Slovenec, ki si je s pravilno kombinacijo živil ozdravil rano na želodcu

Jan Bizjak ima 28 let in je doktor agronomije. Ne ukvarja se samo z vrtnarstvom in sadjarstvom, zaradi bolezni je začel raziskovati tudi različne kombinacije živil in ugotavljal, katere sodijo skupaj in katere ne. Spoznanja je strnil v podroben seznam, s katerim gostuje tudi na pogovornih večerih. Zaposlen je kot vrtnar v ekološki vasi Village Garden na Bledu, razmišlja pa tudi o samostojnem učnem sadovnjaku.

Pred dnevi smo v eni od slovenskih knjižnic poslušali vaše predavanje o pravilnem združevanju živil. Mislim, da lahko govorim v imenu večine, če rečem, da smo vsi pričakovali starejšega gospoda, potem pa nam je predaval 28-letnik. Od kod ste črpali vsa ta znanja? Verjetno niste vsega pridobili na fakulteti za agronomijo.

Sadjarstvo in vrtnarstvo sta mi bila že od nekdaj domača. Doma smo imeli kmetijo, že kot otrok sem imel svoj vrt in sem se veliko družil s starejšimi ljudmi, ki so mi nesebično predajali svoje lastne izkušnje.

Prehrana me je začela zanimati takrat, ko so se mi pojavile težave z želodcem in počutjem. Že preden sem začel obiskovati fakulteto, so se mi občasno pojavljale bolečine v želodcu in slabo počutje, ki pa so se potem, ko sem se zaradi pomanjkanja časa začel manj gibati, samo še stopnjevale. Počutje se mi je precej poslabšalo, ko mi je zobozdravnik po puljenju zoba zaradi nevarnosti vnetja predpisal antibiotike, za katere je znano, da porušijo črevesno mikrofloro. Vedno slabše sem se počutil, zmanjšala se mi je imunska odpornost, pojavile so se mi migrene in angine. Imel sem komaj 20 let, pa brez migrene ni minil niti en teden.

Na predavanju ste omenili, da je migrena znak težav s presnovo.

Da, oziroma točneje s prebavo. Zato pri migrenah odsvetujejo določeno vrsto hrane. Na primer sir, ki lahko sproži napade migrene.

Bolečine v želodcu so se vam pojavljale vedno pogosteje …

Da, bile so bile vedno močnejše in pogostejše, ponoči pogosto nisem mogel spati. Šele ko sem kaj zaužil, je bilo nekoliko bolje.

Zakaj?

Ker s hrano razredčiš želodčno kislino, čemur sledi vsaj kratkotrajno olajšanje. Osebna zdravnica mi je predpisala zdravila za zaviranje izločanja kisline in težave so se umirile. A le dokler mi ni zmanjkalo zdravil, takrat so se težave spet ponovile.

Če je težava kronična in ne odpraviš vzroka, simptomi v obliki bolečin ostanejo. Želodčna kislina draži ranjeno želodčno sluznico, kar povzroča bolečine. Začel sem raziskovati, koliko mi pri težavah z želodcem lahko pomaga določena hrana.

Kje ste našli literaturo?

Za začetek sem pobrskal po spletu, se opremil s klasičnimi navodili, ki jih je treba upoštevati pri rani na želodcu, jih pregledal ter jih začel upoštevati. Nato sem naletel na posebno rastlino - kolmež. Kolmeževe korenine, ki jih lahko kupite v lekarni brez recepta, sem začel uživati kot prevretek v obliki čaja, in po enomesečno kuri so bolečine v želodcu prenehale. Sočasno sem precej spremenil tudi način prehranjevanja, predvsem kar se tiče združevanja živil. Pri tem mi je veliko pomagal tečaj pri zdravilki tradicionalne kitajske medicine Lini Lafaro, ki se je specializirala za pravilno prehranjevanje. Poleg tega sem se navdušil nad tradicionalno kitajsko medicino in začel intenzivno prebirati literaturo na to temo.

Prednost kitajske medicine je celosten pristop pri zdravljenju kroničnih bolezni, ki zajema predvsem odpravljanje vzroka in ne le simptomatsko zdravljenje oziroma lajšanje bolezenskih simptomov, na kar se osredotoča zahodna medicina.

Če ne zacelimo oziroma obnovimo želodčne sluznice, ampak samo zmanjšamo izločanje kisline, ki z draženjem razjede na sluznici sicer res povzroča bolečine, bodo težave oziroma bolečine le začasno prenehale. To pa je približno tako, kot če bi se vidve peljali do Ljubljane s preluknjano pnevmatiko, v katero bi na vsaki bencinski črpalki načrpali zrak. Dokler ne bi zakrpali luknje, bi težave ostale.

Kaj se dogaja, če živila kombiniramo narobe?

(Pre)obremenjujemo naše organe, predvsem trebušno slinavko in jetra, upočasnita se nam prebava in presnova, pogost stranski učinek je, da postanemo zaspani. Lahko se nam pojavi napihnjenost, na sluznici prebavil se nam sčasoma pojavijo obloge, ki zmanjšajo vsrkavanje hranil, delovanje našega imunskega sistema pa je ovirano.

