Prozorne fasade Cerarjeve pravljice o uspehu

Obiskuje podjetja, bolnišnice, domove za upokojence, vrtce in športne prireditve. V javnih nastopih se hvali z dosežki in prihodi tujih vlagateljev. Napoveduje reforme in infrastrukturne projekte. S kolegi iz vlade igra kitaro. Njegove objave na socialnem omrežju ne dopuščajo dvomov, da se v Sloveniji cedita med in mleko. 

Javna podoba Mira Cerarja je danes svetlobna leta daleč od podobe previdnega profesorja, s katero je poleti 2014 prepričljivo zmagal na volitvah. 

Stari in novi Cerar

"Stari" Cerar je dajal vtis mirnega, konservativnega, na trenutke celo dolgočasnega akademika, ki v resnici nima rad politike in se v njej tudi ne znajde. Deloval je okorno. Kot nekdo, ki ga dogodki prehitevajo in ki raje kot sprejema odločitve, o njih do onemoglosti premišljuje. Zelo hitro po prihodu v politiko je dobil stigmo neodločneža ali celo lutke v rokah drugih.

"Novi" Cerar nastopa kot nekakšna kombinacija menedžerja, socialno čutečega politika in zaščitnika naroda. Foto: STA , "Novi" Cerar ne bi mogel biti bolj drugačen. Nastopa kot nekakšna kombinacija menedžerja, ki je učinkovit pri privabljanju tujih naložb, socialno čutečega politika, ki razume, da "je ustvarjeno treba deliti", in celo zaščitnika naroda v obdobju, ko svet okrog Slovenije drvi v kaos. Želi nas prepričati, da zna udariti po mizi. 

Pred našimi očmi se je Cerar iz hladnega intelektualca spremenil v ljudskega politika, ki objema smučarke, zajtrkuje z otroki, obiskuje vojake in medicinske sestre, svojemu "očiju" pa ob imenovanju na položaj v eno od mednarodnih športnih organizacij čestita kar prek Twitterja. Postal je politik, ki "čuti ljudi in njihovo vedno večjo samozavest".

Lažni občutek stabilnosti

A za piarovsko fasado se skriva precej manj bleščeča realnost. Čeprav je Cerarjeva vlada že globoko v tretjem letu mandata, še vedno ni jasno, po čem si jo bomo sploh zapomnili. 

Njeni uradno največji dosežki, gospodarska rast in povečanje zaposlenosti, so v resnici plod ugodnih zunanjih okoliščin: rasti v Evropi, ki so jo slovenski izvozniki še enkrat več znali izkoristiti. Tudi boljši javnofinančni položaj države je posledica kombinacije rasti, ki pomaga polniti državno blagajno, in zavez do Bruslja, ki jih je Slovenija sprejela še v obdobju vlade Alenke Bratušek. 

Še pred svojo preobrazbo je Cerar kot največji dosežek svoje vlade poudarjal domnevno stabilizacijo države po številnih političnih in finančnih pretresih. Toda občutek, da so razmere v državi stabilne, je varljiv, celo lažen.

"Cerarjevo predsedovanje je mogoče povzeti v dveh besedah: pomanjkanje vodstva. Dober politični instinkt pa je pokazal, ker je to znal nadomestiti z uspavalnim slogom, ki po letih hudih pretresov ustvarja občutek varnosti. Ustvarja vtis, da je najhujše mimo in da ne bo šlo na slabše, da so vsaj temeljne institucije pravne in socialne države na varnem," meni zgodovinar, urednik revije Razpotja in nekdanji kolumnist Siol.net Luka Lisjak Gabrijelčič.

Preberite še:

Dušan Šešok - menedžer, ki si ga ne želite imeti za šefa

Družbeni podsistemi pred razpadom

Pod pročeljem ohranjanja statusa quo se skrivajo vedno bolj majavi temelji. Nekateri družbeni podsistemi (zdravstvo, šolstvo, socialni sistemi) so v resnici pred razpadom. Večina ljudi še vedno živi slabše kot pred krizo. Vse več se jih vedno težje preživlja z lastnim delom. Skoraj dve tretjini prebivalstva prejema plačo, nižjo od povprečne (1.026 evrov neto). Sistemskih ukrepov, ki bi presegali gasilske, za izboljšanje dohodkovnega položaja teh ljudi ni. 

