Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Ponedeljek,
30. 8. 2010,
11.32

Osveženo pred

10 years, 9 months

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 30. 8. 2010, 11.32

10 years, 9 months

Poletje francoske sramote

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Martine Aubry je v nedeljo v uro in pol dolgem sklepnem govoru na poletni konferenci socialistov v La Rochelle ostro napadla "gnusno politiko" šefa države.

Da Sarkozyjeva varnostna politika deli francoski narod, predvsem pa "ne vliva strahu prestopnikom, ampak poštenim ljudem". To naj bi bilo "poletje sramote za Francijo". S tem je pravzaprav povzela razmišljanje dobršnega dela javnosti: pri varnostni politiki ne gre za odpravljanje negotovosti in strahu, marveč za njuno izkoriščanje. Varnostna vprašanja so očitno v tem trenutku precej nujna. Pri tem ni pomembno, ali upravičeno uživajo tolikšno pozornost, dejstvo je, da je Francoze nekoga ali nečesa strah, strah pa ima po definiciji velike oči.

Francozi niso nikoli sloveli kot ljudje, ki bi ne vem kako stoično prenašali socialne krivice. V času belle époque, ki za številne niti slučajno ni bila tako zelo lepa, se je v Parizu iz socialne bede rodil moderni terorizem. To je bil čas, ko so anarhisti "dinamitizirali" sovražnike ljudstva in se po napornem dnevu srečevali na Montmartru, kjer se je plesala dinamit polka. Njihova najslavnejša žrtev je bil takratni predsednik Sadi Carnot, leta 1894 ga je do smrti zabodel pozneje giljotinirani Geronio Caserio. Večinoma je šlo za precej mlade ljudi, ki so v svojem početju videli geste beau, lepo dejanje, to pa je znalo občudovati marsikatero lepo dekle, ki je potem ob javnih usmrtitvah za temi nevarnimi mladeniči točilo solze. Ja, fascinacija nad zločinci, ki jo je poskušal Oliver Stone pred leti problematizirati v svojem kontroverznem filmu Rojena morilca, je precej stara zadeva. (Da ne bo spet kakšnega nepotrebnega nesporazuma in užaljenosti: seveda niso bili vsi anarhisti teroristi. Npr. Peter Kropotkin brez dvoma ni bil nasilen človek. No, omenjeni Caserio se je pri enaindvajsetih s tega sveta poslovil z besedami, ki jih najbrž ni treba prevajati: "Courage, les amis! Vive l'anarchie!")

Zaradi trenutnih gospodarskih razmer bi razmere tako lahko bile potencialno nevarne. Socialisti so se iz tega, ko so jih na zadnjih predsedniških volitvah dobili po prstih, naučili, da se iz tovrstnih zadev ni dobro šaliti. Royalova je bila v petkovem intervjuju za Libération odločna: "Rada bi povedala, da je varnost del socialnega vprašanja, ker so tisti, ki vsak dan prenašajo negotovost … tudi izpostavljeni ekonomskemu in socialnemu tveganju. Torej se mora socialni pravičnosti pridružiti pravični red, kar sem zagovarjala že med predsedniško kampanjo. Narobe je misliti, da je varnost desničarska tema."

Sarkozyjevo izganjanje Romov se v tem kontekstu kaže kot cenena manipulacija, ki malodane že žali intelekt Francozov. Notranji minister Hortefeux je poskušal na začetku nasprotovanje omiliti s tem, da ga je pripisal ozkemu krogu pariške levičarske elite, t. i. "levičarskim milijarderjem in intelektualcem", ki tako in tako tradicionalno nimajo nobenega stika s stvarnostjo francoskega vsakdanjika. Ampak potem ko se je protestom pridružila še Cerkev, v ustrezno diplomatski obliki celo sam papež in tujina, so tovrstni argumenti naenkrat dobili pridih idiotizma. Hortefeux je že nekajkrat naredil iz sebe pravo budalo.

Dovolj je, da človek preleti samo naslove v črni kroniki (mafijska obračunavanja v Marseillu; napad mladih muslimanskih fanatikov na grešnika, ki ni spoštoval ramadana v Lyonu; klasično nasilje med mladimi itd.), takoj se vidi, da Romi niso kakšen poseben varnostni izziv. Bolj kot kaj drugega so instrument za odvračanje pozornosti od resnejših tem. In Francozi to dobro vedo, zato je Sarkozy v težavah. Velikih težavah. Tolaži se lahko le s tem, da ima do volitev več kot leto dni časa.

Ne spreglejte