Za Portugalko Saro je bila usodna farmacevtska konferenca

Njuna ljubezen se je razvila, medtem ko je bil on v Lizboni na študentski izmenjavi Erasmus, potem ga je nekajkrat obiskala v Sloveniji, ko pa je decembra lani končala študij, se je odločila za selitev. Pravi, da je bila to precej spontana odločitev. Fant je imel v Ljubljani vsaj za naslednja tri leta zagotovljeno službo na fakulteti za farmacijo, Sara je imela na Portugalskem kar nekaj ponudb za zaposlitev, a se je vseeno podala v tujino.

Vztrajanje se obrestuje

Starši so bili nad tem precej presenečeni, prepričani so bili, da se bo hitro vrnila, ko ne bo dobila službe. Priznava, da ni bilo vedno najlažje. Prišla je januarja, ko je po njenem mnenju Ljubljana mrtva, ni imela službe, ni poznala jezika, a je vztrajala. Prosti čas je namenila intenzivnemu učenju slovenščine, proste dopoldneve je preživljala s Portugalci, ki so bili tukaj na izmenjavi, ob popoldnevih in koncih tedna pa je bila v družbi slovenskih prijateljev, ki jih je spoznala prek fanta. Po pol leta se ji je vztrajanje obrestovalo, dobila je službo v Leku.

Sara med raftanjem na Soči

Na svojem delovnem mestu je zadovoljna, sodelavci so jo zelo lepo sprejeli. Povprečna plača tukaj je nekoliko višja kot na Portugalskem, a so višje tudi cene, dražje so predvsem storitve. Tudi najemnine se ji zdijo precej visoke, "čeprav imate toliko hiš, veliko jih je tudi praznih. Zdi se mi, da ponudba presega povpraševanje, zato res ne razumem, zakaj so najemnine tako visoke." Še veliko višje pa so po njenem pripovedovanju najemnine v Lizboni. Predvsem v zadnjih dveh letih so se cene zelo povišale, prijatelji na Portugalskem ji pripovedujejo, da je zelo težko dobiti stanovanje za razumno ceno. To je posledica turizma, ki se je precej razmahnil v zadnjih letih, najbolj se to pozna v Lizboni.

Ne Slovaška, Slovenija!

Sara zelo rada odkriva Slovenijo. Na fotografiji pred Predjamskim gradom. Turistični bum na Portugalskem pa je povzročil tudi to, da vedno več Portugalcev pozna Slovenijo in Hrvaško ter sem tudi potuje. Pred petimi leti večina ljudi ni vedela, kje je Slovenija, številni so jo zamenjevali s Slovaško. A med študenti na njeni fakulteti že nekaj let velja za izjemno popularno mesto za opravljanje izmenjave Erasmus. Hitro se je razširilo, da je Slovenija zelo odprta država, da je Ljubljana odlična destinacija za nadaljnja odkrivanja Evrope, "pa seveda to, da se v Sloveniji zelo izplača biti študent", dodaja v smehu.

Ko se pogovarja s Slovenci, je presenečena, koliko jih zelo dobro pozna Portugalsko. "Je tukaj kakšna agencija, ki vozi v Peniche?" se sprašuje v smehu. "Zdi se mi, da prav vsi poznajo to deskarsko destinacijo. Priporočala bi, da raziščete notranjost, v Algarve se odpravite le, če res obožujete plaže. Predvsem pa vam svetujem veliko potrpljenja. Življenje se na Portugalskem odvija precej počasneje, a tudi za težje preizkušnje, kot je nedavna gospodarska kriza, najdemo rešitev."

Skloni? Kaj je to?

"Kako tega ne razumeš? Saj se samo vprašaš, komu ali čemu," ji je rekla fantova sestra, ampak ona tega koncepta ne razume, saj njen materni jezik ne pozna sklonov. Slovenščina je težek jezik, pravi, največ težav ji povzročata dve stvari: besedišče, ker portugalščina in slovenščina nista niti najmanj sorodna jezika, in narečja. "V službi še nekako gre, tam vsi govorijo tako, da jih razumem, v družbi pa je včasih zaradi hitrega govorjenja, krajšanja besed in narečja prav nemogoče." Na delovnem mestu vsi sestanki potekajo v slovenščini, zato je tam prvi jezik slovenščina, s fantom govori portugalsko, saj jo on obvlada in govori tekoče, s prijatelji najpogosteje govori angleško, zato se ji marsikdaj zgodi, da v npr. angleški pogovor vključi slovensko besedo ali obratno.