Pod fasado ohranjanja statusa quo se skrivajo vedno bolj majavi temelji. Foto: Matej Leskovšek Za nameček je Slovenija v tem trenutku popolnoma nepripravljena na izbruh nove finančne in gospodarske krize v Evropi. Še hujši je pogled na demografske kazalnike. Prebivalstvo se stara. Povečuje se obolevnost. Starejši zaposleni z nizkimi dohodki postajajo upokojenci, ki se bojujejo z revščino. Pokojninska blagajna prehaja na ramena vedno manjšega števila mladih, poražencev sistema medgeneracijske solidarnosti, ki so odrinjeni od stalnih oblik zaposlitev. 

Koalicija že tako ves čas zbuja vtis, da lahko čez noč razpade. Samo v zadnjih dneh so se v SD in DeSUS dvakrat razšli s SMC. Če so se novembra udarili zaradi popuščanja zdravniškemu sindikatu Fides, so se tokrat pri odločanju o odpoklicu županov in pri zakonu o tujcih. Ob festivalu sovražnega govora ga je skozi državnozborsko sito spravila nova "velika" koalicija SMC-SDS-NSi. Ob zdravstveni reformi, ki jo je Cerar posvojil kot paradni projekt svojega mandata (po mnenju Dejana Levaniča, generalnega sekretarja koalicijske SD, sploh ne gre za reformo), bodo največji boji v prihodnjih mesecih pri upravljanju državnega premoženja in kadrovanju. 

Zadnja delitev povolilnega plena

Pred nami je zadnja večja delitev povolilnega plena. Koalicijske stranke bodo kmalu na mizo dobile predloge za nove člane nadzornih svetov Slovenskega državnega holdinga (SDH), ki jih potrjuje državni zbor, Petrola, Telekoma Slovenije, Zavarovalnice Triglav in Pozavarovalnice Sava. Obeta se spopad za demografski sklad – njegovo obvladovanje je življenjskega pomena za DeSUS. Prav tako za kadrovanje v Slovenskih državnih gozdovih, kjer se politika bolj ukvarja z delitvijo položajev kot s strategijo gozdarstva pri nas. 

Koalicija bo odločala še o ustavnih sodnikih, kjer bi ji lahko štrene mešal predsednik republike Borut Pahor, o predsedniku vrhovnega sodišča in o direktorju nacionalne televizije, pri kateri k prihodu ne nagovarjajo resnih sanatorjev, ampak le politično primerne kandidate. 

Nekateri družbeni podsistemi (zdravstvo, šolstvo, socialni sistemi) so v resnici pred razpadom. Foto: STA , Ob prihajajočem razpletu arbitraže s Hrvaško in potencialnih novih "valovih" beguncev je utemeljeno pričakovati, da koalicija ne bo imela energije za druga, precej bolj strateška vprašanja. Na primer za uvedbo programskega načrtovanja proračuna, zeleno proračunsko reformo, ki se bo očitno umaknila novi dajatvi za TEŠ6, za povečanja učinkovitosti črpanja sredstev EU, ki je v obdobju te vlade skoraj povsem zastalo, za posodobitev javne uprave, postopno znižanje obremenitve dela, pokojninsko reformo in druge cilje iz koalicijskega sporazuma. 

Zamujen čas za velike reforme

"Žal je vlada uspešna le pri taktiziranju, zapravila pa je možnost, da bi začela kakršnokoli resno reformo, celo kakšno manj bolečo, za katero bi bilo mogoče preprosto zbrati potrebno večino," ugotavlja Lisjak Gabrijelčič. 

