Slovenija med državami z manj rasizma

Medtem ko je že večje število predhodnih raziskav pokazalo pozitivno povezavo med odprtostjo gospodarstva neke države in strpnostjo tamkajšnjega prebivalstva do homoseksualcev, pa so imeli raziskovalci več težav pri merjenju rasizma.

V Franciji kar 22,7 odstotka vprašanih za soseda ne želi predstavnika druge rase Švedski znanstveniki so v namen raziskave ljudi v več kot 80 državah sveta vprašali, koga ne bi imeli za soseda. Na seznamu so lahko med drugim izbrali tud predstavnike tujih ras, kar je služilo za osnovo omenjene raziskave. Slovenija se je v omenjeni raziskavi odrezala razmeroma dobro, saj se je uvrstila med države, katerih prebivalci izražajo malo nestrpnosti do predstavnikov tujih ras.

Pri tem so prišli do več zanimivih sklepov. Angleško govoreče države in dežele v Latinski Ameriki so izkazale najmanjšo mero rasizma. V Evropi je slika bolj pisana, medtem ko je večina evropskih držav do predstavnikov drugih ras precej strpna, pa so med njimi tudi izjeme. Kot presenetljivo rasistična se je izkazala Francija, kjer je kar 22,7 odstotka vprašanih reklo, da za soseda ne želijo predstavnika druge rase. Precej rasizma pa je bilo, sodeč po raziskavi, mogoče zaznati tudi v Albaniji in Turčiji ter Bolgariji.

Več rasizma na Bližnjem vzhodu in Aziji Med precej rasistične družbe so se uvrstile tudi tiste na območju Bližnjega vzhoda s presenetljivo izjemo Pakistana, kjer kljub veliki revščini in splošnim nemirom ni bilo opaziti večjega pojava rasizma. Največje presenečenje je po mnenju raziskovalcev visoka stopnja rasizma v sicer rasno zelo raznovrstnih deželah jugovzhodne Azije. Na Filipinih, ki imajo za sabo precej burno zgodovino, polno etničnih konfliktov in poskusov sobivanja med različnimi skupinami prebivalstva, tako ni mogoče zaznati pretirane rasne tolerance.

Posebej izstopajoča je tudi raven rasizma v precej netipični državi – v Južni Koreji. Kljub temu da ima država močno gospodarstvo in izobraženo prebivalstvo ter je zanjo značilna precej miroljubna kultura, prav tako pa je etnično skoraj povsem homogena. Raziskovalci so razloge za takšen rezultat Južnokorejcev med drugim iskali v vse večjem pritisku priseljencev iz revnejših sosed, pa tudi v preteklih trenjih s sosednjo Japonsko.