Slovenci, ki imajo večji ugled na Hrvaškem kot doma

Hrvatje se bodo ob tem spomnili tudi na slovenske duhovnike, na katere so v Sloveniji skoraj pozabili.

Novi hrvaški svetnik Miroslav Bulešić je bil umorjen med birmovanjem avgusta leta 1947 v Lanišću na severu hrvaške Istre. Morilski roki sta takrat za las ušla Slovenca Jakob Ukmar, ki je bil hudo poškodovan, in Štefan Cek, ki je se je skril, a je zato dobil šest let zapora s prisilnim delom. Le nekaj dni pred krvavo birmo v Lanišću, kot strokovna literatura imenuje dogodek, pa je bil umorjen še en slovenski duhovnik, ki je pripravljal otroke za birmo v Lanišću, Alojz Kristan.

Zakaj umor? Zgodovinarji na vprašanje, zakaj je komunistična oblast naročila umor štirih duhovnikov, odgovarjajo, da so bili oni največji nasprotniki novega totalitarnega režima. Čeprav so bili vsi veliki borci proti fašizmu, med vojno podporniki partizanskega gibanja in aktivisti za to, da je večina Primorske in Istre pripadla Jugoslaviji, ne Italiji, jih to ni rešilo pred atentatom. Množična birmovanja – med vojno večina otrok ni šla k birmi – so bila v nasprotju z željami novih oblasti po novem redu, v katerem vera velja za opij ljudstva. Zaradi strahu pred napadom ni birmoval osovraženi tržaški škof Antonio Santin, ampak Slovenec Jakob Ukmar.

Krvava birma Takratni župnik v Lanišću Štefan Cek je dogodek opisal tudi v Šmarski kroniki, kjer je deloval po vojni. Zapis je bil odkrit šele pred nekaj leti. "23. avgusta je monsinjor Ukmar birmoval v Buzetu. Med mašo so aktivisti vdrli v cerkev, razgnali vse ljudi in duhovnike pri oltarju obmetavali z jajci in paradižniki. Birmal se ni niti en otrok. Policija je bila obveščena, a ni posredovala. 24. avgusta je birmoval v Lanišću. Zbralo se je 250 birmancev. Vzdušje viharno. Prejšnji večer so se čule grožnje, da bo krvavo kamenje padalo na Lanišće. Okrog 200 otrok se je birmalo pri zaprtih vratih. Aktivisti so cerkev napadli s kamenjem in streli. Domačini so planili v protinapad. Tekla je kri tu in tam. Po končani birmi so se verniki razšli. Tedaj so aktivisti planili na nezavarovano župnišče. Porazbili so vse, kar jim je prišlo pod roko, monsinjorja Ukmarja težko ranili, njegovega spremljevalca Mira Bulešića, duhovnika iz Pazina, zaklali. Vsepovsod so iskali tudi župnika, ki so ga nameravali obesiti pred župniščem; ta jim na čudežen način ni prišel v roke, zato pa je moral za šest let na prisilno robijo v Staro Gradiško," je zapisal Cek.

Sodišče morilce oprosti, žrtve pa obsodi Epilog dogodkov je bil na sodišču v Pazinu. V montiranem sodnem procesu sta bila obsojena preživela duhovnika: Ukmar za mesec dni, Cek pa na šest let zapora s prisilnim delom, medtem bili ko so morilci oproščeni ali pa so dobili simbolične kazni. Uradna obtožba je bila, da duhovnika nista dovolila botrstva nekaterim komunistom in partizanom.

Pozabljene žrtve V Sloveniji se je spomin na umor ohranjal predvsem v zamejstvu, saj je Jakob Ukmar po smrti v Trstu postal svetniški kandidat tržaške škofije. O Štefanu Ceku ni bilo veliko napisanega. Njegovi spomini še vedno čakajo na objavo, v zgodovinskih knjigah pa je omenjen le tu in tam. So pa njegovi spomini izšli pred nekaj tedni v Zagrebu v hrvaščini.

Še bolj pozabljen med Slovenci je njegov brkinski rojak Alojz Kristan. Med vojno je podpiral partizane, po vojni pa je bil zaradi nasilja razočaran nad njimi. Na poti med Hrušico in Munami v bližini današnje slovensko-hrvaške meje so ga neznanci umorili in pokopali na neznanem kraju. Tamkajšnje oblasti so Kristanovi materi zatrdile, da je zbežal v tujino, a ljudi niso prepričale.

Slovenci, hrvaški svetniki Na Hrvaškem potekajo že trije postopki za kanonizacijo Slovencev. Škofija na Reki je začela postopek za razglasitev za svetnika za Kristana in Viktorja Perkana, ki ga je neki partizan ustrelil med pogrebom. Škofija na Krku vodi postopek kanonizacije za Antona Mahniča, tamkajšnjega škofa, med Slovenci pa znanega kritika, filozofa in pisatelja. V sosednjih državah tako potekajo štirje postopki za beatifikacijo Primorcev, v Sloveniji pa le za enega (Filip Terčelj). Tako je povsem mogoče, da bo prvi primorski svetnik razglašen v Italiji ali na Hrvaškem.

Novi hrvaški mučenec Bulešić je tudi sicer zelo povezan s Slovenci, saj ga skupaj z drugimi protifašističnimi slovenskimi duhovniki najdemo v italijanskih arhivih. Prijateljeval je z mnogo Slovenci, saj je bil eno leto gojenec Alojzijevišča v Gorici, osem let pa semenišča v Kopru. Bil je eden od vodilnih članov Zbora svečenikov sv. Pavla, v katerem so bili narodnozavedni primorski in istrski duhovniki.