Sobota, 9. 9. 2023, 22.11
1 leto, 2 meseca
"Ljudje se v krizah povežejo, samomorov je celo manj. Bolj nas skrbi tisti čas po krizi."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,09
Samomorilska nagnjenja največkrat prepoznamo po tem, da se je človek spremenil, je v pogovoru med drugim povedala strokovnjakinja za preprečevanje samomorov Vita Poštuvan.
"V teh prvih fazah krize se ljudje povežejo med seboj, si stopijo nasproti in posledično je samomorov celo manj," je v pogovoru ob Svetovnem dnevu preprečevanja samomorov za Siol.net dejala strokovnjakinja Vita Poštuvan, ki je bila v prvih dneh katastrofalnih poplav kot predstavnica civilne zaščite tudi sama na terenu in pomagala ljudem. Poudarila je, da strokovnjake bolj skrbi obdobje po krizi, ko bodo ljudje v še drugačni stiski.
V letu 2022 sta zaradi samomora v Sloveniji umrli 402 osebi, od tega je bilo 321 moških, kar predstavlja skoraj osemdeset odstotkov primerov, in 81 žensk. Samomorilni količnik (število umrlih zaradi samomora na sto tisoč prebivalcev) tako znaša 19,06 in je nekoliko nižji od količnika v letu 2021, ko je ta znašal 20,50. Psihologinja, strokovnjakinja za preprečevanje samomorov, profesorica na Univerzi na Primorskem in predstavnica Slovenije pri Mednarodni zvezi za preprečevanje samomora (IASP) Vita Poštuvan pove, da jih podatek ni presenetil.
Številke lepo upadajo, a smo v Evropi še vedno nad povprečjem
"Številka 402 je približno takšna kot v zadnjih desetih letih, nekje med 370 in 430 smrti. Te številke nas k sreči niso negativno presenetile, žal pa številke tudi niso zelo upadle. Tudi razmerje, da na približno en samomor žensk samomor storijo štirje moški, ni nič presenetljivega. Moški težje povedo, da so depresivni, žalostni, obupani, medtem ko ženske ta čustva lažje komuniciramo," pove strokovnjakinja, a doda, da če gledamo širše, te številke od leta 2000 lepo upadajo.
Kljub temu nas količnik 19,06 na evropski lestvici še vedno uvršča precej visoko oziroma je nad povprečjem. "V Evropi je povprečni količnik približno 11, kar pomeni, da Slovenija izstopa, še vedno smo med tistimi državami, ki beležijo več samomorov," poudarja Poštuvanova.
Podatki iz leta 2019 Slovenijo s količnikom 19,8 uvrščajo na tretje mesto na evropski lestvici, pred nami sta zgolj Litva (26,1) in Latvija (20,1), za nami pa si sledijo Belgija (18,3), Madžarska (16,6) in Hrvaška (16,4).
Samomor je kompleksen, kot je kompleksno življenje, pravi strokovnjakinja Vita Poštuvan.
Bolj ogroženi vzhod Slovenije, ruralna območja in ljudje v slabšem socialno-ekonomskem položaju
Statistično gledano velja trend, da je vzhod Slovenije samomorilno bolj ogrožen kot zahod, saj je za vzhod Slovenije dolgo časa veljalo, da so bile te regije zelo slabo pokrite s strokovnjaki, socialno-ekonomski položaj ljudi je tam slabši, prav tako so to regije, kjer uživajo več alkohola in kjer so stališča do iskanja pomoči in do samomora drugačna kot na zahodu.
"Ljudje še vedno velikokrat rečejo: 'Ne bom šel k psihologu, saj nisem nor.' To se spreminja, mlajše generacije imajo do tega drugačen odnos. In v tem smislu to vpliva tudi na same količnike samomora. Tudi če pogledamo druge dejavnike zdravja, je vzhod tisti, kjer so marsikateri dejavniki slabši," meni strokovnjakinja.
Bolj ogroženi so tudi ljudje, ki živijo na ruralnih območjih, na samem, ljudje v slabšem socialno-ekonomskem položaju, torej z nižjo izobrazbo, z nižjimi prihodki, kar pa, kot poudari Poštuvanova, ne pomeni, da ljudje z več prihodki ne delajo samomorov, pri čemer spomni na zvezdnike.
