Zoran Milivojević: Dvajset let po vojni so ljudje ugotovili, da smo na koncu vsi poraženci

Poplave, ki smo jim bili priča v preteklem tednu na Balkanu, so za seboj pustile veliko uničenje. Ne samo na terenu, ampak tudi v ljudeh. Kako se sploh postaviti na noge, ko te doleti takšna katastrofa? Kot pravi psihoterapevt Zoran Milivojević, je najpomembneje, da nismo sami. Ne bo se preprosto postaviti na noge, a življenje bo teklo dalje.

Kaj je trenutno glavna stvar v glavah ljudi, ki so bili prizadeti v poplavah v BiH, Srbiji in na Hrvaškem? Prva reakcija je šok. Gre za stvari, ki se pred tem niso dogajale in na katere ljudi niso bili pripravljeni niti po najbolj črnih napovedih. Zato je prva reakcija gotovo presenečenje in želja po preživetju. Moč vode in moč plazov je ogromna. Ljudje se počutijo nemočni pri soočanju s tema pojavoma. Zato jim tudi rečemo "višja sila". Glavna reakcija je tudi zaščititi samega sebe, druge, živali, materialne dobrine, kolikor je to le mogoče.

Koliko trenutno sploh sledijo stvarem okoli sebe in se jih zavedajo? Po šoku sledi orientacija. Ljudje poskušajo videti širšo sliko, sprašujejo se, kaj bo zvečer, kaj zjutraj in kako se na to pripraviti. Tudi ljudje, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov razdvojeni, iščejo drug drugega. To so situacije, v katerih civilizacija razpada, v katerih ni elektrike, mobilni telefoni ne delujejo, ni informacij. Kdor na primer nima tranzistorja, ne more vedeti, kaj se dogaja, kolikšna je katastrofa in ali je pomoč na poti. To so hkrati tudi situacije, ko se začnejo pojavljati govorice in dezinformacije.

Kaj tem ljudem v tem trenutku sploh preostane, da se jim preprosto ne zmeša? Kar tako zmešati se nam ne more. Ljudje so veliko močnejši, kot danes mislimo. Človeški rod že na tisoče let živi v neki coni, kjer mora preživeti in kjer se pogosto dogajajo tudi katastrofe. Te stvari za seboj sicer puščajo čustvene posledice, ampak da bi se ljudem kar tako zmešalo, ni tako preprosto. Potem bi kot vrsta že zdavnaj izumrli.

Kar ljudem v takšnih situacijah pomaga, so drugi ljudje. To so situacije, kjer ljudje stopijo skupaj, delujejo kot eno, drug drugemu ponudijo roko. In to je najpomembneje: da nisi sam, zapuščen in pozabljen. To se nanaša tako na pomoč med sosedi, ki pomagajo drug drugemu, si delijo hrano, vodo in tudi na pomoč, ki prihaja zunaj ogroženih območij. Tudi ta pomoč ohranja zaupanje v ljudi in vrača smisel življenju.

Pred dvajsetimi leti je Bosno prizadela vojna in ko so si ravno nekoliko opomogli, jih doletijo še poplave. Verjetno je v teh trenutkih težko ohranjati razumnost? Razsežnosti katastrofe so takšne, da so mnogi izgubili vse. Vse, kar so gradili in pridobili skozi življenje, so izgubili v nekaj urah. V čustvenem smislu je to katastrofa, na katero se številni odzovejo z močno žalostjo in tesnobo ali jezo. Obstajajo številne tragične zgodbe ljudi, ki so doživeli veliko nesrečo v vojni, zdaj pa se jim je to ponovilo. To je preveč za eno človeško življenje. Motiv, da se vse to preživi, pa je močna sila. Ljudje se bodo morali oprijeti prihodnosti in obnavljanja. Življenje bo teklo dalje.

Je ljudem najhuje zdaj, ko vso to grozo doživljajo, ali bo huje po tem, ko se bodo vrnili na svoje domove in uzrli pretresljive prizore? Težko je reči, kaj je težje. Takšne katastrofe v ljudeh sprožijo procese, ki lahko trajajo leta. Prva faza je šok, preživetje in huda bolečina. Druga faza je vrnitev, čiščenje, popravljanje, obnova. V tej fazi ljudje tudi dojamejo obseg katastrofe, izgube, pojavlja pa se tudi občutek nemoči.

V prvi fazi tem dogodkom mediji namenijo veliko pozornosti in številni dobri ljudje so pripravljeni pomagati. V drugi fazi te pozornosti medijev ni več in vse se počasi pozabi. Tudi pomoči ni več. In takrat se ljudje počutijo zapuščene. Takrat tisto intenzivno žalost nadomesti sicer žalost, ki je manj močna, a je hkrati bolj dolgotrajna.

Ocene so, da so potrebna okoli tri leta, da si ljudje opomorejo, da prebolijo izgubo in da na novo postavijo svoje življenje. To je dolgo časa. Menim, da se bo predvsem v tej drug fazi povečalo število depresij in samomorov.

Kaj vse lahko povzroči in izzove pogled na uničen dom? Dom ni samo hiša in dvorišče. Dom je neko varno mesto, kamor se lahko zatečemo pred tem velikim in včasih strašnim svetom. Takrat, ko je uničen dom, je uničena tudi ta varnost. Dom je tudi družinsko središče, zbirališče, izvor naše identitete. Ko ljudje izgubijo dom, se počutijo, kot da so izgubili tudi vse te stvari zraven. Zato je to zelo velika izguba, ki pri ljudeh povzroči močno žalost in obup. Najhuje je tistim, ki v tej izgubi vidijo tudi izgubo svojega življenja – vsega tistega, kar so pridobili v zadnjih desetletjih. Ne smemo pozabiti, da so to območja, kjer so številni ljudje živeli v revščini, zato ne bo preprosto ponovno začeti živeti.

