Islam in svoboda govora

Britanski komik Stephen Fry, ki sicer te dni bolj razburja zaradi zaroke s 30 let mlajšim partnerjem, je na Twitterju objavil poziv: "Objavljajte karikature časopisa Charlie Hebdo: pokažite jim, da bo pisalo še vedno cvetelo, medtem ko bodo njihove puške zarjavele."

Napad na uredništvo pariškega časopisa je znova odprl vprašanje koncepta svobode govora. Novinarji so umrli, ker so verjeli v koncept popolne svobode govora, enega od postulatov demokratične sekularne zahodne države, ki pa zdaj povzroča nelagodje. Nekateri mediji, vključno s CNN, so ob poročilih o dogodku cenzurirali sporne podobe. Tako so objavili fotografije ubitega urednika, ki v rokah drži naslovnico časopisa, na kateri sta islamist in rabin, s tem da so islamista prekrili. V čemer res ni nobene logike. V dotični številki časopisa ni bila sporna naslovnica, temveč karikature v notranjosti, kjer je narisan goli Mohamed.

Svoboda govora je očitno nekaj, v čemer svet še ni dosegel konsenza. Kdo ima prav? Zahod, ki temelji na svobodi govora, ali islam, kjer je svoboda govora omejena z blasfemijo? Muslimani ne verjamejo v svobodo govora Ameriški islamski aktivist Anjem Choudary je na primer v odprtem pismu, objavljenem v USA Today, zapisal, da so ljudje vedeli, kakšne so posledice za blasfemijo. "Muslimani ne verjamejo v koncept svobode govora, saj so njihove besede in dejanja določena z vero, ne s človekovimi željami," je zapisal ter dodal: "Tudi nemuslimani, ki podpirajo koncept svobode govora. priznavajo, da ta nosi odgovornost. V vse bolj nevarnem sodobnem svetu so posledice razžalitve preroka Mohameda znane tako muslimanom kot nemuslimanom."

Zdi se, da je koncept svobode govora res tema, ki najbolj razdvaja muslimanski in nemuslimanski svet. Ideja svobode govora je povezana s sekularno državo, ki pa je muslimanom razmeroma tuja politična ideja. Celo v sekularnih muslimanskih državah, na primer v Turčiji, objava karikatur Mohameda ne bi bila mogoča. Islam pred pravico posameznika postavlja pravico skupnosti. Kaznovanje nespoštljivih V islamu je koncept, da človek sam odloča o svojih dejanjih, načeloma nemogoč. Po islamu je kreator živih bitij Alah, ki ljudem da pravico govora in določa omejitve, kaj je v govoru sprejemljivo in kaj ne. "Kdor verjame v Alaha, naj govori dobro ali naj molči," je zapisano v Koranu. Čeprav ni nikjer zapisano, kakšna je kazen za tiste, ki ne govorijo dobro, po islamskih zakonih velja za kriminalno dejanje, če kdo omadežuje islam, preroka ali sveto knjigo. Zagrožena kazen za blesfemijo je smrt.

Primerov smrtne kazni zaradi blesfemije je veliko. Leta 2008 so na primer v Afganistanu na smrt zaradi blasfemije obsodili novinarja Perveza Kambakhša, ker je razširjal članek, ki naj bi žalil islam. Članek se je nanašal na vlogo žensk v islamu. Afganistanski parlament je sprava odložil smrtno kazen, a jo je dan pozneje znova potrdil. Ko je bil novinar v zaporu, ga je predsednik Hamid Karzaj skrivoma oprostil in je lahko pobegnil v tujino, kar sta javnost in parlament ostro obsodila, češ da je to v nasprotju z islamom. Razprava o blasfemiji v Združenih narodih O konceptu svobode govora in razžalitve verskih čustev muslimanov so pred dvema letoma razpravljali celo v Združenih narodih. Tedaj so se po islamskem svetu razplamteli protesti zaradi napovednika filma Innocence of Muslims.

