Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
30. 7. 2010,
15.17

Osveženo pred

10 years, 7 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Petek, 30. 7. 2010, 15.17

10 years, 7 months

Peš do konca totalnih institucij

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Skupina, ki želi, da bi o zaprtih ljudeh začeli razmišljati drugače, je na pešpoti od Hrastovca do Ljubljane. Iz-hod želi, da zgodb, ki jih poslušajo vsak dan, ne bi bilo več.

"Imam dolgo zgodovino v tem sistemu," pravi Darinka, ki se je Iz-hodu pridružila v Hrastovcu. V psihiatrično bolnišnico je prvič prišla pri 14 letih. "Ko sem videla toliko duševne in telesne prizadetosti, se mi je podrl svet. Nisem prenesla, da sem sploh prišla tja. Dokler nisem bila še jaz taka. Na koncu so mi dali svojo sobo, televizijo, računalnik, pohištvo, kuhala in prala sem si sama. Čez čas sem se vprašala, zakaj sploh norim. Odločila sem se, da dokažem, da nisem za zaprti oddelek." Ker je zlorabljala zdravila, je spet v Hrastovcu. "Ni fajn. Trudim, se, da bi prišla ven. Nato ne grem več nazaj. Spremenila bom življenje, končala šolo in postala socialna delavka. Rada pomagam ljudem."

"Snemal je moje kričanje" "Kar sem preživela, ne bi privoščila nikomur. Medicinski tehnik me je zvezal in ko sem vpila, me je snemal z mobilnim telefonom in rekel, da si bo moje kričanje nastavil za ton zvonjenja. Zdravnica mi ni verjela. Ljudje se bojijo govoriti, ker ko se vrneš nazaj in vedo, da si ti govoril, še bolj nastradaš."

"V Hrastovcu ljudi zapirajo v sobo za pomiritev, slečejo jih do nagega in potem snemajo, kaj delajo čez noč. Videl sem, kako so jedli pomije, blato in pili urin, slišal sem vpitje 'pomagajte mi, pomagajte mi'," pripovedujejo stanovalci Doma Nine Pokorn v Grmvju pri Žalcu, kjer smo iz-hodnike srečali.

Zgodb, kot jih pripoveduje Darinka, ne bi bilo več, če bi se spremenil način financiranja, je prepričana ena od organizatork pohoda Monika Bohinc. "Če bi človeku, ki potrebuje pomoč, plačevali neposredno, on pa oskrbniku, bi ta izgubil denar, če bi človeku naredil take stvari. V ustanovi pa 'zmešanim' ne bo nihče verjel."

Večja samostojnost za večjo enakopravnost Ko je Hrastovec vodil Vito Flaker, so okoli (tretjino) 250 oskrbovancev izselili v bivalne enote, kjer samo kuhajo, pomivajo, s spremstvom pa hodijo tudi na kavo, v trgovino in na morje. "Očitajo nam, da je sistem, ki ga predlagamo mi, dražji od obstoječega. A v Hrastovcu so to naredili brez dodatnega denarja," poudarja Monika Bohinc. Večina ljudi, ki je zdaj v zavodih, ne potrebuje pomoči 24 ur na dan, so prepričani iz-hodniki. Za njih niso sprejemljive niti ustanove odprtega tipa, kot je Dom Nine Pokorn. Prepričani so, da bi večina ljudi v duševnih stiskah lahko živela sama, z več ali manj fizične pomoči ter duševne in socialne podpore.

To bi vodilo v večjo enakopravnost ljudi v duševni stiski. "Če nekdo v zavodu reče, da hoče v kino, ga zaprejo, dokler ga ne mine. V odprtem domu pa bi se moral oskrbnik z njim pogajati in ga včasih tudi peljati v kino," je povedala organizatorka Andreja Rafaelič.

