Slovenski diplomat, ki je vzgajal španskega kralja #intervju

Študij v Fribourgu v Švici ste si plačevali z delom kot vzgojitelj na prestižni zasebni gimnaziji, ki jo je obiskoval tudi Juanito de Bourbon, poznejši španski kralj Juan Carlos. Kakšno je bilo delo z njim? Je imel kakšne privilegije?
Ne, živel je običajno internatsko življenje. Bil je povprečen študent. Poseben je bil le v tem, da so mu dovolili, da je imel osebnega profesorja španščine, španske zgodovine in zemljepisa. Fant je takrat namreč boljše govoril francoščino kot španščino. Starši so ga redno obiskovali. Zlasti oče, čigar modrost in preudarnost sem cenil.

Sta z varovancem ohranila stike?
Pozneje sva se srečala v Vatikanu, sicer pa stikov nisva imela. Bil sem v ZDA, predaleč.

Bonutti je sklenil svoj življenjski krog. Iz vile, kjer živi, odkar se je upokojil, kaže na ulico v Gorici, kjer je obiskoval gimnazijo.

Zakaj ste se potem odločili za selitev v ZDA?
Moj sponzor je bil ugleden duhovnik Alfonz Čuk, ki je šel v New York za drugimi duhovniki, ki so morali v svet. On me je prepričal, da sem šel v ZDA, da bi nabral izkušnje, nato pa se vrnil v Jugoslavijo, ko bi se zadeve umirile, in ji pomagal.

Prijatelji v Švici bi lahko vse uredili, da bi ostal tam, a Čuk me je prepričal, da sem šel v ZDA.

V Jugoslavijo pa se takrat ne bi mogli vrniti?
Nikakor. Bil sem na seznamu za odstrel. Sedemnajstleten. Leta 1944, ko se je odprla slovenska gimnazija v Gorici, sem bil vodja slovenskega odseka Katoliške akcije. Sodelovali smo z dr. Čukom, a bili pod močnim vplivom škofa Gregorija Rožmana iz Ljubljane. S tem sem postal sovražnik partizanstva.

Že prvega maja, ko so prišli partizani, so me iskali, da bi me ustrelili. Istega dne so prišli tudi zahodni zavezniki. Ti seveda niso poznali ozadja. Niso vedeli, da se je zgodila revolucija, da gre partizanom za to, da pospravijo tiste, ki so bili najbolj odkrito proti komunistični ideologiji.

Takrat sem živel pri stricu, a tisto noč sem šel prespat k jezuitom, kjer so bili nastanjeni tudi zavezniški oficirji. Zato je bilo tam varno. Ponoči so me prišli iskat na stričev dom, a ker me niso našli, so odpeljali mojega strica. Za las je ušel smrti, ker se je zanj nekdo zavzel.

Kakšni so bili začetki v ZDA?
Tja sem prišel leta 1951. Službo naj bi dobil pri mednarodni organizaciji Free Europe v oddelku za Jugoslavijo. Pripravljal naj bi poročila za ameriško vlado o stanju v Jugoslaviji. Toda ravno ko smo prišli v New York, sem izvedel, da so jugoslovanski oddelek ukinili, ker je ameriška vlada šele takrat dojela, da se je Tito res sprl s Stalinom. Ukinili so oddelek, jaz pa sem ostal na cesti z ženo, ki je bila v osmem mesecu nosečnosti.

Namesto da bi torej ostala v New Yorku, sva odpotovala v Cleveland. Začetki so bili težki. Pri nastanitvi so nama pomagali dobrotniki, Slovenci. Takoj sem dobil službo v tovarni svedrov. Zaposlovali so veliko beguncev. Po dveh tednih sva dobila skromno stanovanje.

Bonuttijev dom krasijo umetnine in protokolarna darila. Na fotografiji darilo ameriške vlade.

Kakšno je bilo življenje tamkajšnje slovenske skupnosti? Kako ste sodelovali s slovenskimi priseljenci iz različnih obdobij?
Prvi so tja prišli že po letu 1880. Po nekaj desetletjih so se začeli organizirati – najprej v pevske zbore, začeli so graditi cerkve. Tisti, ki niso bili verni, so ustanovili narodne domove, ki so bili središče združevanja, enako kot cerkve. Župnije so ustanavljale osnovne šole. V osnovni šoli sv. Vida je bilo tudi do 800 otrok! Ni bilo dovolj prostora.

