Govori srbsko, da te bo razumel ves svet

Vukovarski branitelj Darko Pajčić se v bolnišnici v Osijeku bori za življenje. Ima težke poškodbe glave, ki jih je dobil 12. decembra, ko se je spopadel s policistom. Zaradi – cirilice. 40-letni borec je tisti dan skupaj z znancem odšel do dvojezičnega napisa na Policijski postaji v Vukovarju in ga obmetaval s kamenjem. Policist, ki ga je napadel, je suspendiran, napis v cirilici pa je ostal nepoškodovan. V Vukovarju očitno vojne še ni konec.

Nekaj dni pozneje, pretekli ponedeljek, so predstavniki Štaba za ohranitev hrvaškega Vukovarja predsedniku hrvaškega sabora predali sedemnajst škatel s 632.165 podpisi za razpis referenduma o cirilici, s katerim bi to pisavo v hrvaškem javnem prostoru prepovedali oziroma da bi lahko bili dvojezični napisi le tam, kjer manjšina predstavlja več kot polovico prebivalcev. Skratka: skorajda nikjer. Pri tem so vzklikali gesla "Hrvaška! Hrvaška!" ter "Vukovar! Vukovar!" in se hvalili s tem, da jih je podprl tudi hrvaški nogometni mojster Ćiro Blažević.

Nekako gre na Hrvaškem še razumeti, da jih moti cirilica. Še posebej v Vukovarju. Tam bo srbščina verjetno še nekaj deset let veljala za jezik agresorja. Kaj pa pri nas? Kakšen odnos imamo do nekdaj bratskega jezika?

Srbščina se govori doma Najprej država. Ne srbščina ne katerikoli drugi južnoslovanski jezik pri nas ni manjšinski jezik, ker pač nobeden od nekoč bratskih narodov v Slovenji ni priznan kot manjšina. A to ne pomeni, da se ti jeziki pri nas ne govorijo. Nasprotno: zelo pogosto se govorijo. Po podatkih popisa prebivalstva Statističnega urada RS iz leta 2002 pri nas 19459 prebivalcev doma govori katerega od nekdanjih bratskih jezikov, 48121 ljudi pa doma govori kombinacijo slovenščine s srbščino, hrvaščino ali bosanščino. Kot svoj materni jezik je 2,8 odstotka Slovencev navedlo hrvaščino, 1,8 odstotka srbo-hrvaški jezik, 1,6 odstotka pa srbski jezik in isto število bosanski jezik. Kar je veliko več, kot je prebivalcev, ki so kot svoj materni jezik navedli italijanščino ali madžarščino, ki sta jezika uradno priznanih manjšin. Za madžarsko manjšino se je na primer opredelilo 0,32 odstotka prebivalstva, italijanska manjšina pa predstavlja vsega 0,11 odstotka prebivalstva.

Torej – južnoslovanski jeziki so pri nas še kako živi. A zdi se, da se skrivajo za zidovi stanovanj. V Ljubljani, recimo, bi težko našli napis v cirilici. Eden je na pravoslavni cerkvi, pa seveda na srbski ambasadi, potem pa razen nekaj grafitov CCCC srbske cirilice v javnosti v slovenski prestolnici skorajda ni.

"V Sloveniji zna zelo malo ljudi brati cirilico," je prepričana učiteljica srbščine in srbske kulture Irena Vujičić Pavlović iz Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš: "Ko sem prišla v Slovenijo, so mi na fakulteti rekli, da lahko vse dokumente prinesem v srbščini, da jih ni treba prevajati, le da naj ne bodo napisani v cirilici."

Pravzaprav je zanimivo, da je znanje, ki ga je še prejšnja generacija pridobila z lahkoto, popolnoma izumrlo. Starejši od 40 let so se srbščine oziroma takrat še srbo-hrvaščine večinoma naučili iz medijev in stripov, fantje pa so znanje izboljšali med služenjem v JLA. Samoumevno je bilo, da razumemo tudi južne bratske jezike. Ponavadi jih niti nismo razumeli kot tuje jezike, temveč kot še eno jugoslovansko narečje. Starejšim generacijam se ponavadi še vedno zgodi, da sploh ne zaznajo, da recimo priljubljeno nadaljevanko spremljajo na hrvaški ali srbski televiziji – razen če v besedišču ne naletijo na novorek katerega od teh jezikov, ki ga v času srbo-hrvaščine v petem razredu osnovne šole še ni bilo.

