Brane Senegačnik: Lastna država je neprimerljiva prednost in priložnost

Kaj vam pomeni dan državnosti?
Ni zelo veliko razlogov za ne vem kakšno veselje nad tem, kako in kaj je v slovenski državi, lahko pa smo veseli vsaj tega, da smo nezadovoljni zaradi stanja v svoji državi, da namreč svojo državo vendarle imamo. To, da je Slovenija enakopraven del tako velike evropske družine, da imata naša država in naš številčno majhen narod (vsaj formalno) takšen položaj, je izjemno dragoceno in brez primere v zgodovini. Vesel sem, da živim v samostojni Sloveniji.

Kako ste doživljali tiste prelomne čase?
V času osamosvojitve sem bil študent. Spominjam se, da sem ravno na dan po razglasitvi samostojnosti imel izpit. Profesor me je poklical na dom, kar je bilo v tistih časih brez mobilnih telefonov hudo nenavadno, in me prosil, ali bi lahko prišel izpit opravljat nekoliko prej.

Ko sem šel po Tržaški ulici, je bilo tam vse polno teritorialne obrambe, naših vojakov z orožjem, s katerim so se pripravljali na spopade, ki so se napovedovali in so se v naslednjih dneh dejansko zgodili. Atmosfera je bila naelektrena, vsaj jaz sem jo tako doživljal. Bilo je tudi precej negotovosti, še več pa upanja in prepričanja v to, da svoje samostojnosti ne bomo izpustili, da želimo živeti v državi, v kateri bomo lahko živeli svobodno v najširšem pomenu besede.

Od kod Slovencem želja po svoji državi? Imamo to v svoji naravi? Smo državotvorni?
To je zahtevno vprašanje, na katerega imajo različni ljudje, ki se z njim ukvarjajo, precej različne poglede. V evropski tradiciji, ki ji Slovenci pripadamo, je država vrhunska oblika, v kateri narod lahko živi. Na ta način lahko razvije najbolj kompleksne oblike kulture in živi, recimo tako, polno življenje.

V tem smislu lahko država predstavlja izpolnitev nekega notranjega nagnjenja, težnje. Slovenci zelo močne politične (demokratične) tradicije, kaj šele državniške, seveda nimamo in smo se v bistvu šele z nastankom Slovenije prvič zares znašli v takšnem položaju. V tem pogledu smo težko primerljivi z večjimi narodi in tistimi, ki imajo tudi zgodovinsko čisto drugačno izkušnjo.

Veliko se govori o tem, kakšne težave imamo z notranjepolitičnim življenjem, vse glasnejši so celo glasovi, ki pravijo, da je slovenska država nepotrebna ali celo nesmiselna. Ti glasovi prihajajo iz različnih ust in iz različnih vzrokov. Nedvomno se dvigujejo zaradi ekonomske krize. A še mnogo več je tistih, ki prihajajo skozi zvočnike dominantnega javnega diskurza; ta površna govorica se sploh ne dotika globljih razlogov ali smisla obstoja države.

Kdor malo pozna zgodovino, ve, da je imeti svojo državo neprimerljiva prednost in življenjska priložnost, s katero se ne gre igrati, temveč jo je treba skrbno varovati in izkoriščati. Mnogo drugih državnih okvirov, ki se jih tako nostalgično opeva v javnosti (SFRJ) ali pa lahko in naivno navrže kot predlog v zasebnih pogovorih (priključitev k Avstriji), smo Slovenci že preizkusili v zgodovini. Slovenska država, dobra ali manj dobra, je za Slovence neprimerljiva prednost.

Prej smo bili del Jugoslavije, zdaj smo del Evropske unije. V obeh smo del suverenosti prenesli. So tu kakšne vzporednice?
Mislim, da je že način, na katerega je nastala samostojna Slovenija, težko primerljiv s tistim, na katerega je nastala prva, še zlasti pa druga Jugoslavija. Slovenija je nastala na demokratičen način z velikim soglasjem prebivalstva. Že to daje slovenski državi poseben status.

