Prstni odtis

Kar zadeva osebne podatke, nisem preveč paranoičen človek, čeprav bi bilo dandanes to včasih celo priporočljivo. Obstajam na marsikaterem družabnem spletišču, se pa vsaj potrudim s prilagajanjem omejitev glede tega, kdo lahko vidi moje podatke, kar je na primer pri Facebooku zelo priporočljivo. Poleg tega še vedno pridno vztrajam pri svojem dvomestnem številu prijateljev in "prijateljev", pa še ti so vsi lepo spravljeni v svojih skupinah z različnim razponom podatkov, ki jih lahko vidijo. Množica varnostnih kamer, ki na ulici, v banki, na avtobusu in še marsikje spremljajo moj korak, me ne moti, saj pravzaprav nikomur ni mar, kod hodim in kaj počnem, poleg tega pa imam vsaj toliko zaupanja, da verjamem v zakonsko določeno varovanje na tak način pridobljenih podatkov. Kaj pa bi v nasprotnem primeru lahko naredila – nehala hoditi po ulici, v banko, na avtobus, se zaklenila doma in sklepala svoje teorije zarote? Včasih sem res paranoična, ampak talenta ali volje za kuhanje teorij zarote nimam niti za dlako.

Verjetno mi vseeno ne bi bilo preveč všeč, če bi se srečala s kakšnim ameriškim letališčem in tamkajšnjimi metodami preverjanja potnikov. Bržkone bi od samega šoka in posledične živčnosti pogrnila že pri zasliševanju z različnimi vprašanji, preveč zaupanja pa mi ne vzbuja niti dejstvo, da Američani kolegu pri standardnem odvzemu prstnih odtisov niso znali povedati, koliko časa hranijo te podatke. Seveda se uradni osebi s tem vprašanjem ni nič kaj prikupil.

Predstavljajte si torej, kakšna je bila moja reakcija, ko me je fitnes v svojem mesečnem obvestilu prek mejla mimogrede obvestil, da bo v prihodnosti uvedel vpis s prstnim odtisom. Resno? Jim lahko zraven dam še deciliter krvi in detajlno fotografijo roženice?

Z omenjenim fitnesom imam sicer tudi nekaj drugih težav, ki bolj ali manj vse izvirajo iz tega, da sem očitno jaz tam zaradi njih in ne obratno. Zgolj bližina mojemu domovanju je botrovala toleriranju nekaterih nesmiselnih zahtev in nemogočega delovnega časa, a prstni odtis je resnično kaplja čez rob. Mislite, da se lahko iz tega fitnesa izpišem kar tako, da pač ne plačam članarine in neham koristiti njihove usluge? Nak, pri njih je treba kaj takega sporočiti vnaprej, sicer ti ob morebitnem ponovnem vpisu zaračunajo še nekaj članarin za nazaj. Kot da gre za nek elitni krožek, ki bi zdaj rad imel še moj prstni odtis. Ko si notri, si notri.

Ne vem, morda delam prevelik halo okoli vsega skupaj, ampak meni se to resnično zdi prevelik poseg v moje osebne podatke. Zoprno mi je sploh razmišljati o prstnem odtisu kot o osebnem podatku, a vendar to očitno je. Del moje identitete, lasten samo meni, osebni podatek in po novem tudi ključ za vstop. In to ne v nek trezor z oh in sploh velikim bogastvom, ampak v čisto navaden fitnes. Če bi šlo za trezor, bi morda imela več zaupanja v način hrambe svojih najbolj osebnih podatkov, tako pa sem skeptična.

Misel na to, da bi nek računalnik v fitnesu hranil podatke o prstnih odtisih ne vem koliko članov, mi je malo strašljiva, žal. In zanima me, kaj bi na vse skupaj dejala naša informacijska pooblaščenka. Ker rada robantim že glede pravic potrošnikov, bom svoje robantenje še malo razširila in jo tudi vprašala. Ljudi, ki jim je vseeno, je tako ali tako vedno dovolj. Vsekakor upam, da jih bo v omenjenem fitnesu manj in jih bo več razmislilo o neprimernosti tega, kar za vstop v telovadne prostore zahtevajo od njih. Nimam preveč zaupanja v ljudi, ki jih nihče ne poveže. Presenetite me, prosim.