Sarkozyjeve težave z "Romi"

V sredo je tako sklical izredni sestanek s pristojnimi ministri, na katerem naj bi razpravljali o "težavah, ki jih kaže vedenje nekaterih pripadnikov potujočega ljudstva in Romov". Vse skupaj se navezuje na incident v mestu Saint-Aignan, o katerem je STA poročal takole: "Policijsko postajo so zamaskirani neznanci poškodovali in uničili več vozil v bližini, potem ko je policija v avtomobilskem zasledovanju ubila Roma." No, uradna različica, ki jo je podal Jean-Michel Billon, župan omenjenega mesta, se v nekaterih podrobnostih razlikuje: "Šlo je za obračunavanje med potujočimi ljudmi in žandarmerijo. Nekateri so bili zamaskirani, oboroženi s sekirami in železnimi drogovi."

Luigi Duquenet, ubiti Rom, v resnici ni bil Rom, marveč pripadnik potujočega ljudstva, gens du voyage. Morda je šlo za napako v prevodu, še bolj verjetno pa za rezultat manipulacije francoske vlade. Gens du voyage je pravni izraz, ki označuje skupino francoskih državljanov brez stalnega prebivališča. Gre za posebni status, s katerim si lahko vsak Francoz pridobi pravico, da živi v "mobilnem domu". Od začetka zadnje gospodarske krize se njihovo število vse bolj povečuje. (Mimogrede: običajno gre za podobno vrsto ljudi, kakršna so bili v Sloveniji nekoč Ribničani, ki so potovali po deželi in prodajali suho robo.) Znano je, da jih imajo policisti in žandarji zaradi njihovega statusa precej na piki: običajni identifikacijski postopek, ki traja pri navadnih državljanih največ pet minut, se pri njih zavleče tudi za celo uro, saj morajo skozi ves protokol, v katerem varuhi zakona temeljito preverijo, ali ni morda vozilo ukradeno ipd. Zaradi tega se takih srečanj z zakonom radi izogibajo, kakor najbrž nesrečni Luigi, ko je poskušal uiti žandarski patrulji.

T. i. nomadska ljudstva – pravzaprav je med njimi zelo malo pravih nomadov – so razvrščena v tri večje skupine: Manouches prihajajo iz germanskih dežel, Gitans z Iberskega polotoka. Oboji živijo v Franciji vsaj od 15. stoletja naprej. Tretja skupina so Romi, ki prihajajo z Balkana, večinoma iz Romunije in Bolgarije, in so se v Francijo začeli naseljevati šele po devetdesetih letih. Pod komunizmom je bilo nomadstvo v teh državah prepovedano in Romi so bili bolj ali manj uspešno "proletarizirani". Po padcu režima je večji del industrije propadel, zato so začeli nastajati velikanski geti. Del te težave je bil potem ob vstopu v EU izvožen v Francijo. To je po svoje precej ironično, saj je bila prav Francija glavna pokroviteljica romunskega in bolgarskega vstopanja v EU. Ob tem so se Hrvati precej zamislili – če ne bi bilo toliko tistih trapastih "nadmudrivanj", na koncu katerih so "nadmudrili" še sami sebe, bi bili lahko tudi sami ponosni lastniki evropskih potnih listov. Realno gledano je Hrvaška v primerjavi z Romunijo in Bolgarijo prava Švica. Kot je v Le Mondu opozorila zgodovinarka Henriette Asséo, so Romi zdaj predmet dvojne manipulacije: po eni strani francoska vlada z njimi manipulira z domačo javnostjo, po drugi strani pa jo je zmanipulirala Romunija. Če hočejo, da bodo Romuni privolili v repatriacijo svojih Romov, jim bodo morali za to marsikaj ponuditi. Romi so tako postali predmet politične trgovine.