Nina iz Berlina: Počutim se izgnano iz Slovenije

Nina Rotner je ena od prepoznavnejših slovenskih jazz pevk, a zadnja leta o njej v domovini ni veliko slišati. Potem ko se je v Sloveniji preizkusila kot gledališka igralka in kot glasbenica ter pobrala nekaj nagrad, je pred štirimi leti odpotovala v Berlin, kjer je pred mesecem dni končala študij na tamkajšnjem inštitutu za jazz.

"Za Berlin sem se odločila, ker je, tako kot New York v ZDA, to v Evropi eden od močnejših jazz centrov, le da je veliko cenejši," odločitev o študiju v tujini pojasnjuje Nina, ki tudi po končanih študijskih obveznosti ostaja v tujini. Tam si je namreč ustvarila novo življenje, si našla partnerja ter veliko dela.

Slovenija eno veliko razočaranje V domovino se zagotovo ne vrača tudi zato, ker je nad njo precej razočarana. Še danes jo boli, kako je pred štirimi leti ostala brez štipendije.

"Imela sem različne nagrade tako z gledališkega kot glasbenega področja, med drugim drugo nagrado za najboljšo solistko, s kolegi smo izvedli več skupnih projektov, potem pa so ti dobili štipendijo, jaz pa nisem bila niti na rezervnem seznamu. Pozneje sem izvedela, da bi morala poklicati tega in onega ... Tako to v Sloveniji deluje, žal." Da si je brez štipendije lahko privoščila študij v Berlinu, je njena mama morala nato najeti posojilo.

Prepričana je, da zaradi takšnih postopkov Slovenija izgublja veliko talentov. "Koliko je zgodb ljudi, ki jim je uspelo v tujini, doma pa so imeli praktično zavezane roke. To je res škoda," meni Nina, ki od Slovenije pogreša tudi več podpore (med drugim medijske) Slovencem, ki jim uspeva v tujini.

"Odkar sem šla, od Slovenije nisem dobila nobene podpore," je razočarana Nina, ki sicer nastopa po različnih klubih in na festivalih po Evropi in Ameriki, pred dvema letoma je celo zmagala na prestižnem pevskem tekmovanju na Poljskem. Njeno poslanstvo pa je prepevanje slovenskih pesmi, nad katerimi so Nemci vidno navdušeni.

Kakšen odnos imajo Nemci do Slovencev? Slovenske pesmi in slovenske besede so Ninina tolažba, ko pogreša domovino. Kot pravi, se, kljub temu da je bila med Nemci toplo sprejeta, še vedno včasih počuti osamljeno. "Predvsem zaradi jezikovne raznolikosti, veliko je besed, ki jih ni mogoče prevesti, in pojmov, ki ostanejo izgubljeni v prevodu. Zato čutim kapljice osamljenosti."

O asimilaciji v nemško družbo pravi, da kot priseljenka nikoli ni imela težav, je pa občutila, kaj v Nemčiji pomeni biti Vzhodnoevropejec. Slovenija v nemški oziroma vsaj v berlinski percepciji spada v vzhodni blok in ko je Nina iskala prvo stanovanje, je imela zaradi tega ogromne težave.

"Ker sem Slovenka, ni bilo mogoče, da bi stanovanje najela na svoje ime. To lahko storiš šele po tem, ko si zaposlen ter imaš dober in stalen zaslužek, kot študent in umetnik pa nimaš možnosti. Tu sem čutila nekaj predsodkov v primerjavi s prijatelji iz Italije, Francije, Nizozemske in od drugod."

V isti sapi Nina pojasni, da se nemške oblasti ves čas trudijo za strpnost in da je Berlin zelo multinacionalno mesto, a vseeno ostajajo manjši drobci nezaupanja do priseljencev, do drugačnih, kar je verjetno posledica množičnega priseljevanja.

Berlin je ena taka večja Ljubljana, le da je cenejši "Ko sem prišla v Berlin, sem si rekla: 'Evo, to je pa malo večja Ljubljana'," se prvega srečanja z nemško prestolnico spominja Nina. Tako kot skozi Ljubljano se tudi skozi Berlin vije reka, mesto je polno parkov in velikih zelenih površin. Nine zato ne preseneča, da tja prihaja vedno več Slovencev, saj je Berlin "zelo slovenski, samo da je večji, več se dogaja, je bolj odprt, pisan in cenejši".

Da, Berlin je eno od cenejših nemških mest, tamkajšnje življenje pa je celo cenejše kot v Ljubljani. Nina pravi, da za isto ceno v Berlinu lahko kupi dve vreči hrane, v Ljubljani pa le eno.

Zato je nič ne preseneča, da v Berlin zahaja vedno več Slovencev. "Če smo pred leti v Berlin bolj ali manj prihajale le umetniške duše, danes sem zahajajo že vsi profili Slovencev, od vzgojiteljev do tehničnih radijskih in televizijskih delavcev."

Ne čuti nobene potrebe po vrnitvi Nina se v nemški prestolnici počuti zelo domače, zato ostaja v zdomstvu. V Slovenijo bi se vrnila, če bi imela možnost dobiti dobro službo oziroma če bi bili dobri kulturni projekti temu primerno dobro financirani. Dokler se ta status kulturnikov ne uredi, Nina ostaja v Berlinu, kjer se dobro počuti in kjer se ji odpirajo lepe možnosti, zato nima potrebe, da bi prišla nazaj.