Veliko let ste sodelovali tudi s škofom Gregorijem Rožmanom. Mnenja o njem so zelo deljena. Kako vi gledate nanj, na njegovo delo?
Različna mnenja o njem so nastala v Sloveniji, ne pa tam. Bil sem član katoliške akcije, za škofa Rožmana pa je bila ta organizacija zelo pomembna. Zato so me v Clevelandu takoj sprejeli, čeprav sem bil Primorec. Bili smo dobri prijatelji.

Vsi očitki glede škofovega ravnanja so laž. Škof Rožman je že pred drugo svetovno vojno rešil iz zaporov več komunistov kot vsa Slovenija. Njegov moto je bil: vsako človeško življenje je sveto. Če ga je prišel komunist prosit za posredovanje pri izpustitvi iz zapora, je šel in posredoval.

"Škof Rožman je nasprotoval komunistični ideologiji, zavzel pa se je za vsakogar." Kritiziral je marksistično ideologijo, ker je trdil, da ni realistična. Ni pa hotel nikogar zapreti, ker je bil komunist. Nasprotno. On je reševal komuniste iz zapora.

Trdil je tudi, da imajo tisti, ki so v nevarnosti, da jih bodo komunisti ubili ali zaprli, pravico, da se branijo. To je naraven odziv. Vaške straže so branile življenja. Rožman ni nikdar branil aktivnega bojevanja proti partizanom. Na prisego pa je moral priti, saj sicer Nemci ne bi dali orožja, da so se domobranci lahko branili. Položaj je bil resen.

Takrat je bilo jasno, da bodo komunisti prevladali v Evropi. Edini, ki so bili priznani kot borci proti nacistom, pa so bili partizani. Kar trdijo o Rožmanu, je neresnica. Zanj je bilo vsako človeško življenje sveto. Ni se čutil osramočenega, če je šel do okupatorskih voditeljev prosit za izpustitev ljudi. Bil je velik narodnjak, nikakor pa ne fašist ali nacist.

Kako ste kot profesor začeli navezovati akademske stike s Slovenijo?
V osemdesetih letih, ko se je čutilo, da se stvari v Sloveniji spreminjajo, sem navezal stike z akademskimi ustanovami, torej ljubljansko in mariborsko univerzo. Podpisali smo pogodbe s clevelandsko univerzo, kjer sem predaval ekonomijo.

Izmenjevali smo profesorje, zaradi znanja jezika seveda zlasti iz Slovenije v ZDA. Sam sem občasno predaval v Ljubljani, nato pa so prišli v ZDA na trimesečno intenzivno izobraževanje. Želeli smo širiti znanje o tržni ekonomiji, organizirali pa smo tudi program za mlade poslovneže.

V vaših rokah so tako bili na primer Dušan Mramor, Marjan Senjur, Metka Tekavčič, Vlado Dimovski … So bili dojemljivi za tržno ekonomijo?
Nič niso vedeli o tržni ekonomiji. Nekateri v Sloveniji so me opozorili, da so to "pravoverni levičarji". Nisem jih hotel spreobračati, ampak sem želel, da spoznajo teorijo in prakso o tržni ekonomiji in se oblikujejo v odprtem dialogu. To je po mojem mnenju namen univerzitetnega izobraževanja.

Številne fotografije vzbujajo spomine na najpomembnejše dogodke dinamičnega Bonuttijevega življenja.

Na svoj dom in na univerzo ste sprejemali ljudi vseh svetovnih nazorov. Kako ste živeli prijateljstvo do vseh?
Odvisno je, kako pojmuješ prijateljstvo. V osemdesetih letih so se stvari v Sloveniji že spreminjale. Režim je postal bolj normalen. Takrat mi je prijatelj predlagal, da prve stike s Slovenijo vzpostavimo v akademskem svetu. Tako sem začel.

Zame ni bilo sprejemljivo, da ne bi komuniciral z nekom, ki je predstavnik države. Kaj je narobe, če govoriš prijazno? Ni treba govoriti o politiki, ideologiji, a še vedno lahko vsakomur daš roko.

Ko greš v tujino in slišiš, da nekdo govori slovensko, ga ogovoriš, čeprav ga ne poznaš. Pozdraviš ga, čeprav razmišlja drugače. Vsi smo ljudje.

