Ponedeljek, 29. 3. 2010, 8.47
10 years, 7 months
Kitajska in Google
Človek, ki je zrasel v kartezijanski miselni tradiciji, je pač navajen pristopati problemom neposredno, Kitajci se le-teh, nasprotno, raje lotevajo po posredni poti. Nekoč je nekdo to temo duhovito osvetlil s primerjavo neposrednega načina bojevanja grške falange s taktičnim izmikanjem Džingiskanove konjenice.
Googlove težave s kitajsko vlado bi bilo potemtakem produktivno umestiti v naznačeni kontekst. V tej zgodbi je breme razumevanja vsekakor na Googlovi strani. Že ob samem vstopu na kitajski trg se je seznanil in strinjal s pravili igre. Kitajski je mogoče brez dvoma očitati marsikaj, toda ne tega, da bi med samo igro spreminjala pravila. Ob vsem tem je povsem umestno in legitimno vprašanje, kakšno oz. katero igro Google v resnici igra. Zadnjih nekaj mesecev se kar precej govori o tem, da naj bi bil nekakšen tajni agent ameriške vlade. Pri celotni stvari gre lahko tudi za natolcevanje, kdo ve, toda nekajkrat so bile njegove poteze skorajda sinhronizirane z izvajanji ameriške zunanje politike. Ali gre za naključje?
Danes se v kontekstu Kitajske veliko govori o krizi identitete. Kot kaže, so se v nekem trenutku ustrašili, da pomeni globalizacija v svojem bistvu amerikanizacijo. To v določeni meri vsekakor drži, pri čemer ne kaže pozabiti, da poteka po drugi strani tudi obraten proces: tudi Kitajska vpliva na preostali svet, vključno z ZDA. V krizi identitete je pravzaprav ves svet – tej krizi se najpogosteje reče recesija. Kar simptomatično je, kako so začeli Kitajci ponovno odkrivati svojo staro tradicijo, Konfucija in druge mojstre, ki so bili po kulturni revoluciji dejansko prepovedani.
Po-tiananmenska Kitajska je vsekakor drugačna, kot je bila. Vmes se je namreč zgodil internet. Vlada zaradi boljše obveščenosti preprosto ne more več početi stvari, ki so bile včasih samoumevne. Google bi zato vsekakor napravil bolje, če bi gledal na demokratizacijo sistema podobno, kot gledajo Kitajci na Tajvan – v skladu s staro daoistično modrostjo čakajo, da bo kakor sadež na drevesu dozorel in jim padel v naročje. V nekem trenutku naj bi se vezi tako tesno prepletle, da ne bo nihče niti opazil, da živijo v eni državi. Pri tem se seveda razume, da bo ta odločitev pri Tajvancih dozorela toliko prej, kolikor hitreje bo potekala demokratizacija Kitajske. Poti nazaj v predtiananmensko obdobje vsekakor ni več.