Nedelja, 25. 11. 2018, 20.05
5 let, 12 mesecev
Slovenec iz Gvatemale, dežele prijaznih ljudi in množičnega kriminala
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,81
5
Jan Miklavc je še pred štirimi leti kandidiral za župana v Brdih, zdaj že tri leta in pol živi v oddaljeni Gvatemali. Odšel je zaradi dela, ostal zaradi ljubezni. Ko se bo vrnil v Slovenijo, pravi, si je obljubil, da se ne bo več pritoževal nad razmerami doma.
Jana Miklavca se bodo spomnili predvsem občani Brd, kjer se je pred štirimi leti proti dolgoletnemu županu neuspešno potegoval za županski stolček. Že nekaj mesecev pozneje ga je pot nesla v tujino, najprej v Španijo, nato se mu je ponudila priložnost za delo v delegaciji Evropske unije v Gvatemali.
Odšel je za devet mesecev, a je tam spoznal svojo zdajšnjo ženo in ostal. Kot pravi, se je preselil iz ene od desetih najbolj varnih držav na svetu preselil v eno od najbolj nevarnih.
Iz ene od najbolj varnih v eno od najbolj nevarnih držav na svetu
Kriminal je namreč ena od največjih težav, ki pestijo to državo. Zgovorno je že samo dejstvo, da sedem odstotkov BDP namenijo za zasebno varovanje. "Tu ima vsaka šola, vsaka stavba, najmanjša trgovinica zasebnega varnostnika," razlaga Jan.
Življenje navadnega prebivalca je v prestolnici Ciudad de Guatemala ogroženo skoraj na vsakem koraku, sproščeno sprehajanje po mestu, kot ga poznamo v Evropi, je za Gvatemalce nekaj nepredstavljivega.
Svobode, kot jo imajo slovenski otroci, ki gredo sami peš ali z avtobusom v šolo, tamkajšnji šolarji ne poznajo. "Prej smo živeli v stavbi, ki je bila od šole oddaljena le 20 metrov, pa ženina osemletna hči ni šla nikoli brez spremstva v šolo. S tem bi tvegali ugrabitev, ki bi ji sledilo izsiljevanje za denar, v najslabšem primeru bi jo lahko prodali za organe," razmere v prestolnici opisuje Primorec, ki se mu je zdelo takšno življenje sprva povsem nepredstavljivo.
V prestolnici Gvatemale so namreč podjetja skoncentrirana v enem predelu, zato je jutranja gneča neizogibna.
"Ko s pištolo potrkajo na vozilo, imaš samo dve možnosti"
Jan pravi, da ima tudi sam precej sreče, da lahko dela od doma – je vodja prodaje za regionalno podjetje, ki se ukvarja s tehnološkimi rešitvami – in mu tako ni treba vsakodnevno tvegati svoje varnosti.
V prestolnici Gvatemale so namreč podjetja skoncentrirana v enem predelu, zato je jutranja gneča neizogibna. Jan bi za 15 kilometrov potreboval uro in pol v eno smer. Množica stoječih vozil pa je odlična priložnost za krajo.
Javni prevoz v Ciudadu de Guatemali
"Ko tako stojiš v koloni, se od zadaj pripeljeta na vsaki strani po en motor, se ustavita in s pištolo potrkata po oknu. Če se ti to zgodi, imaš le dve možnosti: ali imaš tudi sam pištolo in se odzoveš z njo ali pa daš vse, kar imaš pri sebi." Janu se to na srečo še ni zgodilo.
Še manj predstavljivo je, da bi na delo hodil peš. "Ko sem se priselil, sem do pisarne imel le 15 minut hoje in ko sem omenil pešačenje na delo, so mi rekli, da lahko poskusim, a bom po 200 metrih zagotovo brez računalnika, telefona …" Tujci, ki veljajo za premožnejše, so sicer še bolj na udaru.
Na avtobusu medtem poleg svojega imena dobesedno tvegaš tudi glavo. Javni prevozniki so namreč stalna tarča izsiljevanja tolp in če ne plačajo svojega "dolga", člani tolp pridejo na avtobus in začnejo streljati.
Dežela pomanjkanja priložnosti in velike revščine
Eden izmed razlogov za tako močno ulično kriminaliteto je po Janovih besedah zagotovo pomanjkanje priložnosti. "Neenakost med prebivalstvom je tu ogromna. Imaš ljudi, ki hodijo v službo s helikopterji, in ljudi, ki nimajo kaj jesti, ki brskajo po smetišču. V središču mesta je ogromno smetišče in ljudje živijo na njem."
Gvatemala je dežela revežev, kjer mnogi živijo na smetišču.
Letna gospodarska rast v državi je sicer triodstotna, a je ta v resnici posledica rasti prebivalstva in rasti potrošnje, ni pa to gospodarska rast, ki bi prinašala dodano vrednost in ljudem omogočila, da bi se rešili revščine, razlaga. "Revščina stagnira ali pa se povečuje, novih delovnih mest ni, zato tudi toliko ljudi odhaja ilegalno v ZDA."
Domačini skoraj nimajo možnosti za izhod iz revščine, na univerzi se jih izšola le en odstotek, 70 odstotkov ekonomije je črne, ljudje delajo brez pogodb, nimajo ne socialnega ne zdravstvenega zavarovanja, "praktično nimajo nič", razlaga Jan.
Tujci medtem precej lažje pridejo do dela. "Za nas, ki prihajamo iz razvitih držav, je lažje, ker imamo izobrazbo in več izkušenj," pravi Jan in dodaja, da je največja ovira ureditev vse dokumentacije, pridobitev dovoljenja za bivanje in delo. "Če se v Sloveniji pritožujemo nad katastrofalno birokracijo, je tu še stokrat bolj zahtevna, bolj zapletena in bolj počasna."
