Četrtek, 9. 7. 2015, 11.18
3 leta, 6 mesecev
Kdo se boji genocida?
Nekaj dni pred 20. obletnico masakra v Srebrenici so želeli v Varnostnem svetu Združenih narodov sprejeti resolucijo, s katero bi dogodek označili za genocid. Resolucijo sta predlagali ZDA in Velika Britanija. Toda odkar se je pojavila ideja, so ji z vsemi mogočimi sredstvi nasprotovali Srbi. Kako ji tudi ne bi – s tem bi bili za vedno označeni kot narod, ki je storil genocid. Lobirali so tako dolgo in močno, da je nazadnje Rusija z vetom preprečila sprejem resolucije, ki bi po njihovem mnenju v regiji zanetila spor, njihov namen pa je seveda mir.
Srbski mediji tako slavijo zmago. Predsednik Republike srbske Milan Dodik je celo dejal, da je hvaležen Rusom, "Britancem pa nikoli ne bomo oprostili, da so nas poskušali zgodovinsko diskvalificirati".
Toda z zgodovinskimi opredelitvami genocida je navadno tako, da stran, ki ga je izvršila, nasprotuje taki označbi. Pravzaprav je termin genocid v mednarodni skupnosti znan šele od leta 1944, ko ga je uvedel poljski pravnik Raphael Lemkin. Štiri leta pozneje so ga definirali v konvenciji Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida.
Ironično je, da je imel Lemkin ob definiranju genocida v mislih tudi tistega nad Armenci, ki še sto let po dogodku vsakič znova razburja Turčijo, deželo, ki ga je zagrešila. Turčija vsakokrat, ko kakšen parlament, predsednik ali nevladna organizacija dogodke v povezavi z eksodusom Armencev leta 1915 označi kot genocid, glasno protestira. Tudi letos je bilo tako, ko je ob njegovi stoletnici papež Frančišek jasno in glasno dejal, da je bil to "prvi genocid 20. stoletja".
Trenutno se v svetu nadaljuje nekaj razprav o tem, ali so bili določeni dogodki genocid ali ne. Gvatemalskemu diktatorju Joseju Efrainu Riosu Monttu želijo na primer soditi za genocid, ki ga je storil v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je gvatemalska vlada pobila več kot 1.700 Indijancev na severu države. Leta 2013 so ga že spoznali za krivega genocida, a ga je nato višje sodišče letos oprostilo, ponovnemu sojenju pa se diktator izmika zaradi slabega zdravja.
Zaradi genocida je razpisana tudi mednarodna tiralica za sudanskim predsednikom Omarjem al Baširjem, ki jo je izdalo Mednarodno kazensko sodišče. Sudanski predsednik se že od leta 2009 izmika aretaciji, čeprav potuje v druge države. Nazadnje je pred mesecem dni dobesedno pobegnil iz Republike Južne Afrike, ko so ga hoteli aretirati. Soditi mu hočejo za genocid v Darfurju, ko je bilo po letu 1989 ubitih 300 tisoč ljudi, dva milijona pa jih je bilo izgnanih.
Tudi z izraelskimi napadi na Gazo je tako. Ugledni ameriški novinar Max Blumenthal je že večkrat zapisal, da so ti dogodki genocid. Tako je bilo tudi njegovo pričanje pred Russllovim tribunalom, neformalnim sodiščem za vojne zločine, ki še vedno preiskuje tudi trditve, da Izraelci v Gazi izvajajo genocid. Blumenthal je to trditev večkrat ponovil tudi v svoji najnovejši knjigi The 51 Day War, ki opisuje lanske napade na Gazo.
Seveda ni treba posebej poudariti, da Izraelci vse take opise zavračajo.
Redko se namreč zgodi, da država, ki je storila genocid, to prizna sama. Izjema je Nemčija. Obremenjeni s holokavstom druge svetovne vojne so prav te dni v nemškem parlamentu začeli razpravo, da bi Nemčija priznala, da je v začetku 20. stoletja storila ta zločin v Namibiji.
Tedaj je bila Namibija nemška kolonija. Ko je izbruhnil upor plemen Herero in Nama, so kolonizatorji odgovorili s silo in pobili okoli 70 tisoč pripadnikov plemena Herero, preživele pa poslali v taborišča. "S stališča današnjih standardov mednarodnega prava je bilo zatrtje upora Hererov genocid," je v časopisu Die Zeit zapisal predsednik nemškega parlamenta Norbert Lammert.
Morebiti bodo čez sto let tudi srbski politiki dovolj zreli, da bodo priznali, da je srbska vojska v Srebrenici storila genocid. Sred Srebrenici storila genocid.