Sreda, 17. 9. 2014, 15.24
8 let, 7 mesecev
Ali so skupna javna naročila v našem zdravstvu sploh izvedljiva?
Gospodarske razmere zadnjih let in napovedi v prihodnje vplivajo na zategovanje pasu na vseh področjih. V zdravstvu jih z vse manjšimi pravicami občutimo vsi državljani. Kandidatka za ministrico za zdravje Milojka Kolar je na zaslišanju matičnega odbora DZ med drugim napovedala, da se bo zavzemala za skupna javna naročila za nabavo zdravil, opreme in medicinskih materialov, kar bi lahko občutno prispevalo k njihovi pocenitvi.
Takšno ureditev v Sloveniji poznamo že nekaj časa, a v praksi ni nikoli zaživela. Sogovornika se strinjata, da je s skupnimi javnimi naročili mogoče veliko privarčevati, a hkrati opozarjata na številne pasti.
Bolnišnice se preprosto združijo v konzorcij in ta razpiše javno naročilo za nakup izdelkov," zavzemanje Kolarjeve za skupen nastop pri javnih naročilih komentira direktor zavoda za zdravstveno varstvo Samo Fakin.
A po mnenju Fakina naj bi bila največja težava pri tem ta, koliko težav bodo imeli direktorji bolnišnic z uveljavitvijo določenega materiala znotraj svoje bolnišnice. "Kot direktor celjske bolnišnice sem se lahko postavljal na glavo, da bi bolnišnica kupila 20 odstotkov cenejši izdelek, ki je hkrati tudi bolj kakovosten. A predstojniki oddelkov so se odločili, da izdelek ni ustrezen," primer iz prakse ponazori Fakin.
Predstojniki oddelkov namreč pogosto svoje direktorje postavijo pred izvršno dejstvo, da bodo oni nosili posledice morebitnih zapletov pri pacientih, v primeru, da se bodo na lastno roko odločili za drugega dobavitelja zdravil ali medicinskih pripomočkov.
Ključno vprašanje je, zakaj skupna javna naročila ne funkcionirajo. Posamezniki namreč vztrajajo, da se material kupuje od točno določenega dobavitelja. Za to pa po njegovem mnenju obstaja širok spekter argumentov. "Od tega, da zaupajo zgolj enemu proizvajalcu, da je določen proizvajalec v resnici boljši od drugega, do tega, da so v ozadju morda prisotna finančna sredstva," je konkreten prvi mož zdravstvene blagajne.
"Nihče se do zdaj ni želel spopasti z lobijem odločevalcev o nakupu posameznih izdelkov. Ta lobi pa sestavljajo posamezni ljudje znotraj bolnišnic. Največja slovenska težava je torej monopol medicinske stroke znotraj zdravstvenega sistema," še pravi Fakin, ki pozdravlja zadnje kriminalistične preiskave v slovenskem zdravstvu, a meni, da gre zgolj za vrh ledene gore.
Zato tudi on pozdravlja napoved kandidatke za ministrico, a opozarja na transparentnost postopkov. "Razpise je treba pripravljati odprto, s čimer bomo dosegli večjo konkurenco med ponudniki, ta pa bo sama po sebi zbijala cene. Poslovanje bolnišnic bo tako lahko v prihodnje še bolj racionalno in učinkovito," napoveduje pomočnik direktorja za poslovne zadeve v pomurski bolnišnici, ki hkrati poudarja, da je za dober razpis ključno sodelovanje ekonomistov in zdravstvenega osebja.
Odgovor na to, ali je razpis dovolj odprt, izvajalci razpisa dobijo prek vprašanj posameznih dobaviteljev. "Iz vsebine vprašanj hitro ugotovimo, ali smo razpis sestavili dovolj odprto. Če ugotovimo, da nekdo favorizira določenega dobavitelja, imamo še vedno dovolj časa, da kriterij, ki omejuje konkurenco na trgu, preprosto popravimo," pozitivne izkušnje s pripravo razpisov opisuje Maček.
Sam pravi, da v svoji karieri pritiskov lobijev še ni doživel. Morda tudi zaradi majhnih vrednosti javnih naročil murskosoboške bolnišnice, ki so v primerjavi z javnimi naročili ljubljanskega in mariborskega univerzitetnega kliničnega centra, ki skupaj porabita skoraj polovico sredstev iz zdravstvene blagajne, skorajda zanemarljive.