Pater Pavle Jakop: Božič je srce našega življenja

Pavle Jakop se je rodil 12. maja 1955 na Frankolovem, kjer je odraščal ob osmih sestrah. Gimnazijo in fakulteto je končal v Ljubljani, mašniško posvečenje pa je prejel leta 1982. Frančiškovemu redu se je pridružil zaradi ljubezni do narave in medčloveških odnosov, zavetnik česar je sveti Frančišek. Pater Jakop je danes župnik osrednje ljubljanske župnije na Tromostovju, kjer rad dela z otroki, mladino in ostarelimi. Delo z ljudmi mu je v izziv in mu predstavlja veliko bogastvo.

Božič je eden največjih krščanskih praznikov in hkrati najstarejši, ko kristjani praznujejo rojstvo Jezusa Kristusa. V spomin na to verniki postavijo jaslice in se udeležijo polnočne svete maše. Danes je to tudi družinski praznik, povezan z obdarovanjem. O pomenu in praznovanju božiča smo se pogovarjali z ljubljanskim frančiškanom patrom Pavlom Jakopom.

Včasih se zdi, da smo v današnjem času izgubili rdečo nit in pozabili na sam pomen praznika. Kaj je tisti pravi pomen božiča? Globalno gledano je božič srce našega življenja, tako osebnega kot družbenega. Okvir tega časa je tema, ki se gosti, noč vedno bolj seda na zemljo in zdi se, da ne bo nikoli odšla. Govorim o simbolni ravni. V to noč zasije luč in zgodi se prelom, ko se noč začne krajšati. V prelom posije luč, to je božič. Z antropološkega, človeškega vidika pa se zgodi nekaj več. Človek ni več omejen zgolj nase, ampak dobi neki izhod. Z božičem se vzpostavi neka os sveta, povezana z našo presežnostjo, Bog se učloveči. Dokler samo človek hrepeni po Bogu, ga težko doseže, ko pa se Bog učloveči, pride med nas. Božič je prav to, dodana vrednost človeškega življenja. Z božičem nismo omejeni samo na svoje upanje, temveč je tu Bog, ki nam lahko omogoča nekaj več.

Božič velja tudi za družinski praznik. Zakaj? V družinskem smislu imamo Sveto družino, Jožefa, Marijo in Jezusa, ki simbolizirajo to, da se družina zbere, ima sveti večer doma in skupaj blagoslovi stanovanje.

Cilj božiča je tudi, da si med seboj odpustimo. Tako kot očistimo stanovanje, očistimo svojo notranjost in odnose. Tako nam božič lahko da možnost novega začetka, ki pa ni odvisen le od nas. Bog, ki prihaja med nas, prinaša noč in pomoč, zato da mi nekaj naredimo, česar sami ne zmoremo. To je to, da ne ostanemo zgolj pri lučkah, ampak rečemo, da je božič dogodek za svet, za človeka in da zmoremo več.

Pred nekaj deset leti so ljudje božič praznovali na skrivaj, danes je to eden najbolj skomercializiranih praznikov, na katerega nas trgovci opominjajo več kot mesec prej. Kaj se je tu izgubilo? Nisem za to, da bi z nostalgijo govorili o starih časih, in to, da smo morali zaradi prepovedi skrivaj praznovati, je bilo slabo. V družbo in zavest posameznika je prinašalo patologijo. Smo pa z liberalizacijo in sproščenostjo izgubili nekaj intime. Trgovci imajo svoje pristope, so agresivni, hočejo nam nekaj ponuditi, dati, vsiliti, kar je njihov način preživetja. Niso oni krivi, če jim mi nasedemo. To je tisto. Bolj je v nas samih, da si rečemo, da imamo dostojanstvo, smo sposobni do tega vzpostaviti distanco in si rečemo, da ne bomo žrtev tega, saj nam je bistvo praznovanje, ne pa grmadenje stvari, ki jih sploh ne potrebujemo.

Ne bi smeli napadati tistih, ki nam jemljejo intimo božiča, temveč graditi sebe, da si bomo sami pri sebi intimo zagotovili in jo ohranjali.

Božič je praznik, ki ga praznujemo v družinskem krogu oziroma z ljudmi, ki so nam blizu. A med nami so tudi ljudje, ki nimajo bližnjih in so ob prazniku še bolj osamljeni kot sicer. Kako njim narediti lep praznik oziroma kako si ga lahko naredijo sami? V Cerkvi smo tiste, ki doma nimajo možnosti praznovati, že večkrat povabili na skupno praznovanje božiča, pripravili smo hrano in pijačo ter zabavni program. Tudi božičnice in polnočnice so priložnost za skupno praznovanje. Sicer je naloga nas duhovnikov, da ljudi vabimo in ozaveščamo, naj pomislijo na svoje bližnje, ki so osamljeni, in naj jih povabijo k sebi ali se jih vsaj v mislih spomnijo. Že to, da se jih na božični večer spomnimo, za njih molimo, povemo kaj lepega o njih … Človek ni samo fizično prisoten, pomembneje je, da je prisoten v naši komunikaciji, mislih, čustvih in srcu. Če smo ga tako ponavzočili, verjamem, da bo ta človek čutil, da je z nami povezan, in da bo njegova osamljenost manjša, če že ne celo odpravljena.

Pomembno je tudi, da obiščemo bližnje, ki so v domovih za ostarele ali bolnišnici. Če imaš nekoga tam, ne moreš praznovati božiča, ne da bi ga obiskal.

Čemu pa bi morali po božiču posvečati svoj čas in pozornost, da se bo duh tega praznika ohranil? V Cerkvi velike praznike vedno praznujemo z osminami. Pred božičem imamo devetdnevnico, ko se pripravljamo, po božiču pa imamo osem dni, ko praznik odzvanja. Kar nekaj pomembnih praznikov je v tem času, takoj po božiču na primer praznik prvega mučenca svetega Štefana, ko je blagoslov konj, prvo nedeljo po božiču je praznik svete družine, ko imamo posebej blagoslov otrok. Potem je silvestrovo, drugi sveti večer, pa novo leto, ko je dan miru. Praznujemo vse do šestega januarja, praznika svetih treh kraljev, ko se obdarujemo in zbiramo darove za uboge.

Praznovanje je raztegnjeno na deset, štirinajst dni, ko ima vsak dan po ljudskih šegah in običajih ter cerkveni liturgiji poseben pomen, obeležje in simbolno dejanje, ko se nečesa posebej spomnimo.

Božično voščilo patra Pavla Jakopa