Pri tem je naštel reformo volilnega sistema z nadomestitvijo okrajev s preferenčnim glasom, decentralizacijo upravnega ustroja z ustanovitvijo pokrajin, reformo državnega sveta v smiselni zgornji dom ter ukrepe za povečanje odgovornosti uradnikov in predstavnikov lokalne oblasti. "Vse te priložnosti so bile izgubljene," opozarja Luka Lisjak Gabrijelčič. 

Zdi se torej, da smo "najboljše" pri tej vladi že videli. Dediščina Cerarjeve vlade bo skromna: dvig plač v javnem sektorju, ki je volilna baza vsake levosredinske vlade, dvig minimalne plače, uskladitev pokojnin, spremenjena dohodninska lestvica, uvedba davčnih blagajn, zdravstvena reforma, zakon o vajeništvu, reforma državnega pravobranilstva, strategija pametne specializacije, verjetni prihod Magne, vrnitev 2. januarja kot dela prostega dne in zakon o tujcih, ki bi lahko imel dolgoročne zunanjepolitične in mednarodnopravne posledice, na kar je ob njegovem sprejetju neuspešno opozarjal predsednik državnega zbora Milan Brglez. 

Z njim je namreč Slovenija poteptala pravila in obveznosti, ki izvirajo iz mednarodnega prava. Za nameček je to storila na predvečer arbitražne razsodbe o meji s Hrvaško, od katere bo Slovenija zahtevala spoštovanje teh istih pravil in obveznosti. 

Begunci razgalili Cerarja 

Prav zakonodaja o tujcih, ki jo v Sloveniji od osamosvojitve serijsko spreminjamo, je epizoda, ki Cerarja najbolj razgalja kot človeka in politika. 

Skoraj neverjetna je količina pozornosti, ki jo je vlada v obdobju, ko bi se morala ukvarjati z drugimi temami, trenutno precej pomembnejšimi za življenje ljudi, namenjala temu vprašanju. Ustvarjala je vtis izrednih razmer. 

Samo na Twitterjevem profilu predsednika vlade je o "problematiki" beguncev ta mesec mogoče zaslediti okrog 20 objav. Nekatere od teh so na meji cinizma. V eni od njih lahko preberemo, da "se moramo do beguncev vesti strpno". Hkrati jim bo nov zakon suspendiral pravico do azila. V isti sapi, ko Cerar pred azilnim domom govori, da "je proti spodbujanju strahu in hujskanju proti migrantom", se v državnem zboru brati s stranko, ki svojo politiko v zadnjem letu in pol temelji skoraj izključno (še) na tem.

To se sicer ni zgodilo prvič. Danes se domala nihče več ne spomni, da je bil Cerar soavtor tako imenovanega ustavnega zakona o izbrisanih, s katerim je poskušala prva Janševa vlada takrat obiti odločitev ustavnega sodišča. Simbolično, prihodnji mesec bo minilo četrt stoletja, odkar je država iz registra neustavno izbrisala več kot 25 tisoč stalnih prebivalcev Slovenije, zaradi česar so izgubili vse človekove pravice.

Cerar se pri javnih financah, privatizaciji in številnih drugih vprašanj drži linije EU. Pri zakonu o tujcih je za svoj najbrž strogo politični cilj pripravljen preslišati številna opozorila. Ne le iz Evrope, kjer je bil najglasnejši komisar sveta Evrope za človekove pravice Nils Muižnieks, ali parlamentarne zakonodajne službe, kjer je Cerar nekoč služboval. V SMC so "žrtvovali" celo Brgleza, svojega predsednika državnega zbora, ki velja za številko dve v stranki. 

Slalom politika – enkrat v levo, drugič v desno 

"Sprejetje tega zakona bi bilo še mogoče razumeti, če bi se o tem pogovarjali jeseni 2015, ko so čez našo državo hodile množice beguncev, ne pa danes," meni Andraž Zorko iz podjetja za raziskave javnega mnenja Valicon, ki v tem vidi tudi širši pojav. 

"Gre za slalomsko politiko, ki gre enkrat v levo in drugič v desno. Takšna politika bolj kot karkoli drugega išče naklonjenost," opozarja Zorko. 