Katera živila spadajo skupaj?

Na primer kombinacija stročnic in zelenjave, žit in zelenjave pa tudi žit in določenega sadja. Prosena kaša s suhimi slivami je bil marsikje pogost zajtrk naših starih staršev.

Omenili ste tudi primer študentske hrane, torej kombinacijo rozin in oreščkov, ki ne sodijo skupaj.

Ja, študentska hrana je zanimiv primer. Tako rozine kot oreščki sicer predstavljajo zelo zdrava živila, a je bolje, da jih uživamo ločeno. To pomeni, da najprej pojemo rozine in šele kakšno uro pozneje, ko rozine prebavimo, oreščke.

Kaj se zgodi, če jih jemo skupaj?

Močno obremenimo žolčnik in slinavko, vse skupaj se nam odrazi tudi na slabem počutju, še posebej, če pojemo večjo količino take kombinacije živil.

Na predavanju ste prikazali in razdelili seznam živil, ki sodijo skupaj. Ste vse to preverili na lastni koži?

Znanja in nasvete sem črpal iz različnih virov in jih preveril na sebi. Vedno pa poudarjam, da nisem zdravnik, predavanje ni namenjeno zdravljenju, vse informacije so informativnega značaja. Nasveti oziroma napotki so se zelo dobro obnesli že pri marsikom, ne gre pa jih jemati za svete. Včasih jih je namreč treba prilagoditi določenim posameznikom, povratni odzivi ljudi, ki jih upoštevajo, pa so zelo dobri.

Kakšne so osnovne smernice za pravilno združevanje živil?

Najbolj preprosta smernica je, preprosteje kot ješ, boljše je. Čim manj kompliciranja pri pripravi obrokov. Če se ozremo v preteklost, lahko vidimo, da so ljudje včasih jedli zelo preprosto. Če so jedli meso, so zraven dodali še krompir in solato. Ni bilo sladic in raznoraznih preostalih sladkih priboljškov po večjem obroku. Pogosto so uporabljali naša t. i. superživila, kot so regrat, česen, koprive in podobno. Med stročnicami so najpogosteje in najraje posegali po fižolu in ne soji, katere uporaba je danes v Sloveniji precej visoka, kljub temu da spada med bolj alergena živila.

Kako vemo, da imamo slabše razvita prebavila?

Običajno to velja za ljudi, ki so konstitucijsko bolj drobni, pa čeprav veliko jedo. Nekdo, ki ima šibka prebavila, se bo ob preveliki količini hrane slabo počutil. Prebavila mu namreč hrano prebavijo nepopolno, to pa močno obremenjuje jetra. Jetra so odgovorna tudi za raven energije v našem telesu, zato se, če so preobremenjena, počutimo zelo slabo.

Na predavanju ste velik poudarek namenili pomembnosti pridelovanja ter uživanja lokalnega in sezonskega sadja in zelenjave. Zakaj je to tako pomembno?

Razlogov je več. Eden od najpomembnejših je prav gotovo ta, da tako vsaj veš, kaj ješ. Zavedam se pomembnosti, da sami pridelamo čim več hrane oziroma jo kupimo pri lokalnem kmetu. Porabniki bi s tem, da bi več kupovali neposredno pri slovenskih kmetih, lahko veliko pripomogli k ohranjanju in razvoju slovenskega kmetijstva. Ne nazadnje je dokazano, da je hrana slovenskih kmetov v veliki večini primerov bolj kakovostna od tuje, uvožene hrane.

Eden od pomembnih razlogov za to, da je pametno uživati sezonsko sadje in zelenjavo, je tudi dejstvo, da sta zelenjava in sadje v trgovini na splošno obrana veliko prezgodaj. Posledično trpita prehranska vrednost in okus sadežev pa tudi naša vranica. Znano je tudi, da nezrelo sadje povzroča drisko. Kako se je najlažje znebimo?

Tako da zaužijemo zrelo banano, kuhan riž, spijemo borovničev čaj …

S pravilno izbiro hrane si lahko pomagamo tudi pri drugih težavah. Poznate kurjo juho, ki so jo dajali slabotnim?

Ja, pa tudi po porodnicam.

Res je, piščanec je po naravi topel in greje vranico. Nasprotni, ohlajevalni učinek ima uživanje določenega sadja, predvsem citrusov.

Omenili ste, da za zdravljenje prehlada citrusi niso ravno najprimernejše zdravilo.

Odvisno. Če na primer limono zliješ v mlačen ingverjev čaj, je super. Limonin sok prispeva vitamin C, ingver pa te pogreje.

Po drugi strani pa uživanje citrusov pozimi ni ravno idealno z vidika uravnavanja telesne temperature.

Narava je namreč za nas poskrbela na zelo inteligenten način, tako kot tudi za druga bitja na tem planetu. To pomeni, da nam na določenih območjih nudi točno tisto, kar naše telo potrebuje.

