Praznik v beli Ljubljani

V naši soseski je bar, ki ga vodi gostinec stare šole, ki še vedno (pomislite!) najprej postreže ženski. Pri njem so kozarci, skodelice in žličke vselej čisti in pripraviti zna res dobro kavo (ni mu škoda časa za obiskovanje sejmov kave). Celo toliko se potrudi, da primerno raven gostinske omike zahteva tudi od svojih natakaric. Začudilo me je, ko sem se zvečer ustavil na kavi in opazil, da je tistih nekaj miz pred barom praznih. Pred kratkim jih je pač obiskal inšpektor in jih mastno kaznoval zaradi kršitve obratovalnega časa. Ni pomagalo, da so luči diskretno brlele, da se glasbe zunaj lokala sploh ni slišalo, da nihče od gostov ni razgrajal. Ni pomagalo niti to, da inšpektorji, ki imajo urade v bližini, v tem baru vsako jutro pijejo kavo. Inšpektor, ki je zaračunal kazen, se še naprej brez zadrege oglasi kot gost, lastnik bara pa seveda noče tvegati še višje kazni in tako smo v soseski izgubili točko, kjer se je v vročih nočeh dalo spiti kaj osvežilnega in mogoče poklepetati s sosedom.

Konec koncev – red mora biti in zakon naj velja nad vsem in vsemi. Tako vsaj želi predsednik države Danilo Türk, da bi razumeli njegovo sporočilo ob prazniku Ljubljane in Evrope, ki ga je pod Prešernovim spomenikom obhajalo za vaško diskoteko politikov. Predsednik je uporabil zastrašujoč arzenal pojmov, ki dišijo le še po temnici: legalnost, moč pravosodja ter organov nadzora in pregona, vladavina prava in avtoriteta pravosodja ter pravne države; govoril je tudi o tajkunih in korupciji in po njegovem mnenju si lahko vsestransko svobodo izbojujemo le s tako težko artilerijo pravniškega slepila. Edini praktični učinek za anahronistične proslave neizogibnega priseganja na vsemogočnost zakona je očitna erozija zaupanja državljanov v legalnost in legitimnost politike, ki bi morala zakonitost uveljavljati, pa jo je sposobna v glavnem uveljavljati le proti "majhnim ribam" – kot na primer proti lastniku bara v naši soseski. Ali pa proti ljubljanskim kolesarjem, ki jim policisti nastavljajo pasti na napačni strani ceste.

Zaradi evropske dimenzije se je na ljubljanski proslavi prikazal tudi nadvse priljubljeni komisar Janez Potočnik in nam v bukolični priliki razložil, da smo rojeni pod srečno zvezdo, saj živimo v neokrnjeni naravi lastne države, ki jo čaka nizkoogljična prihodnost družbe znanja. Ni sicer jasno, kaj je komisar Potočnik konkretnega storil v času svojega evrokomisarstva za znanost in raziskave, ni jasno niti, kaj je do zdaj storil kot komisar za okolje. Ni pa težko doumeti, da je iz udobne bruseljske perspektive naša lepa država še veliko lepša. Mogoče bi se moral komisar vprašati to: kakšna je nizkoogljična prihodnost male armade članov njegovega kabineta in njihovih tajnic? Kakšen ogljični odtis je pustil sam zgolj za to, da je prišel govoričit v Ljubljano? Župan Zoran Jankovič je šel na proslavi višje: zaželel si je višjo gospodarsko rast in višje socialne pravice. Jankovič in socialne pravice? Da, tudi to smo dočakali, župan bi rad, da sodelujemo, si pomagamo, da se od partizanov, ki so osvobodili Ljubljano, učimo solidarnosti in tovarištva. Če teh plemenitih vrednot že ne bo uspelo osvojiti neiznajdljivim meščanom, bo na njih zagotovo temeljilo delo mestne policije, ki si jo župan tako vroče želi ustanoviti.

Kaj ko bi se v teh lepih zelenih dneh omejili s klobasanjem usodnostnih neumnosti in pustili Ljubljano malo pri miru – brez zastav, proslav, klobas in čebule? Jaz bi bil na primer že popolnoma zadovoljen, če bi lahko v naši soseski še kdaj pozno ponoči spil dobro kavo.