"Poglejte nekaj zadnjih ukrepov. Drugi januar je tako na hitro spet postal praznik, čeprav je SMC pred letom in pol takrat glasovala proti temu, ko je to predlagala Združena levica. V zdravstveni reformi bo 80 odstotkov ljudi plačevalo za en sendvič manj, pri čemer bo vsota, ki jo bomo dobili, ista. Obenem se reforma ne dotika korupcije pri nabavah, organizacije zdravstva in drugih težav sistema," pojasnjuje Zorko.

"Čas te vlade je zaznamoval popolni amaterizem. Reform in pomembnejših sprememb ni bilo," je dejal strokovnjak za komuniciranje Sebastjan Jeretič. Foto: Bor Slana Cerar tako poskuša ustvarjati vtis sredinskega "vladarja", ki ideje za ukrepe jemlje iz levega in desnega bazena. Dober gospodarski položaj izkorišča za deljenje bonbončkov. Še posebej tistih, ki bodo preverjeno naleteli na dober odziv v javnem mnenju. Za vsak primer jih v primeren celofan zavija vedno bolj razbohoten piarovski stroj, ki poskuša predsednika vlade že na dnevni ravni prikazati kot rešitelja – ne le občasnih težav, ampak celo države. 

Temu je očitno začel verjeti tudi sam Cerar. "Ko sem začel voditi vlado, je bila država v obupnem stanju. Zdaj dobivamo nov zalet," je dejal v novoletnem pogovoru za nacionalno televizijo. Ne le, da je Cerar v lastni interpretaciji sveta državo dvignil iz nič – znova ji je pribojeval tudi finančno suverenost. Zdaj "je njegova naloga poskrbeti, da bomo šli naprej z razvojem, da bomo moderni in konkurenčni". 

Skrivnostni izraelski guru

Na eni strani je Slovenija v njegovih vizijah država Zahodne Evrope. Na drugi strani jo seli v pakt višegrajskih držav. Najverjetneje ni naključje, da se je Cerar v zadnjem mesecu dni srečal s šefi vlad Poljske, Češke in Slovaške, z Madžarsko pa se vlada že dlje časa dogovarja o sodelovanju pri gradnji drugega tira.

Ključni člen Cerarjevega piarovskega stroja je izraelski guru političnega trženja Asaf Eisin. Nekdanji šef službe za odnose z javnostmi pri izraelskem orožarskem koncernu IMI že od leta 2004 sodeluje z aktualnim srbskim predsednikom vlade Aleksandrom Vučićem. Temu je na primer svetoval, naj izbrane medije uporablja za sporočanje stvari, ki jih sam ne sme govoriti, in za napade na opozicijo. Eisin je sodeloval tudi z nekdanjim srbskim predsednikom Borisom Tadićem, dolgoletnim črnogorskim predsednikom Milom Đukanovićem, romunskimi socialdemokrati in Alenko Bratušek. 

Boljši javnofinančni položaj države je posledica kombinacije rasti, ki pomaga polniti državno blagajno, in zavez do Bruslja, ki jih je Slovenija sprejela še v obdobju vlade Alenke Bratušek. Foto: Ana Kovač Eisinov recept za politikov uspeh ni usmerjen le v ustrezno odmerjeno uporabo čustev, s katerimi politik komunicira z volivci, ampak tudi v pravilne odločitve, ki jih mora sprejemati ob pravem času. Nekaterim predsednikom vlad naj bi svetoval celo pri privatizacijah. 

Ali so v ozadju ukrepov, ki jih predlaga Cerar, tudi Eisinovi nasveti, ni znano. SMC z njim sodeluje od spomladi 2016. V stranki niso razkrili, koliko jih mesečno stanejo Eisinove storitve, zanikali pa so, da cena znaša 40 tisoč evrov. Izraelske laburiste, ti so ga pred leti najeli za volilno kampanjo, so storitve njegove ekipe stale 180 tisoč evrov. Končnega zneska, ki ga plačuje SMC, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Eisin namreč s stranko sodeluje prek oglaševalske agencije Arih, domnevamo pa lahko, da je v ozadju tudi mreža podizvajalcev in sodelavcev iz tujine.