Tako na primer citrusi ob ekvatorju rastejo zato, da bitjem, ki tam živijo, pomagajo ohlajati telo. Tudi pri nas poleti raste več živil, ki vsebujejo vodo, od melon, lubenic, kumar, ki delujejo izrazito hladilno in v vročini pomagajo ohlajati telo. V vročini le redko komu zadiši zrezek na žaru in to ne brez razloga. Meso namreč v večini primerov greje telo, česar si poleti ne želimo.

Si pa obratno, tega želimo pozimi in takrat so najbolj primerne enolončnice. Te telo prijetno ogrejejo, še posebej če jim dodamo tople začimbe.

Kot na primer?

Peteršilj, rožmarin, šetraj, baziliko, koper, že omenjeni ingver.

S tem, ko je človek vse, kar si je želel, pripeljal k sebi in to s kateregakoli konca sveta, je porušil svoj naravni bioritem. Vprašajmo se, kaj jemo pozimi?

Včasih je bila to ozimnica, ki so jo ljudje med letom pridno nabirali in vlagali, danes pa še vse drugo, saj lahko dobimo dobesedno vse! Od lubenic iz Paname v zgodnji pomladi pa vse do češenj iz Čila sredi božičnih praznikov.

Kaj svetujete, da si privoščimo za večerjo in kdaj naj bi najpozneje jedli?

To je težko reči. Nekateri pravijo, da naj bi zadnji obrok zaužili pred sončnim zahodom oziroma vsaj dve do tri ure pred spanjem, vemo pa, da je v praksi to pogosto težko izvedljivo.

Sam bi za večerjo predlagal nekaj lahkega, kar se hitro prebavi. Na primer proseno kašo z zelenjavo, pozimi enolončnico, poleti sadno solato. Neprimerna večerja je lahko tudi vzrok za naše nočne more.

Predlagam, da se zvečer izogibate mastni hrani, ker zelo obremenjuje jetra. Jetra imajo ponoči že tako ali tako dovolj dela s čiščenjem našega telesa in če jim zvečer privoščimo lahek obrok, nam bodo zelo hvaležna.

Je pa zanimivo, da so nekatera telesa precej bolj občutljiva od drugih. Meni na primer telo takoj sporoči oziroma pokaže, če sem jedel narobe.

Kako ste prišli do teh ugotovitev?

Kar nekaj časa sem si zapisoval sestavo svojih obrokov in spremljal počutje. Tako sem se dokopal do določenih ugotovitev. S selekcioniranjem živil in pisanjem dnevnika zaužitih obrokov lahko ugotoviš marsikaj in to je lahko dober pripomoček pri ugotavljanju določenih neodpornosti oziroma alergij. Tak primer je na primer test za laktozno neodpornost. Lotiš se ga tako, da zjutraj na tešče več dni zapored spiješ dva decilitra mleka, opazuješ reakcijo pri svoji prebavi in tako hitro ugotoviš, ali prebavljaš mlečni sladkor ali ne.

Kako pomembno je, da hrano, ki jo prinesemo z vrta, zaužijemo čim prej? Rekli ste, da solata v 24 urah izgubi kar polovico svoje vrednosti.

Res je, največ izgub nastane v prvih 24 urah, pozneje so izgube precej manjše. So pa te precej odvisne od vrste sadja in zelenjave. Solata svojo vrednost izgublja hitro, jabolko pa je ena od redkih sadnih vrst, ki antioksidante in vitamine izgublja zelo počasi.

Je pomemben tudi način priprave in pridelave?

Drži, če na primer solato pustite celo in je ne režete ali perete, je bolj obstojna, kot pa če bi jo natrgali na liste ali pa pustili v vodi.

Pomembno je tudi to, kje sta bila sadje oziroma zelenjava pridelana. Če sta pripotovala od daleč, je treba vedeti, da imata za seboj že velik del poti. Da sta najprej nekaj časa preživela v hladilnici, nato na transportu in potem še na trgovskih policah.

Zanimivo je, da če jemo kakovostno, zadostuje, da pojemo zelo malo. Tega se premalo zavedamo.

Da, če uživamo pridelke s svojega vrta, dejansko potrebujemo zelo malo sadja in zelenjave, da zadostimo dnevni potrebi po vitaminih in mineralih.

Sam na primer uživam veliko sadja in zelenjave, med preostalimi živili pa predvsem tista, za katera sem ugotovil, da mojemu telesu odgovarjajo in se po njih dobro počutim.

Nimam pa nobenih predsodkov in me ne moti, če nekdo drug uživa oziroma ne uživa nečesa, česar jaz ne.

Danes v svetu vlada neke vrste prehranska nestrpnost in nekateri ljudje preveč vsiljujejo svoj način prehranjevanja. Kdo pa pravi, da imajo oni prav? To je na neki način lahko krivično, vsekakor pa ni spodbudno.

Sicer pa je ključno to, da se zavedamo, da nam telo ponuja več popravnih izpitov. Da nas opozarja, in to vedno glasneje, naj nekaj ukrenemo.

Alarmov je torej ogromno, naša edina naloga pa je, da jim prisluhnemo in telesu omogočimo, da se pozdravi samo.