana ugotovili, da lastnik podjetja noče uvajati novih tehnologij, zato skladišče Sports Directa ni sofisticirano, kot so skladišča Amazona, temveč vse temelji na ročnem delu poceni delavcev, večinoma iz vzhodnoevropskih držav. Vsi napisi v skladišču so v angleščini in poljščini.

Skrivnostni lastnik Mike Ashley Sports Direct je ustanovil milijarder Mike Ashley, med drugim tudi lastnik nogometnega kluba Newcastle United. Ashley je odrasel v revščini in do bogastva prišel s svojim delom. Kariero je začel pri 16 letih, ko je pustil šolo, polprofesionalno igral skvoš, nato pa odprl prvo trgovino s športno opremo, iz katere je zrasel gigant Sports Direct z okoli 500 trgovinami po vsem svetu.

Velja za zelo skrivnostnega poslovneža, saj se redko kaže v javnosti, z njim se niso srečali niti zaposleni na visokih položajih v Sports Directu. Če se že pokaže, je to navadno na nogometnih tekmah, oblečen je v športna oblačila, mobitel pa ima najraje v plastični vrečki. Po ločitvi leta 2003, ki še vedno velja za eno najdražjih ločitev v Veliki Britaniji, živi sam v hiši sredi gozda s popolnim varnostnim sistemom.

Njegovo premoženje ocenjujejo na dobri dve milijardi evrov.

Takojšnji padec vrednosti podjetja Po odkritjih časopisa so se najprej odzvali delničarji Sports Directa. Crispin Odey, prvi mož hedge sklada City, ki je največji investitor v Sports Direct, je dejal, da je "Ashley težaven, njegova avtoritarnost pa nevarna za podjetje. Polovica odločitev, ki jih sprejeme, je nerazumnih, nasvetov drugih ne posluša."

Na dan, ko je bilo objavljeno poročilo, so delnice podjetja padle za 16 odstotkov, kar je Ashleyjevo osebno premoženje v hipu zmanjšalo za 452 milijonov evrov, saj ima v lasti 55 odstotkov delnic podjetja.

Uradna izjava Sports Directa na zapise v članku je bila, da "svoje odgovornosti do delavcev jemljejo zelo resno in delujejo v skladu s predpisi o minimalni plači". Delavci v skladišču v Shirebrooku so zaposleni za določen čas, vsi so najeti prek agencij, tako da so pravzaprav zaposleni v agencijah, ne podjetju.