Aleš Žužek

Petek,
13. 2. 2015,
16.57

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

javni dolg obveznice

Petek, 13. 2. 2015, 16.57

8 let, 8 mesecev

Kako se je začel svet utapljati v dolgovih

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Javni dolg je izraz, ki ga zadnje čase - še zlasti od izbruha grške krize - pogosto slišimo. Poglejmo torej, kakšna je zgodovina javnega dolga.

Zadolževanje držav oziroma kraljevskih dvorov ima dolgo zgodovino (številni bankirji so posojali denar kraljem – na primer genovski v 16. stoletju in 17. stoletju španskim kraljem), toda sodobna zgodovina javnega dolga oziroma državnih obveznic se je začela konec 17. stoletja. Prve državne obveznice Prve predhodnice državnih obveznic so sicer obstajale že v Benetkah v 14. stoletju, leta 1517 pa je mesto Amsterdam izdalo prve mestne obveznice, ki so se stoletja pozneje zlile v nizozemsko državno obveznico.

Toda prve prave državne obveznice je v devetdesetih letih 17. stoletja začela izdajati Anglija, domovina finančne revolucije javnega dolga. Leta 1694 so na Otoku ustanovili centralno banko, imenovano Bank of England (sl. Banka Anglije).

Angleška krona je potrebovala denar za vojno s Francozi To je bila zasebna delniška družba, ustanovljena v obdobju angleškega kralja Viljema III. Oranskega, ki je leta 1690 doživel hud pomorski poraz v vojni s Francozi.

Za obnovo angleškega ladjevja je potreboval veliko denarja, ki ga angleška krona ni imela, ni pa si ga mogla niti izposoditi, saj ji ga nihče ni hotel dati, še zlasti ne po ugodni obrestni meri. Banka Anglije je financirala angleški javni dolg Zato so ustanovili prej omenjeno Banko Anglije, katere naloga je bila kupovanje državnih obveznic oziroma financiranje angleškega javnega dolga. Posojilodajalci so denar dali vladi in pridobili državne obveznice, ki so jih lahko prodajali naprej. Banka, ki je imela tudi edina pravico izdajanja bankovcev, je tako v 12 dneh zbrala 1,2 milijona takratnih britanskih funtov, kolikor jih je kralj potreboval za obnovo ladjevja. Še pred Angleži so bili Švedi

Čeprav so prvo centralno banko, Sveriges riksbank (Švedsko kraljevo banko), leta 1668 ustanovili Švedi, pa je postala Banka Anglije veliko bolj znana (glej: Michael D. Bordo, A Brief History of Central Banks).

Po angleškem zgledu so ustanavljali centralne banke v drugih državah, prva je sledila sosednja Škotska, ki je leta 1695 ustanovila Bank of Scotland (sl. Banko Škotske).

Večne obveznice Leta 1794 je Velika Britanija – torej združeno kraljestvo Anglije in Škotske – začela izdajati tako imenovano večno ali trajno obveznico (perpetual bonds), torej obveznico brez datuma zapadlosti. To večno državno obveznico so Britanci poimenovali consols, z njimi trgujejo še dandanes (glej: A Brief History of Bond Market Disasters, spletna stran madisonadv.com.). Javni dolg – britanski vir moči Večne obveznice so države v 20. stoletju prenehale izdajati, zdaj pa jih spet predlaga Grčija oziroma grški finančni minister Janis Varufakis (del grškega dolga naj bi zamenjali za te trajne obveznice in tako dosegli dejanski delni odpis dolga).

Dejstvo je, da so centralna banka, javni dolg in likviden trg državnih obveznic Angliji oziroma od leta 1707 Veliki Britaniji pomagali, da je v 18. stoletju zavladala svetovnim morjem in tudi svetu. Njena najnevarnejša tekmica za svetovno prevlado v tem obdobju je bila Francija. Kje se je zalomilo Francozom Toda dežela na južni strani Rokavskega preliva je imela v primerjavi z Veliko Britanijo veliko bolj zaostal fiskalni sistem. Francija je dobila prvo centralno banko (Banque Royale) leta 1718, toda ta je kmalu propadla zaradi travmatične finančne krize v obdobju poka tako imenovanega misisipijskega mehurčka v letih 1719‒1720.

Banque Royale (njena predhodnica je bila leta 1716 ustanovljena Splošna zasebna banka oziroma Banque Generale Privee) je bila namreč lastnica Misisipijske družbe, ki je zbirala denar vlagateljev za naložbe v francosko severnoameriško kolonijo Louisiano, ter je izdajala papirnati denar.

Namesto obveznic francoska krona prodajala položaje Ko se je izkazalo, da omenjena kolonija ni tako bogata, kot so mislili lahkoverni vlagatelji, je družba propadla, z njo pa prvi francoski centralnobančni zametek (šele leta 1800 je bila ustanovljena nova francoska centralna banka – Banque de France, ta deluje še dandanes).

Prav tako dežela galskih petelinov v 18. stoletju ni imela likvidnega trga državnih obveznic, na katerem bi trgovali z državnim dolgom. Davčni sistem je bil v večini privatiziran. Namesto obveznic je francoska krona prodajala položaje in s tem ustvarila prenapihnjen sistem parazitov.