Tudi za pridružitev Evropski uniji je glasoval zelo velik del volilnega telesa, kar spet na poseben način legitimira to odločitev. Evropska skupnost je zelo posebna oblika povezave širše (rastoče) skupnosti, ki posamezni članici zagotavlja veliko stopnjo svobode, avtonomije in kulture, skratka, v danih zgodovinskih razmerah zagotovo optimalne možnosti. Zato bi težko potegnil kake daljše vzporednice s SHS, Kraljevino Jugoslavijo ali s SFRJ.

Da pa ima vsaka država, kot vsak človek, svoje boljše in slabše plati, je jasno. Zagotovo ima Evropa svoje težave, ki pa niso samo tehnično-politične ali ekonomske narave, ampak ima težave tudi s svojo kulturno identiteto. Zadnje postajajo vedno bolj pereče in se začenjajo vedno bolj odražati v vsakdanjem življenju. Vendar bi bilo skrajno kratkovidno in nespametno zaradi tega kar zavreči optimalni politični okvir življenja slovenske skupnosti.

Dolgo smo bili pod Avstro-Ogrsko, potem pod Jugoslavijo, nikjer se nismo čutili čisto del države, vključeni. Zdaj smo samostojni, a se prav tako ne počutimo dobro.
Staro reklo pravi: Nič pod soncem ni popolno. Gotovo tudi ta država ni popolna, tudi Slovenci nismo popolni. To pa ne pomeni, da bi se morali sprijazniti s čisto takšnimi razmerami, kot so te, v katerih trenutno smo. Zakaj ni več veselja nad tem, da imamo svojo državo, je vprašanje, ki bi si ga morali večkrat zastaviti.

Po mojem bi tako lahko dobili tudi odgovor na to, zakaj ne gre tako, kot smo pričakovali. Samostojna država vendarle pomeni veliko priložnost, sploh demokratična država, v kateri vsaj formalno obstajajo pravice in možnosti, da vplivaš na celostno življenje skupnosti. Morda zato, ker je bila ta država za nekatere le nujno zlo …

Bili ste tudi urednik Nove revije, ki je odigrala ključno vlogo pri prebujanju, ko se je ideja o osamosvojitvi še oblikovala. Takrat so to prebujanje vodili intelektualci. Danes se zdi, da jih ni, ali pa se jih morda ne sliši?
To je ena od stvari, ki me zelo osebno najbolj prizadevajo. To, da so intelektualci poniknili. Ali to, da so neslišni. Navsezadnje je za družbeno življenje vseeno, ali se jih ne sliši več ali pa jih sploh ni.

Intelektualca od strokovnjaka ločuje to, da ga zanima celota. Njegova vloga je odpirati prostor, kjer se lahko različni diskurzi srečujejo, spopadajo in oplajajo. Da pa bi bilo to mogoče, mora na začetku vsega biti spoštovanje – do človeškega individuuma in do nečesa, kar nas pravzaprav v naši različnosti vzpostavlja in nosi. To pa pomeni priznanje, da je pred mano nekaj, česar si ne morem v celoti prilastiti in drugih strpati na ta imenovalec. Temu se reče pripravljenost na dialog.

Eden največjih slovenskih filozofov Milan Komar pravi, da je dialog skupno iskanje resnice. Kako Slovenci dojemamo dialog oziroma kako bi ga morali dojemati?
Predstava profesorja Komarja je pristna platonska predstava o tem, da je dialog skupna pot do resnice, ki je človek ne izdeluje sam, ampak jo lahko samo najde, ker je že prej obstajala v svetu.

Razlogi za to, da imamo tolikšne težave z dialogom, so najbrž predvsem historični. Grobe, strašne zgodovinske okoliščine, ki so razdelile Slovence in so opustošile tudi kulturo (ker so jo poenostavile in zastrupile z monološkim ideološkim diskurzom), je še vedno čutiti: v medijih in, žal, tudi v akademskem in kulturnem prostoru. To pri izvorno demokratičnih kritikih sproža podobno reakcijo, ki je malokdaj plodna … Kajti čisto zavračanje je lahko v marsičem razumljivo, tudi upravičeno, a to še vedno ni dialog. Igramo nogomet, a vsakdo sam s sabo, na različnih igriščih. Nimamo nasprotnikov, streljamo v prazen gol. Tako smo potem hitro lahko najboljši. To je seveda absurd.