Kako bomo ustvarili neko normalno družbo, če si bomo tako nasprotni? Morda je drugi še bolj pošten, kot si ti, čeprav je drugače ideološko usmerjen.

Žena Hermina je umrla pred petimi leti, še vedno pa ga razveseljujejo otroci z družinami, ima že 13 vnukov in pet pravnukov, ki živijo v ZDA. Bili ste tudi sodelavec takratnega župana Clevelanda, Slovenca Georgea Voinovicha. Kakšne spomine imate nanj?
V Clevelandu sta živela dva idealna politika. Eden je bil Frank Lausche (župan Clevelanda, guverner Ohia in senator, op. p.), drugi pa Voinovich. To sta bila idealna človeka, poštena do konca. V politiko nista šla, da bi se jima dobro godilo, da bi imela zagotovljen denar, ampak zato, da bi pomagala ljudem.

Koliko naših politikov misli tako? V politični stranki, v vladi so zato, da imajo lepo službo. To ne bo Slovenije pripeljalo nikamor. Tako plemenitega človeka, kot je bil Voinovich, ne najdeš. Takih pa je več v ZDA kot v Sloveniji, kljub temu da jih Slovenija res potrebuje.

S svojim delom je pokazal, da dela v dobro ljudi, Clevelanda, pozneje kot guverner tudi v dobro zvezne države Ohio. Ko je postal župan Clevelanda, je imelo mesto 500 milijonov dolga. Ko je deset let pozneje odšel, je imel več kot 500 milijonov dolarjev v mestni blagajni. Bil je izjemen administrator.

Ko je zadnjič kandidiral za guvernerja, je bil izvoljen z največjo podporo v zgodovini zvezne države. Demokrati in republikanci so volili zanj. Kar je delal, je delal za zvezno državo, ne za stranko. Umrl je v isti hiši, kot je svojo kariero začel. Ni si privoščil nič udobnejšega.

Kako ste po osamosvojitvi začeli vzpostavljati slovensko diplomatsko mrežo?
V Clevelandu je bil generalni konzul Jugoslavije Matjaž Jančar. Ko se je Slovenija osamosvojila, je takoj odstopil. Denarja, da bi koga poslali iz Slovenije v Cleveland, ni bilo. Zato je moral nalogo prevzeti nekdo od tam. Postal sem častni konzul, saj konzul ne bi mogel postati, ker sem imel tudi državljanstvo ZDA. Podpore povojnih priseljencev za to funkcijo nisem imel, podprli so me le predvojni migranti.

Bonuttijeva delovna miza. Pri skoraj 89 letih je še vedno zelo vitalen. Leta 2015 je izdal knjigo svojih spominov z naslovom Med izbiro in zgodovino.

Zakaj vas povojni migranti niso podpirali?
Ker sem na te akademske programe sprejemal vse. "Umazal sem si roke."

Američani razmišljajo drugače: ko je v ZDA nekdo izvoljen za predsednika države, si ga dolžan podpreti. Če te povabi, z veseljem sprejmeš, pa če je v eni ali drugi stranki. Jaz sem zaradi Voinovicha ostal pri republikancih, a sem recimo s Clintonom več sodeloval kot z drugimi.

Kako se spominjate svojih let v Vatikanu?
To je bil vrhunec mojega življenja. Lepšega časa življenja ni bilo. Bilo je sicer veliko dela, ampak z ženo sva se čutila kot doma. Srečevala sva se z vsemi voditelji, predstavniki državnega tajništva, z njimi smo prijateljevali. Kot osebni uspeh si štejem, da je papež Janez Pavel II. ob razglasitvi škofa Slomška za blaženega prišel v Maribor.

Pomagali ste vzpostavljati odnose med Vatikanom in Slovenijo. Kako gledate na današnje odnose med državama?
Mislim, da gre na boljše. Zdajšnje vlade, čeprav se zdi, da je levičarska, ne štejem čisto za levičarsko. Vidimo nekakšen pozitiven odnos do Cerkve. Vedno se udeležujejo pomembnih cerkvenih dogodkov. Nikoli prej še nismo videli predsednika vlade, države in parlamenta na teh dogodkih. Pogumni so, da pridejo v cerkev in se usedejo v prvo vrsto.

Verjetno tudi, ker računajo na dodatne glasove.
Verjetno, a prej jih v cerkev ni bilo, zdaj pa le pridejo.