Kako so Britanci lažje prenašali večji dolg Dolg Francije je obstajal v najrazličnejših oblikah in je bil skoraj dvakrat dražji od obresti, ki jih je za svoje standardizirane obveznice plačevala britanska vlada (glej: Niall Ferguson, Civilizacija). S tem se je pojavil svojevrsten paradoks: Velika Britanija je imela večji javni dolg kot Francija, toda veliko bolj ugodnejši način njegovega odplačevanja. Velika Britanija je zlahka prenašala večji javni dolg, medtem ko je Francijo manjši dolg izjemno obremenjeval.

Napihnjena zadolžena britanska žaba oskubila galskega petelina Francozom se je sicer zadolžena tekmica na drugi strani Rokavskega preliva zdela kot napihnjena žaba – toda ta napihnjena žaba z velikim dolgom je, kot piše znani francoski zgodovinar Ferdinand Braudel, na koncu zmagala.

Francosko monarhijo, ki se po poku misisipijevega mehurčka in finančni zmedi, ki ga je ta pok povzročil, ni nikoli več opomogla, je leta 1789 odnesla francoska revolucija. V letih Napoleona je Francija izdajala državne obveznice (rentes), za katere pa je morala plačevati dvakrat višje obresti kot Britanci za svoje consols.

Stroški za vojno povečali javni dolg Na drugi strani je Velika Britanija v 19. stoletju postala nesporno najmočnejša sila na svetu – in tudi država za tiste čase visokim javnim dolgom. Še zlasti je britanski javni dolg poskočil zaradi stroškov prve svetovne vojne – ob koncu te prve velike svetovne morije je znašal 140 odstotkov britanskega BDP.

Po podatkih študije Mednarodnega denarnega sklada je bil javni dolg razvitih (zahodnih) držav od leta 1885 do prve svetovne vojne v povprečju nižji od 50 odstotkov BDP. Zaradi stroškov prve svetovne vojne je presegel 50 odstotkov in se bližal 100 odstotkom.

Kako krepitev javnega sektorja viša javni dolg Med obema svetovnima vojnama je javni dolg glede na višino BDP nihal, se nato z izbruhom druge svetovne vojne spet krepko dvignil, presegel 100 odstotkov in se približal 150 odstotkom (glej: S. Ali Abbas in sodelavci, A Historical Public Debt Database IMF Working Paper).

V desetletjih po koncu vojne je sledil padec – tja do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja je upadel pod 50 odstotkov, ko se je spet začel počasi dvigati proti 100 odstotkom. Dvig javnega dolga zadnja desetletja ni posledica vojnih stroškov, ampak krepitve socialne države in javnega sektorja.

Leta 1932 najbolj zadolženi Britanci, Francozi, Italijani in Grki Omenili smo že veliko britansko zadolženost, poglejmo pa še nekatere druge države (za veliko število držav podatkov o njihovi zadolženosti v preteklosti ni oziroma jih MDS nima).

Leta 1932, v obdobju svetovne gospodarske krize, so imele javni dolg, ki je bil večji od 75 odstotkov BDP, naslednje države: Velika Britanija (vključno s svojimi dominioni Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo in Južno Afriko), Francija, Italija in (verjetno ni presenečenje) Grčija.

McKinseyjeva študija o (pre)zadolženosti sveta Javni dolg, ki je znašal od 40 do 75 odstotkov BDP, so imele Španija, Nizozemska in Japonska, javni dolg, visok od 20 do 40 odstotkov BDP, pa so dosegle Nemčija, Švica, Avstrija in ZDA. Podatkov za Slovenijo v tem obdobju ni.

Zadnja dneve je precej prahu dvignila študija svetovalnega podjetja McKinsey & Company, ki je opravilo raziskavo o naraščanju zadolženosti v 47 državah – 22 razvitih in 25 razvijajočih (Slovenije ni med njimi).

Sedem debelih dolžniških krav – sedem let naraščanja dolga Skupna zadolženost (dolg gospodinjstev, dolg gospodarstva oziroma podjetij, javni dolg in dolg finančnega sektorja) se je tako od leta 2007 do leta 2014 povečala za 57 bilijonov dolarjev (50 bilijonov evrov) in dosegla 199 bilijonov dolarjev (175 bilijonov evrov) oziroma je dolg od 269 narasel na 286 odstotkov BDP.

Če pogledamo samo državni oziroma javni dolg, se je ta po omenjeni študiji, ki – kot je že omenjeno – zajema le 47 držav, od leta 2007 do lani povečal s 33 na 58 bilijonov dolarjev (od 29 na 51 bilijonov evrov). V Sloveniji se je javni dolg po naših statističnih podatkih od leta 2006 do danes povečal z osem na 30 milijard evrov.

Grki prvi na stari celini, Japonci prvi na svetu Trenutno najbolj zadolžena država na stari celini je Grčija, katere javni dolg dosega 175 odstotkov BDP, najbolj zadolžena država na svetu pa je Japonska z 245 odstotki BDP (za zadolženost nekaterih drugih držav glej spodnji graf).

Njen dolg – upniki so večinoma Japonci oziroma japonske pravne osebe (japonska centralna banka, japonske banke, zavarovalnice, gospodinjstva, vladne institucije …) – znaša 1.197,3 bilijona jenov oziroma 8,9 bilijona evrov.

Japoncem je dolg lažje breme kot Slovencem Kljub temu ta dolg za Japonce ne pomeni velikega bremena, saj letno za plačilo obresti namenijo 2,1 odstotka BDP (vir: svetovalna družba Bruegel). Za primerjavo: lani je po podatkih bonitetne agencije Fitch slovenski javni dolg znašal 82,3 odstotka BDP, Slovenija pa je za njegovo odplačevanje lani namenila 3,2 odstotka BDP.