Kaj pa besede, ki – če uporabim vašo prispodobo – na enem igrišču pomenijo eno, na drugem drugo? Besede si razlagamo zelo različno. Svoboda, človekove pravice, sprava, ljubezen imajo danes, zdi se, veliko pomenov.
Tukidides v tretji knjigi Peloponeške vojne govori o tem, kako so besede, ko se je vojna razdivjala do vrhunca, spremenile pomen: držo, ki so ji nekoč rekli preudarna zadržanost, so zdaj imenovali strahopetnost z videzom spodobnosti ipd. "Vojna je surov učitelj," piše Tukidid in dodaja, da ta ljudem odtegne vsakdanjo blaginjo, odvadi jih od normalnega življenja in spremeni njihove nravi tako, da po svoji volji, ideologiji in interesu spreminjajo pomen besed. Je 20. stoletje te Tukididove besede zanikalo ali jih je potrdilo?

Vse to pomeni pomanjkanje resničnega dialoga, odkritega srečanja, igre z odprtimi kartami. Ta je sicer v političnem življenju, ki ga vodita zgolj preračunljivost in želja po lastni zmagi, seveda nekaj naivnega, je nesmiselna. A edini smisel kulture, pa tudi človeškega življenja, je, da se v čim večji meri igra z odprtimi kartami, ki niso samo intelektualne, ampak tudi etične.

Kaj pojmujete z igro z odprtimi kartami?
Ta igra pomeni, da tisto, kar si spoznal za resnico, izražaš tudi v svojem javnem pogovoru, nastopanju, ne glede na posledice, ki jih ima to zate. Mislim, da takšna igra lahko zelo veliko pripomore k zbližanju pogledov ali k priznavanju resnice, ki utegne biti precej bolj skupna kot se morda zdi, če se ne igra z odprtimi kartami.

Danes se slovenska država ukvarja na primer s privatizacijo, reševanjem gospodarstva – tehničnimi rešitvami, ne pa s tem, kar imenujete bistvena vprašanja. Državljani seveda najprej potrebujejo službo. Ali pač ni tako?
Če nekdo, ki je zaposlen, reče, da ni tako, to lahko zveni kot cinizem. Najprej je treba preživeti, potem filozofirati. Nekje pri Seneki lahko preberemo tudi misel, da življenje pravzaprav pomeni filozofiranje, saj pristen filozof upošteva tudi osnovne človeške potrebe, človek pa na neki način razmišlja o sebi tudi tedaj, ko se ubada s preživetjem. To se v resnici sploh ne izključuje.

Zdi pa se mi, da je v zahodni civilizaciji v zadnjih desetletjih povsem prevladalo mišljenje, ki je osredotočeno skoraj izključno na tehnični razvoj in iskanje materialne blaginje. Vse naj bi bilo mogoče kvantificirati, izraziti s količino. To se mi zdi precej katastrofalna misel. V 20. stoletju lahko pogosto srečamo tudi kritiko takega pogleda: človek je v njem deformiran, sploščen; v takšni družbi lahko uspeva samo "človek s številkami v glavi" (G. Benn). Kogar zanima svet kot celota, tu pravzaprav nima veliko možnosti za uspeh (W. von der Weppen).

Trdno sem prepričan, da je veliko boljša tista družba, v kateri ljudje čutijo življenjski smisel. Čutiti ga pa ne morejo, vsaj dolgoročno ne, če si zanj ne prizadevajo. In zdi se mi, da je ravno pomanjkanje spodbude k temu glavni vir evropske kulturne in identitetne krize.

Kako boste praznovali 25. junij?
Za zdaj še nimam izdelanega scenarija. Mislim, da si bom vsaj dopoldne vzel za obisk kakšne od tistih gora, ki so mi posebej pri srcu, in tam malo premislil za nazaj in za naprej – tudi o rečeh, o katerih me sprašujete.

Boste šli na kakšno proslavo?
Sem že povabljen na eno, kjer bom moral tudi aktivno sodelovati.

Kaj rojakom voščite ob rojstnem dnevu naše države?
Vsem nam želim, da bi bili resnicoljubni, pogumni in sočutni. Ne izgubimo upanja, da je lahko bolje! V svobodni državi za to lahko tudi delujemo – in to je neprecenljivo.