Poročilo z infekcijske

Naša sveže rojena dvojčka sta se okužila z respiratornim virusom in mrzlega januarskega večera smo pristali na infekcijski kliniki. Ekspresno so nas nastanili v "apartmaju" s televizorjem in velikimi risbami Disneyjevih junakov na steni. Naslednje jutro sta mala bolnika prišla v roke slavnemu dr. Marku NMK Pokornu in kljub resnosti položaja je postalo vzdušje takoj znosnejše. Dobila sta prvo infuzijo v življenju, deček si je zaradi slabe saturacije prislužil še cevko s kisikom. Na infekcijski smo gostovali dvanajst dni, otroka in žena seveda 24 ur na dan, jaz pa vsakič, ko sem si lahko vzel nekaj prostih ur.

Dvanajst dni ni malo, sploh, če je bolan tvoj otrok. Razen tega, da me je najbolj zanimalo, kako in kdaj bosta ozdravela, sta bila ta slaba dva tedna dovolj dolga tudi za strokovno sicer nekompetentno, z davkoplačevalskega vidika pa zainteresirano opazovanje, kako famozna gospodarska kriza vpliva na konkretno zdravljenje otrok. Lahko sem si oddahnil: za zdaj se racionalizacija v bolnišnici banalno zrcali predvsem v varčevanju s straniščnim papirjem, papirnatimi brisačami in obupno spranimi bolniškimi pižamami. Kar zadeva strokovno oskrbo, krize ni videti: vsi zdravniki v našem primeru so bili ne le profesionalni, ampak tudi čustveno zavzeti, to pa ti pri nemočnih bolnikih v marsikaterem trenutku pomeni največ.

Med našim gostovanjem na infekcijski smo imeli vseeno daleč največ stikov z medicinskimi sestrami. Z nami so bile dan in noč, nenehno so preverjale, ali je vse v redu z utripom in saturacijo, menjavale infuzijo, prinašale sanitetni material in odnašale izločke na analizo, preoblačile dojenčka, pripravljale inhalacije, nastavljale elektrode, odvzemale vzorce krvi, menjavale povoje pri kanili in vedno znova nameščale senzorje za merjenje krvne nasičenosti s kisikom … Že odvzem krvi je pri dojenčku vražje zahteven poseg za dve medicinski sestri. Otroški oddelek na infekcijski je bil poln do onemoglosti in sestre so morale, takoj ko so končale krog po bolniških sobah, že začeti novega. Skratka, težaški osemurni delavnik. In, seveda, vsakih nekaj tednov še dežurstvo konec tedna: 12 ur v soboto, potem pa še 12 ur v nedeljo. Marsikatera od sester vmes sploh ne gre domov, saj se vozi v službo iz 50, 70 kilometrov oddaljenega kraja.

Vem, da ne bi smel posploševati, zdi pa se mi absolutno krivično, da so prav medicinske sestre prve očitne žrtve vladne akcije znižanja plačila dežurstev v javnem sektorju. Pristojno ministrstvo je odločanje o novem režimu plačevanja dežurstev salomonsko prepustilo direktorjem zdravstvenih zavodov, ti pa so v nekaterih bolnišnicah plačila dežurstva za zdravnike pustili nespremenjena, medicinskim sestram pa so jih preprosto prepolovili. Sindikat medicinskih sester je zaradi tega v skrajnem primeru pripravljen na stavko. Težko si predstavljam, kaj bi se nam v takih okoliščinah dogajalo na infekcijski. Bi sestre rekle: Čez vikend nas pa ni, znajdite se? Ali pa: Inhalacije za otroka ne morem pripraviti, ker nas za to ne plačajo?

Medicinske sestre so v bolnišnicah življenjsko pomembne in zato bi se moral kljub ignorantskemu stališču vodje zdravniškega sindikata za njihove še znosne mezde zavzeti prav zdravniški ceh.