Sara zelo uživa v raziskovanju ljubljanske kulturne ponudbe. Na fotografiji v Muzeju iluzij.

"V slovenščini najtežje izražam čustva, v takšnih primerih vedno preklopim na portugalščino ali angleščino. Pravzaprav je to, da vsi tako dobro govorite angleško, zame slabše, saj nisem primorana uporabljati slovenščine in po mojem mnenju ne napredujem tako, kot bi morala."

Zdi se ji namreč, da če prideš živet v tujo državo, se moraš naučiti jezika, spoznati navade in kulturo domačinov. "Zelo mi je všeč Maček Muri, na Liffu sem si pravkar ogledala slovenski film, bila sem na koncertu Siddharte …"

Portugalske Benetke?

Sara je zadnja leta zaradi študija živela v Lizboni, prihaja pa iz mesteca Aveiro, nekateri pravijo, da so to portugalske Benetke, a hitro doda, da se sama s to oznako nikakor ne strinja. "Po eni strani je moje rodno mesto zelo podobno Ljubljani, je majhno, atmosfera je podobna, le da ima tudi morje." To je tudi ena od stvari, ki jih najbolj pogreša, "vreme in ribe, obožujem morsko hrano".

Prav zato je obiskala že kar nekaj slovenskih obalnih mest. Poleg Izole, Kopra in Portoroža se je podala raziskovat manjše vasice, kjer se po njenih besedah dobro je in kjer imajo odlično olivno olje. Ogledala si je tudi Celje in Maribor, kadar le lahko, se odpravi v Kranjsko Goro, všeč ji je na Bledu, v Bohinju in Bovcu, pa vsi kraji ob Soči. Fantova družina živi v Rakeku, zato dobro pozna tudi njegovo okolico in Cerknico.

Sara med veslanjem po Cerkniškem jezeru

Prav fantova družina je bila njen prvi stik s Slovenijo, zato si je prek njih ustvarila prvo mnenje o Slovencih. Pravi, da smo zelo odprti, vljudni, organizirani "in za razliko od Portugalcev zelo točni – to lastnost moram tudi sama še prevzeti", doda v smehu. "Ste zelo povezani z naravo. Zelo sem bila presenečena, ko sem videla, koliko ljudi se ob treh popoldne sprehaja v Tivoliju. Na Portugalskem nihče ne konča službe ob treh, tam se gre na delovno mesto okoli 8.30, zapusti pa se ga ob 17.30, 18.00."

"Slovenci ste precej umirjeni in mogoče kdaj tudi preveč spoštljivi. Na avtobusih se vsak drži zase, nihče nikogar ne pogleda, nihče se z nikomer ne pogovarja. Spomnim se, ko je nekoč neko dekle na avtobusu pritisnilo tipko za izstop, a jo je voznik očitno spregledal. Nihče se ni oglasil, tudi tisto dekle ne, je pač izstopilo na naslednji postaji. Na Portugalskem kaj takega ne bi bilo spregledano, ljudje bi se takoj oglasili in kričali, vsak bi imel kaj povedati. To je opazno tudi na kongresih ali službenih sestankih. Redkokdo kaj komentira ali vpraša."

"Zadnja leta svojega življenja bi rada preživela na Portugalskem"

Poletje na Prešernovem trgu skozi Sarine oči Ljubljana se ji zdi zelo majhno mesto za prestolnico, iz tega se je na začetku celo malo norčevala, saj je bila navajena na Lizbono in lizbonske razdalje. Tam je precejšnji del dneva prebila na metroju, tukaj pa se lahko skorajda kamorkoli odpravi peš ali odpelje s kolesom, kar ji daje poseben občutek svobode. Zdi se ji, da ima Ljubljana nekoliko umetniški pridih, veliko je razstav in različnih predstav. Tukaj jo je že obiskala tudi družina. "Trudili so se, da jim ne bi bilo všeč, ampak so bili zelo navdušeni."

Po skoraj enem letu v Sloveniji pravi, da ima dva doma. Prihodnjih nekaj let prav gotovo namerava ostati v Ljubljani, tukaj si želi dokončati tudi doktorski študij, a ne ve, kaj bo prinesel čas. "Zadnja leta svojega življenja pa bi vseeno rada preživela na Portugalskem."