Sreda, 15. 1. 2014, 11.47
8 let, 10 mesecev
Kako je nekdanji up levice postal neoliberalec

Hollande zadnje dneve buri duhove zlasti s peripetijami v svojem zasebnem življenju, kjer se krha njegovo razmerje s partnerico Valerie Trierweiler, saj se šušlja o njegovi aferi s poročeno igralko Julie Gayet. Poskrbel pa je tudi za šok na političnem prizorišču.
Z napovedjo zmanjševanja davkov, razbremenitvijo gospodarstva, varčevanja na račun javnega sektorja in z besedami, da gospodarske rasti in blaginje ne more zagotoviti država, ampak le cvetoče gospodarstvo, ki mora postati bolj konkurenčno na svetovnem trgu, je tako razočaral levičarsko spletno stran Rue 89, da je ta zapisala, da se je Hollande poslovil od levice. Ni pa to prvič, da je kakšen francoski politik z levice po izvolitvi za predsednika Francije odvrgel volivcem všečno socialistično politiko in izvajal ukrepe, ki jih je prej označeval za desne oziroma neoliberalne. Poglejmo primerjavo Hollanda in Francoisa Mitterranda:
Po zmagi je Mitterrand v letih 1981−1982 začel uvajati izrazito socialistično politiko: nacionaliziral oziroma popolnoma podržavil je sedem od dvajsetih največjih industrijskih konglomeratov in še pet drugih industrijskih podjetij ter 36 bank in dve finančni podjetji. Povečal je tudi minimalno plačo in socialne transferje, uvedel 39-urni tedenski delovnik in solidarnostni davek za bogate. Z vsemi temi ukrepi je Mitterrand želel spodbuditi gospodarsko rast (v letih 1974−1981 je Francija izgubila okoli 700 tisoč delovnih mest), toda učinek je bil ravno nasproten: nezaposlenost je rasla, tedanja francoska valuta frank je bila kar trikrat devalvirana, Francijo je tudi prizadela rast cen nafte.
Marca 1983 je tako razglasil znameniti tournant de la rigueur (sl. obrat v strogost), torej strožjo monetarno in fiskalno politiko, katere glavna cilja sta bila boj proti inflaciji in ohranjanje konkurenčnosti. Mitterrand je v svojih govorih in nastopih začel poudarjati tudi pomen podjetništva kot ustvarjalca zaposlovanja in blaginje.
Všečnih obljub, ki niso samo vzbudile upanja številnih Francozov, ampak tudi navdušile številne nasprotnike "neoliberalnega" zategovanja pasu, zlasti na evropski levici (tudi slovenski) in v prezadolženih državah, pa Hollande ni mogel izpolniti. Merklova je ostala odločna zagovornica strožje proračunske politike in se je za francoskega predsednika do zdaj izkazala kot pretrd oreh, brezposelnost je naraščala (novembra lani je bila po podatkih Eurostata 10,8-odstotna, po jesenski napovedi Evropske komisije se bo konec leta ustavila pri 11 odstotkih, do leta 2015 pa bo narasla na 11,3 odstotka).
Francoski javni dolg sicer vztrajno narašča: po jesenski napovedi Evropske komisije je konec lanskega leta znašal 93,5 odstotka BDP, do leta 2015 pa naj bi se povečal na 96 odstotkov BDP. Javna poraba sicer predstavlja 57 odstotkov francoskega BDP, kar je največ v evroobmočju.
Ne samo premožni in bogati, v davčnem primežu so vsi Francozi, tudi tisti, ki nimajo toliko pod palcem, saj se davki (na primer DDV) višajo že od leta 2009. Od zdaj naj bi bilo drugače, saj je Hollande napovedal zniževanje davkov na plače v vrednosti 30 milijard evrov, s čimer naj bi spodbudil gospodarsko rast. Hollande, ki je nekoč izjavil, da ne mara bogatih (sam ima sicer na Azurni obali v lasti nepremičnine v vrednosti 1,2 milijona evrov), pa je s paktom odgovornosti (manjši davki za odpiranje delovnih mest) ponudil roko sprave francoskim delodajalcem.