Voditelji muslimanskih držav so v Združenih narodih trdili, da se Zahod skriva za konceptom svobode govora, da lahko razširja islamofobijo. "Islamofobija je postala nova oblika rasizma, ki je ne moremo več sprejemati kot obliko svobode govora," je dejal tedanji turški zunanji minister Ahmet Davutoglu na zasedanju skupščine Združenih narodov. "Od drugih pričakujemo, tako kot drugi to pričakujejo od nas, da spoštujejo naše kulturne specifike in nam ne vsiljujejo konceptov in kulture, ki je nam nesprejemljiva," je dodal tedaj novoizvoljeni egiptovski predsednik Mohamed Mursi.

Muslimanski voditelji so tedaj od Združenih narodov zahtevali mednarodno prepoved blasfemije. Zahodni voditelji pa so branili koncept svobode govora. "Najmočnejše orožje proti sovraštvu ni represija, temveč govor – glasovi tolerance, ki se združijo proti blasfemiji," je v govoru poudaril ameriški predsednik Barack Obama. Objaviti ali ne objaviti Ob pariškem napadu se je debata o svobodi govora najprej začela znotraj medijev. Objaviti naslovnice napadenega časopisa ali ne? BBC se je odločil, da jih ne bo objavil. Prav tako New York Times. A številni evropski mediji so jih objavili. Norveški pesnik Haavard Rem je v časopisu Aftenposten pozval k objavljanju spornih naslovnic: "Karikature Charile Hebda morajo postati del evropske kulture. Naredili bomo napako, če bomo preprosto ukinili tradicijo kritike religije in ideologije, ki med drugim vključuje tudi Chaplinovega Diktatorja in Life of Brain Monthy Pythona."

Naslovnice je objavil tudi The Independent. "Čutil sem dolžnost do bralcev, čutil sem dolžnost do umrlih, čutil sem dolžnost do novinarstva, a tudi do svoje ekipe," je za BBC svojo odločitev komentiral urednik Amol Rajan.

Tudi priljubljen berlinski časopis BZ je objavil naslovnice z naslovom Vive la liberte! Podobno sta storila tudi italijanski Il Corriere della Sera in španski konservativni dnevnik La Razon, kjer so objavili oktobrsko naslovnico, na kateri je islamist, ki želi Mohameda obglaviti. Ob tem so Španci zapisali: Vsi smo Charlie Hebdo. "Za številne bo logičen sklep, da se potuhnejo in ne provocirajo močnih čustev," je v uvodniku zapisal urednik danskega časopisa Berlingske: "A ne smemo se skriti, saj bi s tem ogrozili svojo kulturo." Pravica do govora in pogovora Težava je v tem, da sta diametralni vrednoti temeljni za obe kulturi. "Pravica, da narišemo Mohameda, ne da bi bili zato ustreljeni, je za številne izmed nas na Zahodu tako pomembna, kot predvidevam, da je bil islam za morilce Charlie Hebda," je za BBC zapisal zgodovinar Tom Holland, avtor knjige o zgodovini islama The Shadow of the Swords.

Očitno je, da bosta morala oba koncepta razumevanja svobode govora prej ali slej najti kompromis sobivanja. Pa ne tako, da bo vrednota enega premagala vrednoto drugega. "Muslimani se moramo naučiti tega, kar nas uči naša vera, kako odgovorimo, če smo verbalno napadeni. Ne s protesti, ne z nasiljem. Odgovoriti moramo z govorom, a naš govor mora biti boljši in bolj spoštljiv kot govor tistega, ki nas je napadel," je prepričan Harris Zafar, avtor knjige Demistifikacija islama.

To verjetno velja tako za ene kot druge. A to žal ne pomeni, da po svetu ne bodo več hodili norci s kalašnikovkami, ki bodo ubijali v imenu boga.