"Opaziti je mogoče večjo profesionalnost"

"S komunikacijskega vidika je v zadnjem obdobju mogoče opaziti večjo profesionalnost in strokovnost. Vlada ob pomanjkanju večjih uspehov dobro potencira nekatere manjše. Vidi se, da je Asaf Eisin zagovornik tako imenovanega ameriško-teksaškega sistema komuniciranja, ki pri Cerarju še ni tako agresiven," meni strokovnjak za komuniciranje Sebastjan Jeretič.

Tudi po zaslugi tega stroja v javnosti in medijih ni prevelike razprave o ukrepih in njihovih posledicah. 

Eden od takšnih primerov je dvig minimalne plače, ki ga je sicer zaradi številnih socialnih stisk treba podpreti. A v resnici bo več kot delavcu prinesel državi. Ta bo od 20 evrov, ki jih bo prinesel dvig, dobila 12 evrov. Prav tako gre še za eno v nizu odločitev brez izračunov, ki ruši predvidljivost poslovnega okolja, saj podjetja za dvig minimalne plače ob pisanju letnih načrtov še niso mogla vedeti. 

"Ljudje opazijo, da so ukrepi prozorni"

Za 400 delovnih mest, ki naj bi jih v Hoče pripeljala Magna, je gospodarski minister Zdravko Počivalšek postavil nove standarde hitrosti odpravljanja birokratskih ovir. Foto: Matej Leskovšek Koncept stalne volilne kampanje, torej kampanje, ki ne traja le dva ali tri mesece, ampak ves politikov mandat, je v Slovenijo prvi vpeljal Borut Pahor. Vsaka njegova poteza, nastop ali le selfie je kamenček v mozaiku kampanje za naslednji mandat. Ali lahko "novemu" Cerarju s tem konceptom uspe tisto, kar se je še pred meseci zdelo nemogoče – da SMC (p)ostane prva stranka v volilnem bazenu leve sredine (kolikor se to ob zakonu o tujcih sliši absurdno)?

"Zadnji manevri so mu prinesli nekoliko višjo podporo, a ne opazno. Najnižja je bila pri 25 odstotkih, zdaj pa znaša okrog 30 odstotkov," ugotavlja Andraž Zorko. Zakaj mu to ne uspeva bolje? "Ker so ukrepi preveč prozorni. To opazijo tudi ljudje v Sloveniji, ki jih nikakor ne smemo podcenjevati. Zdaj že vsi vedo, da ima zunanje svetovalce," odgovarja Zorko. 

Opozarja še na eno pomembno razliko: "Cerar nikakor ni Pahor, ki si lahko že po funkciji privošči številne fototermine. Od predsednika vlade ljudje pričakujejo rezultate."

"Vprašanje, ali bo imela SD še novo priložnost"

Po Jeretičevem mnenju "ima Cerar spet možnosti, da ostane prvi politik na tako imenovani levi sredini". Karl Erjavec, prvak DeSUS, ki ima letos volilni kongres, je v pričakovanju arbitraže, ta lahko v skrajnem primeru konča njegovo politično kariero. Stranka, ki naj bi jo ustanavljal Janko Veber, ne velja za resnejšo alternativo. Drugih za zdaj na vidiku. 

Za najmočnejšega trenutno velja premierjev svetovalec Aleksander Kešeljević. Foto: Bor Slana "Bilo je obdobje, ko so stare strukture na levici stavile na SD. Svoj trenutek za osvojitev praznega prostora je zamudila," meni Jeretič, glavni piarovski strateg te stranke na volitvah leta 2008. 

"Vprašanje je, ali bo imela SD novo priložnost. Jasno je, da bo še naprej vztrajala z Židanom. Tisti, ki v stranki odločajo, ne razmišljajo o spremembah. Edino vprašanje pred volitvami je, ali bo na levi strani prevladal Miro Cerar ali Zoran Janković. Torej, ali bo Cerarju uspelo zapreti dovolj prostora, da se Jankoviću vanj ne bo splačalo vstopiti," poudarja Jeretič. 