"Ljudje se v krizah povežejo in je samomorov celo manj, skrbi nas obdobje po krizi"
"Samomor je kompleksen, kot je kompleksno življenje, nanj pa vpliva veliko število dejavnikov, ki so med seboj zelo kompleksno prepleteni in mnogokrat tudi nepoznani," pove Poštuvanova. Razlikujemo dejavnike na posameznikovi, individualni ravni, torej kar se dogaja v našem medosebnem, ožjem okolju, in na ravni skupnosti. Prav skupnost se v zadnjih letih sooča s številnimi perečimi dejavniki – od pandemije, vojne, inflacije in nenazadnje podnebne krize –, kar je, kot pravi, "neka nova družbena situacija".
"Veliko se je pisalo o tem, kakšna inflacija samomorov se bo zgodila v času pandemije, pa se to ni zgodilo. Tudi mi smo nekako pričakovali, da se to ne bo zgodilo, ker se v teh prvih fazah krize ljudje povežejo med seboj, si stopijo nasproti, tako da se je v tem obdobju celo zmanjšalo število samomorov, kar je bilo ugodno in kaže na to, da so bili finančni in drugi ukrepi v prvih fazah verjetno zelo dobro izpeljani," meni Poštuvanova, a poudari, da bodo stanje še naprej budno spremljali, "saj smo iz pandemije prešli v ukrajinsko krizo, draginjo in podnebne krize", pri čemer omeni tudi nedavne poplave, v katerih je kot predstavnica civilne zaščite pomagala tudi sama.
"Ljudje si zdaj med seboj drugače pomagajo, več jih je v podobni situaciji. Zato rečemo, da se v krizah ljudje povežejo, posledično pa je samomorov celo manj," je povedala psihologinja Vita Poštuvan.
Tako je opisala doživeto: "Tam, kjer so bili ljudje ranljivi že prej in so imeli neko slabše duševno zdravje, poplave predstavljajo dodaten dejavnik tveganja. Je pa hkrati res, da je ob teh poplavah po regijah drugačna družbena klima. Vsi smo nekako pozorni na te regije, na posamezne stiske, psihološka pomoč je v prvih dneh poplav šla od hiše do hiše. Prepoznali smo ljudi, ki mogoče nimajo drugih težav in so zdaj v stiskah, in tudi ljudi, ki so bili že prej v težavah, pa imajo zdaj še dodatne stiske. Morda je kdo zdaj pomoč dobil tudi zaradi tega, ker smo bili pozorni na njih, pa je morda sicer ne bi. Pa tudi ljudje si zdaj med seboj drugače pomagajo, več jih je v podobni situaciji. Zato rečemo, da se v krizah ljudje povežejo, posledično pa je samomorov celo manj," opiše Poštuvanova.
Doda, da strokovnjake pri skupinskih dejavnikih tveganja veliko bolj skrbi obdobje po krizi. "Bolj nas skrbi tisti čas malo po krizi, torej mesec, dva, tri po katastrofi, ali pa osem mesecev, ko bomo že malo pozabili, da so bile poplave. Takrat se bodo ti ljudje znašli v še drugačni stiski. Če takrat ne bodo imeli urejenih finančnih razmer, razmer doma, če ne bodo imeli še naprej podpore, se bodo z vsemi ostalimi življenjskimi situacijami zagotovo zelo težko soočali."
Ljudje se v času krize povežejo.
Dejavniki tveganja se odražajo zelo različno, pri najstnikih razlog že razhod s partnerjem
Na posameznikovi ravni je eden izmed zelo pomembnih dejavnikov osamljenost, tipični dejavniki tveganja so tudi depresivno razpoloženje, druge težave v duševnem zdravju, zloraba alkohola in drugih substanc ter tehnologija. Lahko je prisotnih tudi več dejavnikov, ki pa se pri posamezniku odrazijo zelo različno.
"Poznamo posameznike, ki imajo toliko dejavnikov tveganja, vse mu gre narobe, a se nekako oprijema življenja, ima voljo, najde smisel, potem pa bi našli nekoga drugega, denimo najstnika, ki ga je zapustila punca, torej se mu je zgodilo nekaj, kar se je v življenju zgodilo vsem, pa recimo ni zmogel in je bil to povod za samomorilno vedenje," kot primer navede strokovnjakinja.
Samomorilni proces pri mlajših krajši kot pri starejših
Različno dolg je tudi samomorilni proces – proces od misli do dejanja. Včasih ta traja mesece, leta, lahko tudi desetletja, včasih pa le kakšen teden. Mlajši so predvidoma veliko bolj impulzivni in je proces običajno nekoliko krajši, je pa res, da pri mlajših ljudje hitreje prepoznajo opozorilne znake, saj običajno veliko časa preživijo z drugimi (v šoli, doma živijo skupaj). Medtem je pri starejših samomorilni proces počasnejši, vendar pa se lahko zgodi, ker niso toliko v stiku z okolico, da njihovih težav ne opazi nihče.