Jan v družbi predsednika Gvatemale Jimmyja Moralesa
Ko državo obvladuje sedem najmočnejših družin
Gvatemala je država, kjer praktično nič ne deluje, razmere v rokah drži sedem velikih družin, ki obvladujejo sedem največjih korporacij. Imajo tolikšno moč, da lahko izberejo, kdo bo vodil državo. V taki državi je vsak poskus dviganja davkov tveganje državnega udara, politika je popolnoma skorumpirana, policija tudi, pripoveduje Jan.
Glede na odstotek davkov v BDP velja za najmanjšo državo na svetu. Za primer, za zdravstvo država od plače trga pet odstotkov, v zameno pa ponuja javne bolnišnice, za katere je "več verjetnosti, da prideš ven mrtev kot zdrav".
Katastrofalno je tudi javno šolstvo, kjer učitelji stavkajo na tedenski ravni, otroci so pogosto ob pouk tudi zaradi naravnih katastrof, ko zalije ali odkrije šole. "Kdor si le lahko privošči, otroka vpiše v zasebno šolo in uporablja zasebno zdravstvo, kjer moraš sicer kljub zasebnemu zavarovanju plačati vsak obisk in storitev". Ob tem Jan dodaja, da je v Gvatemali zaradi bolezni enega člana v revščino padla marsikatera širša družina.
"V primerjavi z Gvatemalo je Slovenija v tem pogledu še v polnem socializmu," dodaja Primorec.
V državi z več kot 17 milijoni prebivalcev je 52 odstotkov še vedno avtohtonega prebivalstva. Imajo 23 uradnih jezikov. Vse te številne skupine majevskih ljudstev imajo skoraj vsaka svoj jezik, svoje navade, običaje, hrano.
Dežela prijaznih ljudi, ki bi bila lahko raj na Zemlji
A večina ljudi ni kriminalcev in lopovov. Gvatemala načeloma velja za deželo prijaznih ljudi, ki priskočijo na pomoč, če se ti karkoli zgodi. Večinoma so skromni, kar ob dejstvu revščine v državi niti ni presenetljivo.
Jana najbolj navdušuje njihov domovinski ponos. "Sami sicer pravijo, da niso patrioti, a če jih primerjam s Slovenci, zagotovo so. Kako oni pojejo himno in si ob tem vedno položijo roko na prsi, tudi otroci, kako spoštujejo državne simbole, kažejo spoštovanje do domovine."
Če bi bili v državi urejeni varnost in infrastruktura, pa bi Gvatemala lahko bila raj na zemlji, pravi Jan. Eno je odlično podnebje, kjer v prestolnici dnevna temperatura vse leto niha med 20 in 26 stopinjami Celzija, nočna pa med 15 in 17.
Jezero Atitlan s tremi vulkani
Drugo so čudovite naravne znamenitosti, razlaga: "Tu je jezero Atitlan s tremi vulkani, ki je eno od najlepših na svetu. Park Tikal, kjer so piramide. Tu je središče majevske kulture, pred leti so odkrili največjo piramido na svetu, ki jo še čistijo, do nje prideš le, če 20 kilometrov hodiš peš skozi džunglo ali pa s helikopterjem. In seveda pacifiško obalo, na drugi strani pa karibsko."
Gvatemalo bogati tudi raznolikost, razlaga eden od redkih, če ne celo edini Slovenec v tej državi. V državi z več kot 17 milijoni prebivalcev je 52 odstotkov še vedno avtohtonega prebivalstva. Imajo 23 uradnih jezikov. Vse te številne skupine majevskih ljudstev imajo skoraj vsaka svoj jezik, svoje navade, običaje, hrano.
"Tu mi nič ne manjka, a ko postaviš na tehtnico …"
"Tu imam družino, prijatelje, službo, nogomet igram dvakrat na teden, večkrat na teden grem lahko v restavracijo …"
Tu imam družino, prijatelje, službo, nogomet igram dvakrat na teden, večkrat na teden grem lahko v restavracijo … Jan sicer razlaga, da se vedno govori o dveh Gvatemalah, eno je življenje v prestolnici s tremi milijoni prebivalcev, drugo v notranjosti države, kjer je skoraj polovica otrok do petega leta starosti podhranjenih in tako popolnoma oropanih kakršnekoli boljše prihodnosti. Ko enkrat izkusiš življenje v takšni državi, se ti pogled na domovino popolnoma obrne na glavo, priznava sogovornik.
"Ko sem bil v Sloveniji, sem se neprestano pritoževal, kako zadeve ne delujejo in kakšne težave imamo. Ko se vrnem, se ne bom več. Prav je, da težimo k izboljšanju razmer, a ni tako slabo, kot mislimo. Ni zastonj Slovenija med desetimi najbolj varnimi državami na svetu, druga po kakovosti življenja za družine … Nekaj mora delovati dobro, da se uvršča na te lestvice."
Ko se bo pokazala dobra priložnost, se bo Jan z družino iz Gvatemale zagotovo vrnil v Slovenijo ali vsaj v Evropo. "Želim si tudi svojih otrok, a misel, da bi odraščali tu, mi ni najbolj všeč."
Čeprav pravi, da mu v Gvatemali nič ne manjka, tam ne bi ostal do konca svojega življenja. "Tu imam družino, prijatelje, službo, nogomet igram dvakrat na teden, večkrat na teden grem lahko v restavracijo … A ko postaviš na tehtnico varnost in možnost, da se sprehajaš po ulici, tega ni mogoče poplačati z nobenim denarjem."
"Če bi bili v državi urejeni varnost in infrastruktura, pa bi Gvatemala lahko bila raj na Zemlji."
5