Družba se bo morala prilagoditi Družba na to še ni pripravljena in prav zato bi to morali storiti, meni profesor s FSD, Vito Flaker. Družba se bo prilagodila, je prepričan. Vprašanje pa je, ali bo kdaj družba razumela, da tudi najbolj zapleteni primeri niso bolniki, ki jih je treba zapirati.

Milan Radič: "Ker je bila žena tečna, sem začel razmišljati, da bi odšel drugam. Potreboval sem le hrano in pijačo. Prijatelj mi je rekel, naj grem k zdravniku in rečem, da imam prisluhe. Šel sem, čeprav nimam prisluhov, imam sposobnost telepatije. Zdravnik me je poslal sem. Tukaj je v redu, imam veliko prijateljev in imam se s kom pogovarjati. Tudi oskrbovalci so moji prijatelji. Z ženo imava še nekaj stikov." Milanu Radiču so postavili diagnozo shizofrenije. Veliko piše, tudi to, da ima zdravniško bioenergetsko moč in je v nebesih zdravil Jezusa. "To ni razmišljanje, ampak tisto, kar je prav."

"Cirkus" Združenje zdravstvenih zavodov moti, da Iz-hod "zanika duševno bolezen v nebolezen in duševnega bolnika poimenuje za stanovalca". Vendar Monika priznava, da obstaja duševna bolezen. "Vendar to ni le medicinski, ampak tudi kulturološki in sociološki pojav," pravi.

V psihiatrični bolnišnici Vojnik so jim očitali, da se gredo cirkus, drugi trdijo, da jih spodbuja nekdo iz ozadja. Monika ne ve, koga imajo v mislih, in ji je vseeno, saj nimajo nobenega sponzorja. Zanašajo se na solidarnost ustanov, ki jih obiščejo, da jim ponudijo prenočišče in hrano. "Strošek je le kava, ko postanemo, in bencin za avtomobila, v katerih se vozijo tisti, ki ne morejo hoditi," pravi.

Zdravko je star 52 let. V zavod Hrastovec je prišel pri 36 letih zaradi pijače, kot pravi. "Čistim stranišča, hodnike, nosim hrano in pijačo, umazano posodo in perilo. Na mesec dobim 20 evrov plače in 20 evrov žepnine. Kupim si šteko cigaret." Vseskozi govori, da bi šel v Ljubljano, zato je rad šel z Iz-hodom. V Ljubljani želi ostati, a vsaj za zdaj tega ne bo mogel, saj se bo po koncu pohoda moral vrniti v Hrastovec. Zdravko je prvi dan hodil 10 kilometrov, odtlej se vozi v avtomobilu.

Tudi na Dob Za pešačenje se niso odločili iz kakšnega posebnega razloga. "Lahko filozofiram, da s tem pokažeš večjo zavzetost. Nekega dne smo bili na kavi in smo se pogovarjali, kako bi opozorili na težave institucionalizacije. Odločili smo se, da bomo šli na pohod po ustanovah. Od tod tudi ime. Želimo, da gredo ljudje ven − "iz" – institucij," je pojasnila Monika.

Dom Nine Pokorn je odprtega tipa. Stanovalci sami kuhajo, pospravljajo, z spremljevalci pa tudi hodijo v trgovino, na kavo in na morje:

To seveda ne velja za zapore, a jih bo Iz-hod kljub temu obiskal. Na Dobu bodo opozorili, da obstajajo alternative zapiranju za rešetke, predvsem za nenasilne zločince, na primer družbenokoristno delo. "Tako ali tako pa največji kriminalci niso v zaporih," pove Monika.

Vsak dan pohoda s pogovori v ustanovah in okroglimi mizami je zanjo uspeh. Iz-hodu bo v resnici uspelo, če se bo kaj spremenilo. "Kar mi želimo, v Nemčiji in Italiji že imajo. Vendar se bo moralo v slovenski kulturi še precej spremeniti, saj je očitno, da je večina prepričana, da so ti ljudje bolniki, ki morajo biti za zaklenjenimi vrati," je pesimistična Monika.

Ne spreglejte