Strokovnjakinja ob tem poudari, da je samomorilni proces vedno mogoče prekiniti. "Oseba je namreč na neki točki lahko zelo ogrožena, potem pa se ji zgodi nekaj pozitivnega, se nekaj razreši in se samomorilna nagnjenost lahko vrne tudi na ničelno stopnjo."
"Nismo strokovnjaki tisti, zaradi katerih se preživi hude situacije, pomembni ste posamezniki"
Mednarodna mreža ob letošnjem svetovnem dnevu preprečevanja samomorov pod geslom Upanje z dejanji opozarja na to, kako pomembno je, da vsi sodelujemo pri preprečevanju samomorov. "Ker je vsak posameznik drugemu posamezniku najpomembnejša vez v tem življenju. Nismo strokovnjaki tisti, zaradi katerih se preživi hude situacije," pove Poštuvanova.
Ljudje v trenutku, ko začnejo razmišljati o samomoru, dobijo občutek ujetosti, občutek, da nikoli ne bo bolje, edina rešitev, ki jo vidijo, pa je samomor. Strokovnjaki to imenujejo tunelski vid. Oseba je ujeta v tunelu, samomor pa je luč na koncu tunela. "Če pravi čas prepoznamo, da se z osebo nekaj dogaja, da je v stiski, da ni takšna, kot je vedno, takrat si mi 'kupujemo čas', da pride iz tega tunela ven," še opiše Poštuvanova in doda, da je posebno pozornost treba nameniti ranljivim skupinam – moškim, starejšim nad 80 let, mladostnikom, nosečnicam in ženskam takoj po porodu.
Oseba, ki razmišlja o samomoru, je ujeta v tunelu, samomor pa je luč na koncu tunela.
Kako prepoznati samomorilska nagnjenja in kako ukrepati?
Samomorilska nagnjenja največkrat prepoznamo po tem, da se je človek spremenil. Tako oseba, ki je blizu človeku s samomorilskimi nagnjenji, kot zdravnik ne moreta vedeta, o čem ta oseba razmišlja, je pa mogoče spremembe opaziti v vedenjskih znakih, torej kako je oseba razpoložena, kaj počne, kako se z nami pogovarja. Zelo pomembno je, kako k osebi pristopimo, jo ogovorimo, poudari Poštuvanova in ta proces opiše v petih korakih.
2. Vprašajmo po samomoru: "Če opazimo oziroma se nam zdi, da se z osebo nekaj dogaja, da se nam ne zdi takšna, kot je bila prej, ni razpoložena, ni dobre volje in ne gre med ljudi, je najbolje, da jo vprašamo po samomoru," svetuje strokovnjakinja in poudari, da nas nikakor ne sme skrbeti, da bi s tovrstnimi vprašanji osebo napeljali na samomor.
Če oseba na primer reče: "Pa ja, pa saj veš, kako je, življenje je zelo naporno, ni 'fajn', sploh ne veš, kaj se mi dogaja," ali pa nekaj v smislu: "Kmalu vam bo bolje brez mene," je to znak, ki kaže, da mogoče razmišlja o samomoru, vsekakor pa to pomeni, da ni v redu.
Včasih tudi direktno rečejo: "Saj se bom kar ubil," na kar se najpogosteje odzovemo z besedami: "Daj, nehaj tako razmišljati." Po besedah strokovnjakinje je veliko bolj smiselno, da jo v takšnem primeru vprašamo: "A res tako razmišljaš?" To je zelo direkten pristop. Če želimo manj direkten pristop, pa rečemo: "Če so ljudje v stiski, včasih pomislijo na to, da bi si kaj naredili. A tudi ti razmišljaš, da bi si kaj naredil?"
3. Pogovor: Vprašajmo po razlogih za samomor: Če nam oseba potrdi, da razmišlja o samomoru, nikakor ne smemo biti obsojajoči in ne smemo dajati nasvetov, ampak jo vprašamo, kakšni so razlogi za to, da razmišlja o samomoru.
Vprašajmo po razlogih za življenje: Ko oseba pove vse, kar jo teži, jo vprašamo, kakšni pa so razlogi za življenje. "Če ljudje govorijo o tem, potem imajo na eni strani tako željo po smrti kot tudi željo po življenju. Če bi namreč našli nek način, da bi presegli te bolečine, bi si želeli še živeti," ob tem pojasni strokovnjakinja.
