Petek, 23. 8. 2013, 14.34
7 let, 1 mesec
Marko Juhant: Tako kot delavec naj ima tudi otrok konec tedna prost
"Ne sedite ob otroku, medtem ko dela domačo nalogo, sicer hitro pridete do situacije, ki spominja na to, da porod ni bil opravljen do konca. Mama dvigne rit, otrok pa svinčnik," opozarja Marko Juhant.
Marko Juhant je specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti. Svoje izkušnje in spoznanja iz dolgoletnega dela z otroki v obliki predavanj s konkretnimi primeri iz vsakodnevnega življenja prenaša na učitelje, vzgojitelje, starše in otroke. Je konkreten in praktičen. Tako v življenju kot pogovoru. V šoli sta mu bila najljubša odmor in telovadba, danes pa čas najraje preživlja v naravi. In štirinožni prijatelj Dante je vedno z njim.
Starši v pogovoru večkrat rečejo "imamo nalogo, pišemo test", kar je z vidika dejstva, da ima nalogo otrok, ne starši, precej zgovoren podatek. Skratka, ne gre za množino, temveč ednino. Kdo ima zdaj v resnici nalogo? Je šestletnik res sposoben sam narediti domačo nalogo in kako ga odvaditi od pričakovanja, da bodo starši nalogo opravljali z njim? Kako mu dati vedeti, da je šolsko delo pravzaprav na njegovih plečih?
Najpomembneje je, da starši med otrokovim pisanjem domače naloge ne sedijo poleg otroka. Namesto tega se sklonite k njemu in ga vprašajte, kako se bo naloge lotil. Ker bo najverjetneje rekel, da ne ve in ne zna, ga vprašajte, kako so to naredili v šoli. Otrok bo pobrskal po zvezku in se spomnil. Seveda, saj to so delali že v šoli.
Mama naj medtem brklja po kuhinji, otrok pa naj nalogo dela sam, na začetku za kuhinjsko mizo in ne v svoji sobi. Prvič zato, da boste medtem zaposleni, drugič pa zato, da ne boste neprestano ob otroku. Pri tem je zelo pomembno, da sproti preverjate, kako mu gre. To mu namreč daje ogromen zagon.
Če vidite, da ima v nalogi napako, mu recite, naj preveri, ali ima prav. Pomembno je, da mu ne razkrivate rezultata, ampak ga k rezultatu le usmerite. Nič ni narobe tudi, če bodo v nalogi napake.
V šoli bo že dobil pravo informacijo. Skratka, ne sedite ob otroku, medtem ko dela domačo nalogo, sicer hitro pridete do položaja, ki spominja na to, da porod ni bil opravljen do konca. Mama dvigne rit, otrok pa svinčnik! To v praksi pomeni, da delo preneha takoj, ko se mama umakne.
Zakaj se vam zdi pomembno, da otrok nalogo dela v skupnem prostoru? Pri katerih letih je primerno, da se odseli v svojo sobo, za svojo pisalno mizo?
Otrok se na svojem lahko uči šele takrat, ko doseže določen rezultat. Če recimo dobi nekaj lepih štiric, ga povprašajte, ali se čuti spodobnega, da se uči na svojem. Če izbere svojo sobo, naj se uči tam. Sam.
Kako ravnati, kadar otrok dobi slabo oceno?
Če dobi slabo oceno, mu zastavite vprašanja na K. Kaj boš pa zdaj, kdaj, kako se boš dogovoril za popravo ocene, koliko časa potrebuješ, da se naučiš novo snov, kdaj se boš učil, kdaj bi rad končal? Otrok naj iz teh odgovorov naredi načrt, naloga staršev je le, da mu na dan, ko se mora začeti učiti, le dajo pospešek.
Skratka, to je otrokova dolžnost, ne dolžnost staršev. Otrok bo naredil načrt, popravil oceno, zadovoljen bo, s tem pa se bo naučil, da sam ureja svoje življenje. Ne dajajte mu rib, raje ga naučite ribe loviti. Danes starši večino stvari opravljajo namesto otrok. Nekateri otroci si niti ne zapišejo, kaj imajo za domačo nalog. Po njihovem mnenju so tako ali tako starši tisti, ki morajo ugotoviti, kaj je za nalogo.
