Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
29. 3. 2010,
8.47

Osveženo pred

10 years, 7 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 29. 3. 2010, 8.47

10 years, 7 months

Kitajska in Google

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Kdor se je kdaj poskušal nekoliko bolj poglobiti v kitajski način razmišljanja in si s tem namenom vzel v roke resnejšo literaturo, npr. Konfucija ali daoiste, se je znašel na robovih razumljivega.

Človek, ki je zrasel v kartezijanski miselni tradiciji, je pač navajen pristopati problemom neposredno, Kitajci se le-teh, nasprotno, raje lotevajo po posredni poti. Nekoč je nekdo to temo duhovito osvetlil s primerjavo neposrednega načina bojevanja grške falange s taktičnim izmikanjem Džingiskanove konjenice. Zahod in Kitajska imata probleme z medsebojnim razumevanjem Toda s kulturno revolucijo so se Kitajci z Maom vendar precej brutalno odtrgali od svoje tradicije in se navezali na Marxa in Engelsa ter Lenina. Konec koncev vsakdo ve, da je danes njihova uradna ideologija »marksistična«. Da, tako pravijo, toda kdor je v Evropi vsaj približno seznanjen z marksističnimi avtorji, bo imel spet probleme, ki bodo toliko večji, kolikor večja je njegova informiranost. Seveda gre pri tem etiketiranju brez dvoma tudi za določeno mero cinizma, toda v bistvu je problem vendarle precej globlji. Na kratko: Zahod in Kitajska sta imela vedno določene probleme z medsebojnim razumevanjem.

Googlove težave s kitajsko vlado bi bilo potemtakem produktivno umestiti v naznačeni kontekst. V tej zgodbi je breme razumevanja vsekakor na Googlovi strani. Že ob samem vstopu na kitajski trg se je seznanil in strinjal s pravili igre. Kitajski je mogoče brez dvoma očitati marsikaj, toda ne tega, da bi med samo igro spreminjala pravila. Ob vsem tem je povsem umestno in legitimno vprašanje, kakšno oz. katero igro Google v resnici igra. Zadnjih nekaj mesecev se kar precej govori o tem, da naj bi bil nekakšen tajni agent ameriške vlade. Pri celotni stvari gre lahko tudi za natolcevanje, kdo ve, toda nekajkrat so bile njegove poteze skorajda sinhronizirane z izvajanji ameriške zunanje politike. Ali gre za naključje?

Hongkong uživa relativno visoko svobodo Toda najbolj problematičen je njegov poskus, da vplete v spor s Kitajsko še Hongkong. Le-ta uživa po letu 1997, ko ga je Velika Britanija predala nazaj Kitajski, razmeroma visoko stopnjo svobode, zlasti na področju informacijskih sistemov. Skratka, lahko bi se reklo, da Kitajci razmeroma dosledno spoštujejo načelo »ena-država-dva-politična-sistema«. Google o svoji nameri, da se izogne državnemu nadzoru informacij na celinski Kitajski, v Hongkongu ni nikogar obvestil, pa čeprav bi se moral po pravilih minimalne vljudnosti in osnovnih političnih manir za ta korak pri pristojnih oblasteh predhodno vsaj kaj posvetovati. V primeru, da bi kitajske oblasti začutile negotovost ob izgubi nadzora, si je brez težav mogoče predstavljati, kako bi v imenu nacionalne varnosti ukinile zadnji otoček svobode v državi. In vse to samo zato, da bi lahko potem Google pred celim svetom pokazal s prstom in rekel: »Poglejte kakšni so!«

Danes se v kontekstu Kitajske veliko govori o krizi identitete. Kot kaže, so se v nekem trenutku ustrašili, da pomeni globalizacija v svojem bistvu amerikanizacijo. To v določeni meri vsekakor drži, pri čemer ne kaže pozabiti, da poteka po drugi strani tudi obraten proces: tudi Kitajska vpliva na preostali svet, vključno z ZDA. V krizi identitete je pravzaprav ves svet – tej krizi se najpogosteje reče recesija. Kar simptomatično je, kako so začeli Kitajci ponovno odkrivati svojo staro tradicijo, Konfucija in druge mojstre, ki so bili po kulturni revoluciji dejansko prepovedani.

Po-tiananmenska Kitajska je vsekakor drugačna, kot je bila. Vmes se je namreč zgodil internet. Vlada zaradi boljše obveščenosti preprosto ne more več početi stvari, ki so bile včasih samoumevne. Google bi zato vsekakor napravil bolje, če bi gledal na demokratizacijo sistema podobno, kot gledajo Kitajci na Tajvan – v skladu s staro daoistično modrostjo čakajo, da bo kakor sadež na drevesu dozorel in jim padel v naročje. V nekem trenutku naj bi se vezi tako tesno prepletle, da ne bo nihče niti opazil, da živijo v eni državi. Pri tem se seveda razume, da bo ta odločitev pri Tajvancih dozorela toliko prej, kolikor hitreje bo potekala demokratizacija Kitajske. Poti nazaj v predtiananmensko obdobje vsekakor ni več.

Ne spreglejte