4. Vzpostavimo zaupanje: Ko smo se pogovorili, je čas, da rečemo: "Ampak zdaj mi pa obljubi, da si do naslednjič, ko se midva srečava, ne boš nič naredil." Pri tem moramo vsekakor paziti, da ta "naslednjič" ni prepozno. Če pa nam oseba ne da obljube, potem je to znak, da je ne smemo pustiti same. V skrajnih primerih pride tudi do prisilne hospitalizacije, a to je zelo redko, saj si ljudje načeloma želijo pomoči.
5. Najdemo krog podpore in strokovno pomoč: Pri petem koraku pa se vprašamo, komu še lahko zaupamo to stisko, da najdemo krog podpore. Tudi mi namreč ne moremo te skrbi nositi sami in poskrbeti za vse. Zelo dobrodošlo je, da na tem mestu pokličemo tudi strokovno pomoč. To naredimo zelo postopoma in pri prvem obisku osebo, če to želi, pospremimo k zdravniku oziroma strokovnjaku.
Podrobnejše podatke, kako ukrepati, kaj reči in kaj ne, si lahko preberete tudi v priročniku "Spregovorimo o samomoru".
Kadar je posameznik v hudi stiski, njegov izbrani zdravnik pa ni dosegljiv, se lahko obrne na dežurnega zdravnika, dežurno ambulanto najbližje psihiatrične bolnišnice, reševalno službo (112) ali urgentno psihiatrično ambulanto v Centru za izvenbolnišnično psihiatrijo v Ljubljani, kjer so dosegljivi na telefonski številki 01 475 06 70.
Poleg zdravstva obstaja tudi nevladni sektor, ki posvet nudi v 18 krajih po Sloveniji, obstajajo pa tudi zaupni telefoni.
- Samarijan in Sopotnik sta 24 ur na dan na voljo na telefonski številki 116 123;- Tom, telefon za otroke in mladostnike, je od 12. do 20. ure na voljo na številki 116 111;
- Klic v duševni stiski je od 19. do 7. ure na voljo na telefonski številki 01 520 99 00;
- SOS telefon za ženske in otroke, ki so žrtve nasilja, je dostopen od ponedeljka do petka med 12. in 22. uro, ob sobotah, nedeljah in praznikih pa med 18. in 22. uro prek telefonske številke 080 11 55.
Oblikovali bi združenje za ljudi s podobnimi izkušnjami
Tako na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje kot naša sogovornica ob letošnjem dnevu preprečevanja samomorov še posebej izpostavljajo pomoč svojcem. Slovenija namreč kljub visokemu količniku samomorov še vedno nima nekega združenja, neke mreže ljudi, katerih svojci so umrli zaradi samomora, medtem ko so v drugih državah takšna združenja že vzpostavljena.
Vita Poštuvan poudarja, da si stroka prizadeva, da bi takšno druženje nastalo tudi pri nas, zato bo Univerza na Primorskem 23. septembra, dan po 32. svetovnem suicidološkem kongresu, ki ga bo letos v Piranu gostila Slovenija, organizirala Dan povezovanja ljudi z izkušnjo samomorilnega vedenja. Namenjen je osebam, ki so bile v samomorilni stiski, bližnjim in žalujočim, pa tudi širši javnosti.
"Smisel takega srečanja je, da bi se ti ljudje srečali, se med seboj povezali in potem tudi kreirali takšno združenje, mi pa bi jim pri tem pomagali. Priložnost bomo dali formalno-neformalnemu druženju," pojasni Poštuvanova. Doda, da gre za brezplačen dogodek.
"Ni nam treba kaj preveč pametnega reči, pomembno je samo, da smo z njimi, da zdržimo s tisto bolečino," kako pomagati ljudem, ki so bližnjo osebo izgubili zaradi samomora, svetuje strokovnjakinja.
"Ni nam treba kaj preveč pametnega reči, pomembno je, da smo z njimi"
Sogovornica pove še, da je ključnega pomena, kako pristopimo do svojca in kakšne besede uporabimo. "Ljudje so mi vedno znova rekli, da nihče ni pristopil do njih ali pa so pristopili z nekimi praznimi frazami, kot so 'saj bo boljše', 'čas celi rane' in podobno. Te besede lahko svojce zelo prizadanejo. Nekaterih ran ne more zaceliti niti čas in reči to staršu, ki je izgubil otroka zaradi samomora, je zelo zelo pokroviteljsko," pojasni.
Doda, da je pomembno le, da vztrajamo in da s človekom, ki je doživel ta udarec, preživimo čim več časa. "Mi jim ne moremo odvzeti bolečine, ampak pomembno je, da damo človeku vedeti, da smo tu zanj. S tem jih usmerjamo nazaj k življenju," je sklenila strokovnjakinja Vita Poštuvan.
