Samodestruktivna Evropa

Ker se medijska poročila o prebežnikih, njihovi usodi in obnašanju med seboj zelo razlikujejo, sem želela preveriti na lastne oči in se sama pogovoriti z njimi. Priložnost se je ponudila včeraj popoldne, ko je prva skupina prispela na ljubljansko železniško postajo.

Najdem jih v manjših skupinah, veliko je bilo žensk in otrok. Nihče ni bil blaten, videlo se je, da njihova oblačila v zadnjem času niso bila premočena. Zdeli so se mi naveličani, ne pa tudi utrujeni ali neprespani.

Ko skupinico mlajših vprašam, ali kdo govori angleško, me dekle (staro okrog 25 let) prosi za pet evrov za vozovnico, v roki pa že drži nekaj denarja – ne vem, ali naberačenega ali svojega. Ko sem jo vprašala, kam želi, in ko je videla, da ji denarja očitno ne bom kar tako dala, je le zamahnila z roko in nejevoljno odšla dalje.

Kupujejo vozovnice za Dunaj in Nemčijo, pravijo na blagajni železniške postaje. pic.twitter.com/ORfN55Mr1N

— Urška Makovec (@UMakovec) October 20, 2015

Prišli iz centra na Vrhniki

Stopim do edinih dveh policistov na postaji, ki sta stala pri vhodu, in vprašam, od kod so prebežniki prišli. "Menda z Vrhnike," odsotno odvrne eden in doda, da se bom morala za uradne informacije obrniti na policijsko upravo. (Pozneje so moji kolegi preverili, da so prišli iz namestitvenega centra na Vrhniki. Očitno zato niso bili premočeni in utrujeni.)

O prihodu migrantov policista nista bila obveščena. Ko ju vprašam, ali sta preverila, če imajo ustrezne dokumente, sta me samo čudno pogledala. Svoje vprašanje utemeljim s tem, da bi mene verjetno legitimirala, če bi sumila, da se morda nelegalno gibljem po državi. Pa sta mi prijazno obrazložila, da "saj veste, kako je danes s temi pravili … Vprašajte jih sami, ali imajo dokumente."

Besedice "why" ne razumejo

Pristopim do vrste pred blagajno za mednarodni promet. Uslužbenka mi pove, da vsi kupujejo vozovnice za Nemčijo ali Dunaj. V tistem kratkem času, odkar so bili na postaji, so že večkrat povzdignili glas, če izdaja vozovnice ni potekala gladko, pove neprizadeto.

Gospod srednjih let iz Iraka, obkrožen s tremi mladimi fanti, pravi, da hočejo v Nemčijo. Vprašala sem jih, ali potujejo s potnimi listi, pa mi pove, da imajo samo papir slovenske policije, ki jih je popisala. S tem se lahko gibljejo po državi in "velja enako kot osebni dokument". Besedice "why", ko sem jih hotela vprašati, zakaj so šli od doma, ne razume.

Koliko bo dobil, če bo ostal v Sloveniji?

Ko že odidem od njih, z enim od fantov, ki ne zna angleško, priteče za mano in mi reče, da bi fant želel ostati v Sloveniji, a da ga zanima, ali bo tukaj dobil stanovanje in denar. Zanima ga, koliko denarja bi mesečno dobil. Hitro doda, da bi seveda tudi delal. Ko mu odvrnem, da ne vem in da naj se morda za informacije obrne na policista, ki stojita pri vratih, sta se vrnila v vrsto za nakup vozovnic.

V skupini mladih fantov, ki sedijo zraven, je Afganistanec, ki zna malo angleško. Pove, da nekateri v skupini želijo v Avstrijo, večina v Nemčijo. Ko jih vprašam, zakaj in kako so prišli, me tudi on ne razume več.

V imenu navidezne strpnosti in humanosti

Zgoraj opisano so zgolj dejstva, brez olepševanj in dodatkov. Opisala sem vsa srečanja in pogovore, ki sem jih imela. Drugih ni bilo. Lahko kdo reče, da je to le ena izkušnja, ki je ne gre posploševati in si le na tej podlagi ustvarjati celotno sliko in mnenje. Morda. Smilijo se mi ti ljudje predvsem zato, ker jih je očitno nekdo zavajal in jim natvezil pravljice o tem, kaj vse jih tukaj, v Nemčiji, na Švedskem, v EU čaka, in jih pognal na pot v dežju in mrazu, na kateri jih evropske države premetavajo sem in tja.

In smilimo se mi sami, ker nasedamo pravljicam o navidezni strpnosti in humanosti. Postavili smo si pravila o varovanju meje, ki jih gladko kršimo, in pravila o socialnih pravicah, ki jih za nobeno ceno nočemo kršiti, da morda ne bi izpadli nehumani, čeprav smo ob tem pozabili na dolžnosti. Samodestruktivno. Nimamo poguma, da bi reševali lastne težave.