Ne glede na vse pa naravne katastrofe prinašajo tudi pozitivne zgodbe. Ljudje, ki so se še pred leti bojevali, si zdaj pomagajo. Ni pomembno, katere narodnosti so. Zdaj večinoma vsi držijo skupaj. Kako pride do takšnega preobrata v človeških glavah? Obstajalo je tudi obdobje pred vojno, ko bratstvo in enakost nista bili prazni frazi, ampak so ljudje v to verjeli in to živeli. Obdobje, ko so skupaj gradili državo. Potem je prišla vojna in z njo sovraštvo, nesreča in zločini. Dvajset let po vojni pa so ljudje ugotovili, da smo na koncu vsi poraženci. Nekateri manjši, drugi večji.

Poplave in plazovi ne izbirajo narodnosti. Vsi so ogroženi, zato se vsi branijo. Tudi živali tako reagirajo. Ko je v gozdu požar, zajec in lisica drug ob drugem bežita iz njega. Ko pride do velikih katastrof, smo vsi samo ljudje. Takrat pride na dan tisto, kar je najboljše v ljudeh.

Kakšen vpliv imajo takšni dogodki na otroke? Kakšne travme jim lahko povzročajo? Otroci so tisti, ki so najbolj pomembni. Vedno je bilo najpomembneje zaščititi in rešiti otroke in tudi tokrat ni bilo nič drugače. A tudi otroci imajo dušo in čustva. Tudi oni gledajo, razmišljajo in pridejo do svojih zaključkov. Kar jim lahko pozneje v življenju povzroča težave, ni doživljanje katastrofe kot take, ampak predvsem zaključki, ki jih otroci izpeljejo na podlagi teh dogajanj. Lahko pride do napačnih predstav, negativnih zaključkov o sebi, o drugih ljudeh, o tem, kako varen je sploh ta svet.

Otroci ne samo da nimajo dovolj informacij, ampak prav tako nimajo tako razvitega logičnega razmišljanja, zaradi tega pa lahko potem pridejo do napačnih zaključkov. Zato je zelo pomembno, da se z otroki pogovarjamo, da jim pomagamo pri tem, da bi razumeli, kaj se jim dogaja in kaj sledi. Pri tem ima zelo velik pomen družina, ki otroka ščiti pred negativnimi vplivi zunanjega sveta. Predvsem mame so tiste, ki pomagajo otroku razumeti, kaj se dogaja, in sicer na način, ki ni škodljiv. A včasih je to zelo težko, saj so tudi odrasli prestrašeni in obupani.

Kakšne travme pa lahko povzročajo pri odraslih? Princip je isti: ljudje po travmatičnih dogodkih pridejo do negativnih zaključkov o sebi, o drugih, o smislu življenja, pravičnosti, ljubezni, bogu itd. Nekdo bo žalosten, a bo sprejel izgubo in začel znova graditi svoje življenje in svoje razmišljanje. Drugi pa bo izgubo razumel tudi kot izgubo svojega življenja. Postal bo depresiven, brez smisla, upanja in želje, da ponovno zgradi svoje življenje.

Mladi imajo pred sabo še vse življenje, starejši, ki so izgubili vse, pa pogosto nimajo moči, da bi začeli znova. Nimajo motivacije. Tisto, kar je pogosto najmočnejša motivacija pri starejših, je predvsem želja pomagati drugim, otrokom, vnukom.

Smo si pa ljudje različni in zato se tudi različno odzivamo. Menim, da bodo posledica vsega tega številne čustvene težave, a bomo videli čez nekaj mesecev, ko ne bo več takšne pozornosti na zgolj fizičnem preživetju.

Kako se ljudje lahko lotijo oziroma se bodo morali lotiti prebolevanja po takšni nesreči? Kar najbolj boli, je izguba, ampak ne samo izguba ljudi in materialnih stvari, ampak je to izguba vsega tistega, kar so ti ljudje in stvari, ki so izgubljeni, tem ljudem predstavljali. Na izgubo ljudje reagirajo z žalostjo. A funkcija žalosti je tudi sprejemanje izgube in sprejemanje novega začetka. Ko se to zgodi, pomeni, da ljudje prebolijo. Da pa bi lahko vse to, kar se jim je zgodilo, preboleli, morajo vedeti, da niso sami. Ko nekdo umre, na pogreb pridejo številni od blizu in daleč. Njihovo sporočilo je: pokojne osebe ni več, a mi smo tukaj, nas nisi izgubil.

Da prebolimo, je najbolj pomembno, da nismo sami, zapuščeni in pozabljeni. Pomembna je tudi materialna podpora, a še bolj pomembna je simbolična pomoč, ko ljudje vedo, da nekdo misli na njih.

V teh situacijah je zelo pomembna tudi psihološka pomoč. Ne samo tista na začetku, takoj po neki katastrofi, ampak predvsem tista, ki sledi v naslednjih mesecih in letih. Psihosocialna podpora bi morala biti na voljo vsem ljudem in oni bi morali biti obveščeni, da so do nje upravičeni. Kolikor vem, moji kolegi že pomagajo na terenu. Upam, da bo ta pomoč trajala tudi takrat, ko bomo na vse skupaj že malo pozabili in stvari ne bodo več tako sveže.