V svetu Cerarjeve medijske "vseprisotnosti" se predsednik SD Dejan Židan očitno ne znajde. Samo v zadnjih tednih je na javni sceni izgubil tri bitke na terenu ministrstva za kmetijstvo: za traso tretje razvojne osi, za kmetijska zemljišča pri Hočah, ki jih bo uničila nova tovarne Magne, in teran, kjer Cerarja iz jasnih razlogov ni bilo niti blizu.

SMC se uči politike in – kadrovanja 

To zadnje nakazuje, da so se "novi obrazi" v nekoč politično zeleni SMC v zadnjem letu te obrti vendarle začeli učiti – tako v dobrem kot slabem pomenu besede. 

Danes se domala nihče več ne spomni, da je bil Cerar soavtor tako imenovanega ustavnega zakona o izbrisanih, s katerim je poskušala prva Janševa vlada takrat obiti odločitev ustavnega sodišča. Tudi politično kadrovanje stranki vse bolj godi. Najbolj v energetiki, kjer sta na čelu Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in nadzornega sveta Gen Energije kadra SMC – Gorazd Skubin in Karlo Peršolja. Na Siol.net smo pred časom razkrili, da je več državnih podjetij po volitvah odvetniške storitve začelo najemati pri Alešu Avbrehtu, kandidatu SMC za župana v Ljubljani na zadnjih volitvah. 

Pri kadrovanju, pravijo dobro obveščeni, imajo največjo prednost kandidati, ki jih predsednik vlade osebno pozna. Takšna primera sta predsednik nadzornega sveta SDH Damjan Belič in novi član upravnega odbora Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB) Miha Juhart, Cerarjev kolega s pravne fakultete, ki je z njim sodeloval pri pisanju prej omenjenega ustavnega zakona o izbrisanih.

Na vprašanje, kako v stranki nadzirajo, da njeni člani in simpatizerji trenutnega položaja stranke ne zlorabljajo v zasebne namene, so v SMC odgovorili, da "je temeljno načelo delovanja stranke SMC delo v javno dobro". "Če bi se takšno ravnanje zgodilo, bi ga nemudoma prijavili pristojnim službam," so poudarili.

Moč se kopiči pri svetovalcu s petinskim delavnikom

Moč v SMC se že leto dni centralizira. Vedno več se je kopiči v premierjevem kabinetu. Ne nujno pri predsedniku vlade, ampak pri sodelavcih. Že od lani v kabinetu sedi donedavni generalni sekretar stranke Erik Kopač, ki je zadolžen za nacionalno varnost. Na delovanje vlade ima precej vpliva tudi evropska komisarka Violeta Bulc, ki je - drugače kot recimo Janez Potočnik - pripravljena prisluhniti interesom države in gospodarstvo spodbujati k novim projektom.

Več državnih podjetij je po volitvah odvetniške storitve začelo najemati pri Alešu Avbrehtu, županskem kandidatu SMC v Ljubljani. Foto: STA , Za najmočnejšega trenutno velja premierjev svetovalec Aleksander Kešeljević, ekonomist, ki je uradno zadolžen za nekatere razvojne ukrepe. Kljub petinskemu delovnemu razmerju, ki onemogoča javni nadzor nad njegovim premoženjem, ima Kešeljević vedno večji vpliv na dogajanje v gospodarstvu, tako pri kadrovanju kot pri nekaterih privatizacijah. O Kešeljevićevem delovanju javno ni veliko znanega, saj svojih lobističnih stikov ni dolžan prijaviti. 

Prav tako ni podpisan pod nobeno od vladnih odločitev. Morda znajo tudi zato viri iz stranke, v kateri ima kar nekaj nasprotnikov, potarnati, da bi lahko bil Kešeljević čez nekaj let celo glavni kritik odločitev te vlade. 

Od obljub o etiki do populizma

Po čem si bomo torej zapomnili aktualno vlado in obdobje, ko je vladala SMC? 