S šolskim letom 2013/2014 se v 3. razredu uvajajo ocene. Kakšno je vaše mnenje o opisnem ocenjevanju, ki so ga otroci deležni v prvih dveh razredih, do lani pa tudi v tretjem razredu?
Kdor ga je uvedel, bi si zaslužil, da mu navijemo ušesa. Počasi se bomo vrnili na klasične ocene. Počakajte še malo.
Za lažjo razlago opisnega ocenjevanja sem naredil eksperiment. Zbral sem nekaj otrok, ki so bili nori na računalniške igrice. Z dovoljenjem staršev so jih oz. bi jih pri meni lahko igrali v neomejenih količinah. Ključno pri tem eksperimentu je bilo, da smo rezultate zakrili. Otroci so kmalu izgubili interes za igro. Zakaj? Ker niso imeli povratne informacije o svojem igranju, niso imeli občutka, kam na lestvici spadajo. To pravzaprav pomeni, da otroci nujno potrebujejo konkretno, pogosto in takojšnjo povratno informacijo, torej oceno o svojem delu. Težava je, ker te informacije pri opisnem ocenjevanju nimajo ne starši ne otroci.
Sam bi takoj privolil v to, da bi otroci takoj po opravljeni kontrolni nalogi, "kontrolko", ki bi na vrhu imela bar kodo, vtaknil v režo posebnega aparata, ki bi test skeniral in otroku posredoval oceno njegovega izdelka. Skratka, otrok bi dobil takojšnjo povratno informacijo v obliki konkretne ocene.
Ne skrbite, otrok točno ve, kaj pomeni, če je dobil petico. Vrhunec! Verjamem, da bi takšna informacija otroku pomenila bistveno več kot ocena, ki jo dobi šele teden dni po pisanju testa, kaj šele opisna ocena, pri kateri ne veš, kje si. Verjemite mi, da bi otrok, ki bi dosegel slabšo oceno, v dneh po testu učenju posvetil precej več časa kot sicer.
Kakšno je vaše mnenje o obremenjenosti otrok? Starši so prepričani, da so njihovi otroci preobremenjeni, učitelji, pa tudi vi, trdijo, da to ne drži. Zakaj potem toliko govorjenja o šoli in njeni zahtevnosti? Nekoč starši sploh niso vedeli, da njihovi otroci hodijo v šolo. No, vsaj dokler domov niso prinesli podpisa v beležki ali "cveka".
Otroci so, vsaj kar zadeva šolsko delo, manj obremenjeni kot nekoč. So pa zagotovo obremenjeni njihovi starši. Ker povsod vtikajo svoj nos in ker jim to jemlje čas.
Če pa govorimo o otrocih, so ti obremenjeni zgolj zato, ker vsak dan obiskujejo neko dejavnost: v ponedeljek balet, v torek glasbeno šolo, v sredo lokostrelstvo, v četrtek pevske vaje, v petek skavte, v soboto verouk, v nedeljo pa imajo tekmo.
Starši so postali taksi starši, in če imajo dva otroka, ki lahko povsem samovoljno izbirata obšolske dejavnosti, potem so res obremenjeni. Ko pridem na šolo, ki ponuja 40 obšolskih aktivnosti, se vedno primem za glavo. Vse, kar potrebuje šola, je največ pet dejavnosti, eno estetsko za dekleta, tehnično za fante ter gibalne za fante in dekleta in to je to.
Vaš nasvet je, naj otrok izbere vsaj eno dejavnost in naj pri njej vztraja vsaj pol leta.
Da, vztraja naj vsaj pol leta. Ponavadi je tako, da ko se enkrat začnejo obremenitve in ni vse tako, kot si je otrok zamislil, bi dejavnost najraje takoj opustil. Naj vztraja, morda mu pa postane všeč.
Zakaj je po vašem mnenju nujno, da otrok vse šolske obveznosti opravi v petek in jih ne prenaša na nedeljski večer?
Otrok ima pravico do tedenskega počitka. Tako kot jo ima delavec, naj jo ima tudi otrok. Če vas v nedeljo pokliče nadrejeni in vam naloži neko delo, vi pa ste načrtovali idiličen družinski dan, vam je pokvaril nedeljo. Enako je pri otroku.
Med tednom ga preganjajte do skrajnih meja, konec tedna pa naj bo šole prost. Če ga začnem s šolo nadlegovati še pri nedeljskem kosilu, mu kosilo ne bo teknilo. Pa naj bo še tako dobro skuhano.
1