Japonci so se poslovili od Azije in postali del Zahoda

Evropa oz. celotni zahodni svet je zadnja leta priča islamskemu fundamentalizmu, ki ostro zavrača zahodni življenjski slog, zahodne družbene vzorce in ideje. To zavračanje se je okrepilo z islamsko revolucijo v Iranu leta 1979, ko so privrženci ajatole Homeinija strmoglavili prozahodnega šaha Mohameda Rezo Pahlavija.

Strmoglavljeni iranski šah je nadaljeval modernizacijsko politiko, ki jo je že pred drugo svetovno vojno zastavil njegov oče, šah Reza Pahlavi. Ta iranski šah, ki se je zgledoval po turškem zahodno usmerjenem reformatorju Kemalu Atatürku, je zaradi svoje politike kmalu trčil ob nasprotovanje konservativne islamske duhovščine. Ta konservativna duhovščina je bila leta 1979 usodna za njegova sina.

Podoben islamski upor proti sprejemanju zahodnega življenjskega sloga in družbenih vzorcev je že leta 1929 doživel sosednji Afganistan. Afganistanski kralj Amanula, ki je vladal tej azijski državi med letoma 1919 in 1929, je skušal modernizirati svojo zaostalo državo. Med drugim je zagovarjal osebne svoboščine in politiko ženske enakopravnosti. Leta 1929 so ga z oblasti pregnali islamistični uporniki in odpravili njegove reforme.

Če so v islamskem svetu projekti uvajanja zahodnega življenjskega sloga pogosto spodleteli ali se le deloma uresničili, pa je bil takšen projekt zelo uspešen v državi v daljni Aziji – na Japonskem. Ta je bila stoletja zaprta pred svetom, odpirati se je začela šele v drugi polovici 19. stoletja. Številni japonski oblastniki so spoznali, da so zahodne velesile precej razvitejše od Japonske, zato so se odločili za posnemanje Zahoda – za vesternizacijo Japonske.

Tako kot v carski Rusiji in islamskem svetu je bil tudi to projekt oblasti, od zgoraj navzdol. Tako kot v času ruskega carja Petra Velikega, ki je moderniziral Rusijo ter jo približal Zahodu konec 17. in v začetku 18. stoletja, ali v času tanzimata (sl. reforme), ko je turško Otomansko cesarstvo malce posnemalo Zahod, so se tudi v času japonske modernizacije najprej začele spremembe oblačenja na dvoru in v uradništvu.

Tako kot je Peter Veliki zaukazal britje brad svojim dvorjanom in generalom (brado so lahko obdržali samo duhovniki) in je sultan Mahmud II. v prvi polovici 19. stoletja zaukazal, da otomanski uradniki ne smejo več nositi arabskih turbanov, ampak si morajo pokrivati glave s fesi, ki so posnemali evropske klobuke, so tudi japonski reformatorji najprej začeli uvajati zahodna oblačila.

Reformatorski japonski cesar Meidži, ki je sam leta 1870 začel nositi zahodna oblačila, je leta 1872 zaukazal, da morajo zahodna oblačila nositi vsi dvorjani. Zahodna oblačila je hitro uvedla tudi vojska. Sprva so uradniki in drugi Japonci nosili zahodna oblačila le v službi, doma pa vztrajali pri tradicionalnih. Drugače je bilo pri ženskah, saj so nosile kimono tudi v javnosti.

Še hitreje kot sprejemanje zahodnega sloga oblačenja so se uveljavile zahodne pričeske med moškimi. Japonci so si pred tem brili lase spredaj in si jih zadaj puščali rasti ter jih spenjali v fige. Zdaj so si začeli striči lase po evropskem zgledu. Že okoli leta 1890 je bilo v japonskim mestih težko najti moškega s tradicionalno pričesko, počasnejše so bile spremembe na podeželju.

Ko so si Japonci začeli striči lase, so začeli nositi evropske klobuke, v rokah so nosili dežnike, v žepih pa imeli žepne ure. Zlasti pri mestnih ženskah je hitro izginilo prej tradicionalno barvanje zob s črno barvo in britje obrvi. Ko so si Japonci začeli striči lase, so začeli nositi evropske klobuke, v rokah so nosili dežnike, v žepih pa imeli žepne ure. Zlasti pri mestnih ženskah je hitro izginilo prej tradicionalno barvanje zob s črno barvo in britje obrvi.

Spremembe se seveda niso ustavile samo pri videzu. Japonske oblasti so pošiljaje svoje ljudi na študij na Zahod, da so se seznanili z zahodnim življenjem in zahodnimi dosežki. Japonci so vabili tudi tujce: med letoma 1868 in 1890 je v deželo vzhajajočega sonca prišlo okoli 3.000 zahodnih tehnikov in učiteljev. Japonci so prevajali zahodne knjige, začelo se je širjenje tiskanih medijev, ustanovili so parlament. Japonci so gradili stavbe in ladje po zahodnem zgledu ter industrializirali državo. Začeli so se ukvarjati z zahodnimi športi (atletika, nogomet, kriket …). Uvedli so tudi gregorijanski koledar.

Leta 1885 je eden od japonskih časopisov objavil članek z naslovom Datsu-A Ron, kar v prevodu pomeni Zbogom, Azija oziroma Zapuščanje Azije. Članek je zagovarjal stališče, da mora Japonska končati zgledovanje po Kitajski in Koreji ter se povezati z Zahodom. Ta vesternizacija Japonske se je tudi uresničila. Da je Japonska postala spoštovanja vredna sila, so na Zahodu ugotovili leta 1905, ko so Japonci v Koreji in Mandžuriji vojaško premagali carsko Rusijo.

Še bolj se je Japonska – tokrat ne popolnoma po lastni volji – pozahodila po drugi svetovni vojni, ko se je morala podrediti ZDA. Po drugi svetovni vojni se je Japonska še bolj pospešeno modernizirala. Njeno silovito gospodarsko rast, ki se je začela v času korejske vojne (1950–1953), ko je najprej začela rasti industrija, povezana z vojsko in oboroževanjem, so številni označili za japonski gospodarski čudež.

Japonska je postala izvozno usmerjeno gospodarstvo, ki je znano zlasti po svoji avtomobilski industriji in mikroelektroniki oziroma zabavni tehniki. Japonskemu gospodarskemu zgledu sta najprej sledili sosednji državi Južna Koreja in Tajvan, pozneje pa tudi Kitajska. Na drugi strani islamskemu svetu ni uspel takšen ekonomsko-tehnološki preboj, edini vir bogastva je nafta.