Dan na mejni črti, kjer je na Madžarsko prišlo največ beguncev

Večinoma prazna železniška proga med mestecema Horgoš v Vojvodini in Röszke na Madžarskem je eden od redkih delčkov madžarsko-srbske meje, ki ga ne zapira madžarska bodeča žica. To dobro vedo begunci, ki še niso vstopili v schengensko območje, a tudi madžarski policisti, ki so tam nenehno prisotni.

Mirno jutro, bistveno drugačno popoldne Dan, ko smo prišli na to mesto, je odlično pokazal, kako zelo hitro se razmere tu spreminjajo. Tudi noč prej so si v okolici teh na videz opuščenih tirov pod ograjo iz bodeče žice ali nad njo pot na Madžarsko priborile na stotine novih beguncev, največ iz Sirije, nekaj tudi iz Iraka. Jutro je bilo nenavadno mirno, že dolgo ni bilo tako mirnega jutra in skoraj nobenega prehoda meje, nam je povedal madžarski policist, ki iz razumljivih razlogov ni dovolil razkriti svojega imena ali obraza.

Popoldne je bila slika povsem drugačna. Pot nas je v zgodnjepopoldanskih urah ponovno pripeljala na isto mesto prav v trenutku, ko je s srbske strani začela prihajati nepregledna kolona novih beguncev. Njenih razsežnosti se sprva ni dalo oceniti, a v naslednjih urah je na Madžarsko prišlo med tisoč in 1500 novih beguncev. V tej skupini družin in posameznikov je bila tudi gospa na invalidskem vozičku, ki je že dodobra kazala znake izčrpanosti in poškodb, ki so bile posledica dolge poti iz domovine.

Prostovoljci iz Szegeda prvi stik z Madžarsko Prostovoljci (ista organizacija, ki jim pomaga na železniški postaji v Szegedu) so jih dočakali s plastenko vode, ki jim je še kako prav prišla na ta vroč septembrski dan. Najti najboljše odgovore na vprašanja beguncev pa je bilo veliko težje. Sicer begunci dobro poznajo razmere, saj jih prijatelji, znanci in družine nenehno obveščajo prek mobilnih telefonov – lokalne predplačniške kartice si sproti nabavljajo v vsaki novi državi. Težava je, da nihče natančno ne ve, kaj pomeni, če se odpravijo v sprejemni center, če jim tam vzamejo prstne odtise …

Begunski center Röszke očem javnosti zaprt Prav odvzema prstnih odtisov se najbolj bojijo in se mu na vsak način skušajo izogniti. Prej je to pomenilo, da so tako sprožili postopek za pridobitev azila, česar si ne želijo – nikogar nismo slišali, da bi želel ostati na Madžarskem. Vedo, da se bodo lažje postavili na noge v kakšni zahodnejši državi.

Sprašujejo, kaj jih čaka, kaj narediti. Nihče ne pozna odgovora na to vprašanje. Policisti jim pravijo, da so prstni odtisi zdaj samo še formalnost, ko jim svetujejo, naj vstopijo v avtobus, ki jih bo odpeljal v bližnji begunski center. Tistega, ki je za vse novinarje tesno zaprt, za katerega ni nikakor mogoče pridobiti dovoljenja za ogled. Tistega, za katerega pravijo, da beguncem omogoča prost izstop, čeprav nam pri več ogledih prek visoke žičnate ograje v zadnjih dveh dneh ni uspelo videti nikogar razen policistov. Tistega, ki je že dolgo premajhen in ob katerem madžarski zaporniki pospešeno gradijo novega in še večjega. Tistega, o katerem tisti, ki so ga že zapustili, neradi govorijo in diplomatsko povedo, da "marsičesa tam ni".

Nekateri odločno naprej po svoji poti "Ne bojte se prstnih odtisov, Madžarska vas tako ali tako ne bo zadrževala, ker nima zmogljivosti," razlagajo prostovoljci po navodilih policistov. "Lahko boste šli v Nemčijo," jim povedo. A kako, če vlakov med Madžarsko in Avstrijo še vedno ni. Ali bodo morali spet poiskati oderuške tihotapce ljudi, ki jih bodo poskusili prepeljati čez mejo? "Saj Nemčija tudi nima kapacitet za sprejem vseh, ki želijo tja," mi tiho pove kolega iz nemškega časopisa Der Spiegel.

Vsi begunci se ne ustavijo pri policistih, temveč odločno korakajo naprej. Morda jih kdo čaka, morda znanec, morda tihotapec, morda zgolj želijo vzeti usodo v svoje roke. Vedo, da je v Budimpešti slabo in da od tam za njih za zdaj ni poti naprej, zato iščejo druge možnosti.

Policisti ne gredo za njimi, pustijo jih naprej. Pojasnjujejo, da jih bo zagotovo srečala naslednja patrulja, ki jih bo usmerila v isti bližnji sprejemni center. "Vse moramo registrirati," pravijo, a se ob tem ne moremo izogniti vtisu, da so pri tem vsak dan doslednejši.

Toda podobno kot ograja nobena ovira ne more več ustaviti ljudi, ki nimajo kaj izgubiti, le njihova pot postaja nevarnejša, težja – in privlačnejša za vse tiste, ki želijo na tuji nesreči mastno zaslužiti.