Mejniki v štirih desetletjih Gadafijevega vodenja Libije

V državi, ki je obogatela z nafto in svojo ideologijo zgradila na idejah arabskega socializma, ga danes podpira vse manj ljudi, ki se čutijo prikrajšani za ugodnosti naftnih dolarjev in se soočajo z vse večjimi socialnimi razlikami.

1. september 1969: takrat šele 27-letni Gadafi vodi miren državni udar, ki strmoglavi monarhijo in po katerem Gadafi kmalu prevzame oblast v državi

70. leta 20. stoletja: Gadafi se loti obsežnih reform, katerih cilj je vzpostaviti t.i. islamski socializem v državi, nekakšen spoj arabskega nacionalizma in socializma; leta 1973 so nacionalizirana tuja naftna podjetja

1977: Gadafi razglasi spremembo političnega sistema v Libiji iz republike v t.i. džamaharijo ali vladavino množic; teoretično Libija postane neposredna demokracija, ki jo vodijo lokalni ljudski sveti in komune

80. leta: Gadafi vse bolj podpira skupine, ki na Zahodu veljajo za teroristične, med drugim Irsko republikansko armado (Ira), kolumbijski Farc in več radikalnih palestinskih frakcij

1986: potem ko ZDA Libiji pripišejo odgovornost za bombno eksplozijo v neki berlinski diskoteki, v katero pogosto zahajajo ameriški vojaki, ameriška vojaška letala bombardirajo državo; pri tem je ubitih okoli sto ljudi, tudi Gadafijeva posvojenka

1988: libijski agenti podtaknejo bombo na letalu ameriškega prevoznika PanAm, ki eksplodira nad škotskim Lockerbiejem, pri čemer umre 270 ljudi, večinoma Američanov

1989: zaradi eksplozije bombe nad zahodno Afriko strmoglavi letalo francoske družbe UTA, pri čemer je ubitih 170 ljudi; sum znova pade na Libijo in deset let kasneje Francija za napad obsodi šest Libijcev

90. leta: ker Gadafi ZDA oziroma Vzeliki Britaniji noče izročiti dveh Libijcev, obtoženih napada nad Lockerbiejem, je Libija tarča različnih gospodarskih sankcij in diplomatsko v veliki meri izolirana; Združeni narodi sankcije uvedejo leta 1992

1999: po dolgotrajnem prepričevanju, med drugim s strani Nelsona Mandele in Kofija Annana, Gadafi vendarle pristane na izročitev obtožene dvojice; sankcije Združenih narodov so nato odpravljene, ameriške pa ostanejo v veljavi

2001: škotsko sodišče enega od dveh obtoženih, Abdela Baseta al Megrahija, spozna za krivega bombnega napada na letalo PanAm in ga obsodi na dosmrtni zapor; drugi obtoženi je oproščen; al Megrahija sicer zapor na Škotskem zaradi hude bolezni leta 2009 izpustijo in se vrne v domovino

2003: Libija prizna odgovornost za bombni napad nad Lockerbiejem in pristane na izplačilo odškodnin svojcem ubitih v napadu v skupni vrednosti kar 2,7 milijarde dolarjev; zaveže se tudi, da bo uničila vse svoje orožje za množično uničenje

2004: potem ko Libija zagrozi, da ne bo izplačala obljubljenih odškodnin, tudi ZDA odpravijo sankcije; leta 2006 državi nato obnovita polne diplomatske odnose, ZDA pa Libijo črtajo s seznama držav, ki podpirajo terorizem

2008: Gadafi in italijanski premier Silvio Berlusconi podpišeta zgodovinski dogovor o sodelovanju, s katerim se Italija zaveže, da bo plačala pet milijard dolarjev odškodnine Libiji zaradi vojaške okupacije; v zameno Libija obljubi pomoč v boju proti nezakonitim priseljencem

2009: potem ko se je Libija v minulih letih postopoma izvlekla iz mednarodne izolacije, Gadafi prvič nastopi na plenarnem zasedanju Generalne skupščine ZN; v Libiji medtem obeležujejo 40. obletnico njegovega prihoda na oblast

16. februar 2011: protiizgredniške policijske enote se spopadejo s protestniki v drugem največjem libijskem mestu Bengazi. Protestniki zanetijo požar na sedežu varnostnih sil in policijskih postajah v še dveh mestih. Gadafijeva vlada poskuša pomiriti nemire s predlogom o zvišanju plač vladnih uslužbencev in izpustitvi 110 osumljenih islamskih skrajnežev.

17. februar 2011: protestniki se upirajo zatrtju demonstracij in zavzamejo ulice petih mest. Najmanj 20 ljudi je ubitih v spopadih s provladnimi skupinami. Prvič je prekinjen dostop do svetovnega spleta.

18. februar 2011: varnostne sile krvavo zatrejo vse hujše proteste. V Bengaziju je ubitih 35 ljudi, ko se protestniki odpravijo proti eni od Gadafijevih rezidenc.

19. februar 2011: Provladne sile streljajo na pogrebce, ki se vračajo s pogreba ubitih protestnikov v Bengaziju. Ubitih je najmanj 15 ljudi. Oblasti prekinejo dostop do svetovnega spleta po vsej Libiji, s čimer jo še bolj osamijo.

20. februar 2011: Protesti se razširijo na prestolnico Tripoli. Ubitih je najmanj 60 ljudi, s čimer se število žrtev protestov povzpne na več kot 200. Gadafijev sin Sejf al Islam na državni televiziji sporoči, da njegov oče ostaja na oblasti ob podpori vojske in se bo boril do "zadnjega naboja".

21. februar 2011: Gadafijev režim začne pokati po šivih, libijski diplomati v tujini odstopajo, odstopi tudi pravosodni minister, vojaški piloti bežijo v tujino, po spopadih v Tripoliju požar uniči glavno vladno poslopje. Protestniki trdijo, da so prevzeli nadzor nad Bengazijem. Human Rights Watch sporoči, da so nemiri zahtevali 233 žrtev.

22. februar: Medtem ko je smrtnih žrtev v zatrtju protestov že več sto, Gadafi prvič po izbruhu protivladnih protestov nagovori Libijce prek državne televizije. Napove, da bo ostal na čelu države, zatrl vsakršen upor in se boril do zadnje kaplje krvi.

23. februar: Dobava nafte in plina iz Libije je prekinjena, tujci bežijo iz države, število žrtev nasilja pa se po nekaterih podatkih povzpne na 1000. Prihaja vse več potrditev, da je vzhod države pod nadzorom protestnikov.