Jihad Akkad, begunec iz Sirije: Čakamo na dobre novice iz Slovenije

Mesec in pol so že na poti, pove Jihad Akkad, oče treh sinov, starih 7, 12 in 14 let, ter nepremičninski posrednik iz mesta Alep. Na poti iz Sirije so prestopili že številne meje, zdaj so se ustavili pred hrvaško-slovensko, kjer prehod zanje tudi zaradi strogega varovanja ni mogoč. Na travi ob parkirišču ob neposredni bližini hrvaškega mejnega prehoda Harmica še z dvema družinama, eno sirsko in eno iraško, čakajo "na dobre novice iz Slovenije. Da nam bodo dovolili prestop meje."

"Želimo v Evropo, v katerokoli državo" Če bi lahko izbiral, bi si želel na Dansko, pravi, sicer pa kamorkoli v Evropo. V katerokoli državo, kjer "bom otrokom lahko omogočil prihodnost. Jim vrnil nasmeh na obraz. Kamorkoli, kjer ne bom nikomur v breme in bom koristen."

Na vprašanje, kako vse prenašajo otroci, odgovori, da so zelo žalostni. "Doma smo vse pustili, tu pa si ne želijo spet spati na ulici."

"Hrvaška je prva država, kjer čutim, da ljudje razumejo moje težave" Iz Zagreba so do omenjenega mejnega prehoda z družino prišli z zasebnim prevozom, brez plačila. "Ljudje so dobri. Hrvaška je prva država, kjer čutim, da ljudje razumejo moje težave."

Med tem se nekaj metrov stran na parkirišču ustavi domačinka in beguncem prinese hrano. "Postavila sem se v njihovo kožo in želim jim pomagati," pravi gospa, ki je že 117-krat darovala kri, kar še omeni med pogovorom.

Informacije jim posredujejo domačini Pred hrvaško-slovenskim mejnim prehodom Harmica (Rigonce) tako na travi v postavljenih šotorih ali kar na prostem ob parkirišču zdaj na nadaljevanje poti čaka več deset beguncev. Večinoma so iz Sirije in Iraka. Dolgo so že na poti, želijo si naprej, a to za zdaj zanje ni mogoče. Čakajo na informacije, pravijo nekateri med njimi. O dogajanju jih obveščajo predvsem tamkajšnji prebivalci, pove mlajši Iračan.

S čajem in hrano jih oskrbujejo prostovoljci, tudi iz Španije. V bližni mejnega prehoda ima namreč humanitarna organizacija Remar, ki se ukvarja z rehabilitacijo in resocializacijo marginalnih oseb, svojo podružnico. Krajevno komunalno podjetje iz Zaprešičev jim zagotavlja pitno vodo.

Ničesar drugega niso prinesli s seboj, le svoje nesreče Ujamemo tudi pogovor med učiteljico z bližnje osnove šole, ki z vprašanjem, ali se morajo otroci beguncev bati, nagovori obmejnega hrvaškega policista. Ta ji odgovori: "Ti ljudje niso prinesli ničesar drugega s seboj kot svojo nesrečo. In nikomur nič ne želijo vzeti. Želijo si le življenja, kot so ga imeli doma in kot ga imamo mi."