"Srbovenščina" je nov jezik Zdaj ni več tako. Le ena generacija je potrebna, da se izgubi znanje tujega jezika. "Mlajši se na Hrvaškem na morju pogovarjajo v angleščini. Tudi nobenega predznanja nimajo," meni Biljana Žikić, učiteljica srbskega jezika iz Srbskega kulturnega centra Danilo Kiš: "Po drugi strani pa niso obremenjeni. Za starejše generacije se zdi, da imajo do srbsko-hrvaškega jezika včasih tudi odklonilni odnos, češ da so bili priseljeni v to, da se ga učijo, ker je bil uradni jezik države. Mlajše generacije nimajo teh izkušenj in srbščino doživljajo pač kot še en tuj jezik."

Tuj jezik? Kolikokrat ste svoje znanje srbščine, hrvaščine ali bosanščine navedli kot znanje tujega jezika? "Mlajše generacije južnoslovanske jezike zagotovo dojemajo kot tuje jezike, ljudje, ki imajo izkušnjo življenja v nekoč skupni državi, pa najbrž teh jezikov ne pojmujejo kot tujih jezikov, kakršen je na primer nemščina," meni Đurđa Strsoglavec, predavateljica hrvaške in srbske književnosti na Oddelku za slavistiko Filozofske fakultete in ena najboljših prevajalk iz južnoslovanskih jezikov v slovenščino. Meni tudi, da imamo Slovenci do teh jezikov "malce podcenjevalen odnos", kar bi pripisala tako zgodovini kot priseljenščini. Sploh pa meni, da tudi tisti Slovenci, ki govorijo srbsko, hrvaško ali bosansko, ne govorijo pravilno, temveč gre za zmes vseh jezikov, na katero pogosto vpliva tudi slovenščina. "Srbovenščina" je torej nov južnoslovanski jezik.

Da je res tako, ve profesorica Biljana. "V neki tuji organizaciji pri nas so iskali poslovno vodilno osebo za Srbijo. Na razpis se je prijavilo veliko kandidatov, a niti eden ni bil izbran, ker ljudje ne poznajo knjižne srbščine in pravopisa. Opaža se, da se je učijo le v krogu družine, zato znajo le vsakodnevni jezik. Tako se lahko reče, da srbščino sicer v Sloveniji razume veliko ljudi, a to je bolj pasivno znanje."

Učenje srbščine – zakaj le? Zato morebiti ni tako nenavadno, da so jeziki nekdanjih bratskih narodov tudi izbirni tuji jeziki v osnovnih šolah. Po podatkih ministrstva za šolstvo je hrvaščina izbirni predmet na trinajstih osnovnih šolah, uči pa se je 172 učencev, srbščine pa se na eni šoli uči pet otrok. "V preteklosti je bilo veliko zanimanja za učenje srbščine, zdaj pa vse manj in manj. Včasih smo imeli tečaje za tuja zastopstva, ki so vse svoje zaposlene poslala na tečaj, ker imajo v Ljubljani sedež za vso jugovzhodno Evropo. Zdaj je tudi tega povpraševanja manj, verjetno zaradi krize," meni Biljana. Trenutno se več ljudi zanima za recepte za pasulj kot za jezik.

V društvu Danila Kiša sicer že od leta 2009 organizirajo tečaje srbščine na osnovnih šolah. Ne kot izbirni predmet, temveč kot zunajšolsko dejavnost. Ko je novica o tem prišla v medije, so se proti srbščini v šolah pojavile celo strani na Facebooku. Toda zanimanje je. Vsako leto imajo po en razred učencev: "Večina jih je bila članov diaspore, nekaj pa tudi Slovencev, ki so se želeli naučiti še enega jezika. Ti učenci so srbščino zagotovo razumeli kot tuj jezik."

Zdi se, da je usoda srbščine v Sloveniji podobna usodi nemščine. Generacije pred vojno so bolj ali manj vse govorile nemško, nekatere slovenske družine iz visoke družbe so nemščino celo uporabljale kot domači jezik znotraj družine. Konec koncev je bila nemščina – no, avstrijščina – stoletja uradni jezik slovenskih dežel. Po drugi svetovni vojni pa je bila nemščina označena za jezik okupatorjev in za nekaj desetletij so jo izgnali iz šol. Podobno se zdaj dogaja z južnoslovanskimi jeziki. Verjetno bo moralo miniti še nekaj let in se zamenjati še nekaj generacij, da bo učenje srbščine ali hrvaščine kot tujega jezika spet postalo samoumevno.

Do takrat pa bodo južni bratski jeziki le eksotika priseljencev v popularnih romanih in filmih.