Sindikati kot rušilni stroj vladnih ukrepov

Vlada je napovedala novo bojno fronto, ponovno bo poskusila uvesti nove varčevalne ukrepe za javni sektor. 235 milijonov evrov namerava privarčevati s krčenjem dodatkov in regresa javnim uslužbencev, izključeno ni niti zmanjšanje števila zaposlenih Po večmesečnem sindikalnem zatišju se bodo ti ponovno postavili v prve vojne vrste. Vlada jim bo že danes poslala svoja pogajalska izhodišča, sledila bodo pogajanja oziroma sindikalni rafal. Bo ta dovolj močan, da bo uresničil svoje interese? Sindikalizem vse šibkejši Sindikalizem v Sloveniji od osamosvojitve vztrajno pada. Če je bilo leta 1991 v sindikate vključenih 70 odstotkov zaposlenih, jih je bilo leta 1999 še 40 odstotkov, v zadnjem obdobju pa komaj še okoli četrtina zaposlenih. Članstvo se je najočitneje zmanjšalo v letih gospodarske konjunkture, samo v obdobju med letoma 2005 in 2008 se je zmanjšalo za deset odstotkov. Če v obdobju rasti in ugodja zaposleni niso čutili potrebe po sindikalni potrditvi svojih pravic, bi pričakovali, da jo bodo zdaj, v času gospodarskega padanja, odpuščanja in krčenja plač. Mar res desetim odgovori, kdor molči?

Pri vseh slovenskih reprezentativnih sindikatih – teh je pri ministrstvu za delo registriranih 46 – smo želeli preveriti, ali se k njim v zadnjem obdobju zateka kaj več delavcev, a večina za nas ni imela časa. Odgovorili so nam le trije. Svet Gorenjskih sindikatov (SGS) s šest tisoč člani, tipičen primer delavskega sindikata, ki zastopa industrijske delavce, v zadnjem času ne beleži ne večjega upadanja ne naraščanja članstva. A dejstvo je, da je industrijskih delavcev vse manj, prav tako ni zaposlovanja mladih, zato tudi nimajo večjega včlanjevanja mlajših članov.

Ščitijo stare politike in ne sledijo novostim Upad sindikalizma je po navedbah profesorja z ekonomske fakultete Janeza Malačiča posledica tega, da so sindikati ostali v preteklosti in se sorazmerno malo prilagajajo hitrim spremembam v svetu. S tega vidika vodijo slabe politike; spomnil je na pokojninsko reformo: "Nikakor ne more biti v interesu sindikata, da se Slovenija razmeram na pokojninskem področju, zaposlovanju starejših in drugi zakonodaji ne prilagaja hitreje ter da se ne naredi primerne reforme trga dela." Malačič poudarja, da če bi se sindikati borili za pravice delavcev, bi se borili za to, da bi ljudje nekoliko dlje delali in imeli zato boljše pokojnine, ne pa da bežijo v pokoj in s slabimi pokojninami živijo slabo. Kdo bo ščitil pravice prekernih delavcev Šibko stopnjo članstva bi verjetno lahko pripisali tudi porastu prekernega dela. Na trgu je namreč vse več zaposlenih za določen čas, še več pogodbenih in agencijskih delavcev ter samozaposlenih. "Načeloma sindikati zagovarjajo pravice svojih članov, prekerni delavci pa v glavnem niso njihovi člani," navaja Malačič. V SGS priznavajo, da v prvi vrsti skrbijo za pravice svojih članov, da pa si na sejah Ekonomsko-socialnega sveta (ESS) prizadevajo tudi za pravice prekernih delavcev. V Sindikatu policistov Slovenije (SPS) pa poudarjajo, da se posebej zavzemajo za pravice delavcev zaposlenih za določen čas. Z zastopanjem prekernih delavcev pa se že desetletje posebej ukvarjajo pri Sindikatu novinarjev Slovenije (SNS), saj so "nestalna in negotova pogodbena razmerja ter omejevanje zaposlovanja stalnica politike medijskih družb na trgu novinarskega dela že od leta 2004," poudarjajo. S tega vidika so člani tudi svobodni novinarji, in sicer 20 odstotkov od vseh registriranih, medtem ko je od zaposlenih včlanjenih 30 odstotkov, skupaj ima nekaj več kot dva tisoč članov. Ob tem navajajo, da so bili za zdaj uspešni na RTV Slovenija, kjer so tudi svobodni novinarji dobili svoje pravice, prikrito zaposlene pa morajo zaposliti. Kje so mladi? Morda se s tega vidika v SPS in SNS včlanjuje tudi več mladih, saj oboji navajajo, da se včlanjujejo tudi mladi. V SPS, kjer imajo nekaj manj kot 3400 članov, kar je 55 odstotkov vseh policistov, poudarjajo, da njihovo članstvo neprestano raste tudi na račun mladih, ki še nikoli niso bili včlanjeni v sindikat. Ob tem velja omeniti, da gre za sindikat, ki je reprezentativnost v dejavnosti dobil pred komaj petimi leti.

Sicer je angažiranost mladih nizka, kar pa ni značilnost le sindikalne dejavnosti, temveč je tako tudi v politiki, navaja Malačič. Čudi ga le, da če se mladi že angažirajo, da se zavzemajo za preživete pravice. "V zadnjih desetih letih smo imeli kar nekaj nenačelnih koalicij, ko so študentski funkcionarji korakali po Ljubljani in skupaj z nekaterimi sindikati zagovarjali industrijske delavce preteklega časa." Mladi, visoko izobraženi bi morali imeti drugačne interese, meni Malačič.

Neučinkoviti, a še vedno močni Vse to je namreč razlog, da se delavci organizirajo tudi mimo sindikata in sami izvedejo stavke, kot se je zgodilo poleti, ko so rudarji Premogovnika Velenje stavkali brez podpore sindikata. "Očitno so delavci nezadovoljni s sindikati, gotovo je tudi na sindikalni strani cel kup slabosti, sploh če pogledamo vodstva," navaja Malačič. Podrobneje o tem ni želel govoriti.

Je pa poudaril, da imajo sindikati še vedno precej veliko moč, saj ta ni odvisna od stopnje članstva. Še posebej so močni sindikati javnega sektorja, saj se je z vlado lažje pogajati kot z zasebnimi lastniki, pravi Malačič. Kako močni in vplivni so, je sindikatom uspelo pokazati z rušenjem ukrepov preteklih vlad, med drugim že omenjene pokojninske reforme v času Pahorjeve vlade.

Čaka jih trd oreh "Sindikati imajo kljub vsemu v Evropi dober položaj, v Sloveniji še boljšega, ker imamo sindikalno dejavnost omenjeno celo v ustavi, kar je v svetu redkost, pravi Malačič. Dodaja pa, da ga zaton sindikalizma ne skrbi, tudi če se bo članstvo še zmanjševalo. Navsezadnje bo vedno potreben socialni dialog med delodajalci in delojemalci.

Se pa bodo morali sindikati v prihodnje zelo potruditi, če se bodo želeli prilagoditi spremembam na trgu dela, napoveduje Malačič. Voditi bodo morali pametnejšo politiko, s katero bodo privabili mlade in zelo raznoliko poklicno množico, ki je nastala na trgu dela.