Kako je nekdanji up levice postal neoliberalec

Hollande zadnje dneve buri duhove zlasti s peripetijami v svojem zasebnem življenju, kjer se krha njegovo razmerje s partnerico Valerie Trierweiler, saj se šušlja o njegovi aferi s poročeno igralko Julie Gayet. Poskrbel pa je tudi za šok na političnem prizorišču.

Hollandov nastop, ki je šokiral francosko levico Po torkovi novoletni novinarski konferenci, kjer je napovedal (večinoma že prej predstavljeni ali vsaj nakazani) popoln zasuk od svoje prejšnje, socialistično usmerjene politike, se številni na francoski levici sprašujejo, ali je Hollande še levičar.

Z napovedjo zmanjševanja davkov, razbremenitvijo gospodarstva, varčevanja na račun javnega sektorja in z besedami, da gospodarske rasti in blaginje ne more zagotoviti država, ampak le cvetoče gospodarstvo, ki mora postati bolj konkurenčno na svetovnem trgu, je tako razočaral levičarsko spletno stran Rue 89, da je ta zapisala, da se je Hollande poslovil od levice. Ni pa to prvič, da je kakšen francoski politik z levice po izvolitvi za predsednika Francije odvrgel volivcem všečno socialistično politiko in izvajal ukrepe, ki jih je prej označeval za desne oziroma neoliberalne. Poglejmo primerjavo Hollanda in Francoisa Mitterranda:

Mitterrandove všečne socialistične predvolilne obljube Maj 1981: Francoski socialist Mitterrand je premagal kandidata desnice, liberalca Valéryja Giscarda d'Estainga. Če so se ZDA, Velika Britanija in Zahodna Nemčija v letih 1979−1982 obrnile proti desni, je šla dežela galskih petelinov ravno v nasprotno smer – na levo.

Po zmagi je Mitterrand v letih 1981−1982 začel uvajati izrazito socialistično politiko: nacionaliziral oziroma popolnoma podržavil je sedem od dvajsetih največjih industrijskih konglomeratov in še pet drugih industrijskih podjetij ter 36 bank in dve finančni podjetji. Povečal je tudi minimalno plačo in socialne transferje, uvedel 39-urni tedenski delovnik in solidarnostni davek za bogate. Z vsemi temi ukrepi je Mitterrand želel spodbuditi gospodarsko rast (v letih 1974−1981 je Francija izgubila okoli 700 tisoč delovnih mest), toda učinek je bil ravno nasproten: nezaposlenost je rasla, tedanja francoska valuta frank je bila kar trikrat devalvirana, Francijo je tudi prizadela rast cen nafte.

Mitterrandov obrat za 180 stopinj Prvi francoski socialistični predsednik v obdobju francoske Pete republike (ta traja od leta 1958, ko je Francija uvedla polpredsedniški sistem) je bil zato prisiljen v korenite spremembe gospodarske politike.

Marca 1983 je tako razglasil znameniti tournant de la rigueur (sl. obrat v strogost), torej strožjo monetarno in fiskalno politiko, katere glavna cilja sta bila boj proti inflaciji in ohranjanje konkurenčnosti. Mitterrand je v svojih govorih in nastopih začel poudarjati tudi pomen podjetništva kot ustvarjalca zaposlovanja in blaginje.

Hollandove všečne socialistične predvolilne obljube Maj 2012: Socialist Francois Hollande je premagal konservativca Nicolasa Sarkozyja, dotedanjega francoskega predsednika, in sicer z obljubami o odpravi pokojninske reforme, ki je leta 2010 zvišala upokojitveno starost na 67 oziroma 62 let (če zaposleni nimajo 41,5 leta delovne dobe), odpravi varčevalne politike, katere odločna zagovornica je nemška kanclerka Angela Merkel, o reševanju nezaposlenosti mladih z njihovim zaposlovanjem v javnem sektorju in uvedbi davka za najbogatejše.

Všečnih obljub, ki niso samo vzbudile upanja številnih Francozov, ampak tudi navdušile številne nasprotnike "neoliberalnega" zategovanja pasu, zlasti na evropski levici (tudi slovenski) in v prezadolženih državah, pa Hollande ni mogel izpolniti. Merklova je ostala odločna zagovornica strožje proračunske politike in se je za francoskega predsednika do zdaj izkazala kot pretrd oreh, brezposelnost je naraščala (novembra lani je bila po podatkih Eurostata 10,8-odstotna, po jesenski napovedi Evropske komisije se bo konec leta ustavila pri 11 odstotkih, do leta 2015 pa bo narasla na 11,3 odstotka).

Obljube po volitvah padajo v vodo Tudi Sarkozyjeve pokojninske reforme ni odpravil, temveč le malenkostno omilil – tako se lahko po novem vsak Francoz, ki je začel delati pred 20. letom, upokoji pri 60. Tudi zaposlovanje mladih v javnem sektorju ni zgodba o uspehu. Za mlade Francoze tako ostaja obljubljena dežela Velika Britanija, kjer naj bi jih samo v Londonu, v "severnem Parizu" oziroma šestem največjem francoskem mestu, kot pravijo šaljivi Britanci, delalo nekaj 100 tisoč. Prav tako ni izpolnil obljub o krepitvi javnega sektorja, ampak je njegov finančni minister Pierre Moscovici lani jeseni (presenetil) z napovedjo, da bodo prihodnje proračunski primanjkljaj zmanjševali tudi z odpuščanjem v javnem sektorju. Kot pa je zdaj napovedal še Hollande, bodo z rezi v javni sektor, tj. z reorganizacijo zlasti lokalne samouprave, letos privarčevali 15 milijard evrov, med letoma 2015 in 2017 pa še 50 milijard evrov.

Francoski javni dolg sicer vztrajno narašča: po jesenski napovedi Evropske komisije je konec lanskega leta znašal 93,5 odstotka BDP, do leta 2015 pa naj bi se povečal na 96 odstotkov BDP. Javna poraba sicer predstavlja 57 odstotkov francoskega BDP, kar je največ v evroobmočju.

Davčni primež za bogate in revne Še najbolj zagrizeno je Hollande skušal uresničiti predvolilno obljubo o 75-odstotnem davku za najbogatejše, ki je predvsem v sosednje, francosko govoreče dele Belgije in Švice pognal številne francoske bogataše. Najprej je prvo različico zakona preprečil ustavni svet, ki pa je konec leta 2013 dovolil spremenjeno različico, po kateri ne bodo več 75-odstotno obdavčeni posamezniki, ampak podjetja, ki bodo zaposlenemu izplačala več kot milijon evrov dohodka.

Ne samo premožni in bogati, v davčnem primežu so vsi Francozi, tudi tisti, ki nimajo toliko pod palcem, saj se davki (na primer DDV) višajo že od leta 2009. Od zdaj naj bi bilo drugače, saj je Hollande napovedal zniževanje davkov na plače v vrednosti 30 milijard evrov, s čimer naj bi spodbudil gospodarsko rast. Hollande, ki je nekoč izjavil, da ne mara bogatih (sam ima sicer na Azurni obali v lasti nepremičnine v vrednosti 1,2 milijona evrov), pa je s paktom odgovornosti (manjši davki za odpiranje delovnih mest) ponudil roko sprave francoskim delodajalcem.