Koncept volilne kampanje, ki ne traja le dva ali tri mesece, ampak ves politikov mandat, je v Sloveniji prvi vpeljal Borut Pahor. Foto: Matej Leskovšek "Stranka je na oblast prišla z obljubami o etiki in poštenosti. Že v prvih mesecih so se izjalovile zaradi dveh ministrov, ki sta morala oditi. Ker so videli, da jim podpora upada, so začeli vleči populistične poteze. S tem daješ vtis, da delaš za ljudi, v resnici pa ne rešuješ ničesar," odgovarja Zorko.

"Uspeh te taktike priča o velikem strahu volivcev pred nestabilnostjo. Opozicija tega strahu ne jemlje dovolj resno. Predvsem SDS se zateka k izrabljeni strategiji izpred desetletij, ustvarjanju izrednega stanja prek interpelacij in grobih medijskih napadov," pojasnjuje Lisjak Gabrijelčič.

Poudarja, da ta strategija desnici nikoli ni prinesla uspeha: "Uspešna je bila samo takrat, ko jo je uporabila levica. Mislim, da ne bo tokrat nič drugače. Tudi zato ne, ker je SMC pri zakonu o tujcih pokazala, da zna dobro odbiti napade z desne in je pri igranju na populistično karto uspešnejša, kot je bila Drnovškova LDS." 

Kar nas je jezilo pred petimi leti, nas jezi še zdaj

"Čas te vlade je zaznamoval popolni amaterizem. Reform in pomembnejših sprememb ni bilo. Sploh ne v boju s političnim podzemljem in pri urejanju razmer na SDH in Družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki sta imeli dlje časa začasni vodstvi," je dejal Jeretič. 

Lisjak Gabrijelčič meni, da se "nič od tega, kar je javnost razburjalo pred petimi leti, ni razrešilo". "Korupcija, klientelne povezave v državnih podsistemih, neučinkovitost sodstva, počasni razkroj zdravstvenega sistema – vse to je verjetno še hujše kot pred leti. Temu so se pridružile nove kronične težave. Na primer beg možganov in pospešeno staranje prebivalstva, za katere nobena politična sila ne zna ponuditi niti približno zadovoljivega odgovora," pravi.

Opozarja, da "se je na ministrstvih razmahnila birokracija, ki počasi prevzema odločanje v svoje roke, spori med klikami pa ponekod že povsem paralizirajo delo". To je po njegovem "logična posledica pomanjkanja političnega vodstva na vladi in ministrstvih".

Še bomo čakali na mesijo

Pred našimi očmi se je Cerar iz hladnega intelektualca spremenil v ljudskega politika, ki objema smučarke, zajtrkuje z otroki, obiskuje vojake in medicinske sestre. Foto: STA , Ob prihodu na oblast je Cerar obljubljal "drugačno kulturo in višjo odgovornost za državo in ljudi". "Zmagal je zaradi dveh razlogov: da ne zmaga Janez Janša in da bi vrnil ugled politike. Tega cilja ni izpolnil, saj je (ne)zaupanje v politiko na isti ravni kot pred njegovim prihodom," je zatrdil Zorko. 

"Cerar je le utrdil stanje, kakršno je bilo v obdobju vlade Alenke Bratušek. Kjer so spremembe, so večinoma na slabše," je dodal Luka Lisjak Gabrijelčič. "Zdaj lahko že gotovostjo rečemo, da je Slovenijo brez novih pretresov pripeljal do točke, ko lahko rečemo, da je za nami izgubljeno desetletje," meni. 

Kakšnega predsednika vlade sploh iščejo Slovenci? "Ljudje želijo odrešenika, na katerega bodo lahko prevalili pričakovanja in odgovornost, da ne dela tistega, kar bi morali rešiti sami," meni Zorko. Kljub temu da nas želi prepričati drugače, Cerar torej še zdaleč ni mesija, ki bi prebivalce Slovenije popeljal v obljubljeno deželo. V tolažbo nam je lahko, da so morali tudi Judje v Stari zavezi na prihod tja čakati več generacij.