Nikoli ne bom pljuval po naši državi ali naših ljudeh

Kje ste se učili, kako ustvariti pospeševalnik?
S svojim start-upom smo bili v Amsterdamu, izbrani smo bili med 700 ekipami. A tudi njihov sistem je bilo treba izboljšati. Pravzaprav nismo imeli namena ustvarjati pospeševalnika, ker smo takrat imeli uspešen start-up. Junija lani sem povabil Bernarda Gruma iz IBM in Žiga Vaupotiča iz Simbioze na naš demo dan. Takrat se je porodila ideja. Začeli smo se srečevati in iskati podpornike. Decembra smo se odločili, da začnemo zgodbo. Januarja smo začeli resno iskati partnerje, denar, urejati pravne zadeve, postavljati mentorsko in investitorsko mrežo, pripravljali smo prostor.

Odprli smo možnost za prijave, ki ponavadi potekajo najmanj tri, štiri tedne. Mi smo imeli že v dneh tednih 114 prijav iz 11 držav. To je noro! Vse je bilo treba prenoviti. V teh prostorih štiri leta ni bilo nikogar. Želeli smo, da ima vsak prostor svojo podobo (mindset). Vaše prvo vprašanje, ko pridete skozi vrata, je: zakaj imajo mivko na tleh? To je poanta. Vstopiš in se ne ukvarjaš več s tem, kar je bilo zunaj. Vsak prostor ima nekaj svojega, vedno spoznaš nekaj novega.

V Evropi je okrog 50 pospeševalnikov. Marsikdaj v resnici ne gre za pospeševalnike, ampak za inkubatorje.
Vsaka država, ko začne razvijati ta start-up ekosistem, začne s prostori za coworking, inkubatorji, iniciativami za spodbujanje podjetništva. To je v vsaki državi zelo dobrodošlo. Na začetku so ljudje mislili, da je to izguba denarja, ampak to ni res. Te stvari je treba delati. S tem lahko nastane ABC, sem bo prišel Techstars, končno bomo imeli konkurenco, ko bo več pospeševalnikov, ko se bomo borili za start-upe, za to, kdo je boljši. A to je ključ. Inkubator je neka predfaza vstopa v pospeševalnik.

Inkubator je delovni prostor, ki ga dobiš za nižjo ceno, nekateri ponudijo tudi mrežo mentorjev ali podpore, a to ni tako pogosto. To mora biti. Tudi mi to spodbujamo. V svojem pospeševalniku edini pokrivamo šest točk – imamo svojo mentorsko mrežo, smo v testnem mestu, sodelujemo s podjetji (IBM, Microsoft, Cisco, Samsung, BMW), imamo svojo investitorsko mrežo in se širimo, povezljivi smo s preostalimi pospeševalniki in smo zasebni. Smo verjetno edini pospeševalnik na svetu, ki ima testno okolje.

Koliko je zaposlenih?
Ekipe imajo povprečno po osem ljudi, nas v operativi pa je sedem ali osem. Poleg nas so tu mentorji, ko jih potrebujemo. To so zelo uspešni ljudje, ki imajo svoja podjetja, vendar vedo, da se bodo nekaj naučili od start-upov, start-upi pa od njih.

K nam prihajajo podjetja, uprave velikih podjetij. Ko taka podjetja zaznajo, da imajo start-upi nekaj zanimivega, kar bi njihovo podjetje naredilo bolj agilno, inovativno, so pripravljena dati ves svoj trg in povezave, da bi temu start-upu uspelo. Če mu uspe, bodo vanj investirali, ker so videli, da trg to hoče.

Tu nihče nikogar ne goljufa. Zelo spodbujamo potencial. Če ga imaš, gradi na njem, če ga nimaš, se trudi naprej, da ga boš dosegel z drugim proizvodom. Naredi napako. S tem ni nič narobe.

Včasih zmagujemo, včasih se učimo. Zelo preprosto.

Koliko start-upov, ki ste jih sprejeli, bo po vašem mnenju uspešnih?
Vsem našim start-upom ne bo uspelo. Če bo zares uspelo enemu ali dvema v vseh šestih programih (od 120), je že to veliko! Če bosta tako uspešna, da bosta, recimo, vredna 500 milijonov evrov. Drugi bodo povprečni z vzponi in padci, nekateri se bodo prodali, nekateri propadli. Ko prideš v ABC, je to poroka. Mi nismo zanje tu samo tri mesece, ko so vključeni v program. Prostor imajo tu še tri mesece.

Lahko si izberejo državo, v katero bi šli radi opravljat svoj posel. V tisti državi jih povežemo z lokalno skupnostjo, saj imamo po svetu 42 inovacijskih centrov. Tam začnejo delati s svojimi podjetji. Če jim ne uspe in se vrnejo, jim sicer ne damo prostorov, najdemo pa jim nove vlagatelje, pomagamo jim z mentorsko mrežo, mediatorji.

Kakšen je vaš cilj dela s start-upi?
Naš glavni cilj je, da start-upi naredijo nekaj iz sebe – lahko jim uspe ali ne uspe, a se s tem nekaj naučijo in na dolgi rok postanejo najboljši kader. Ne bodo šli delat za nekoga, ampak bodo odprli svoje podjetje.

Zelo jih spodbujamo k temu, da ostanejo tukaj. Lahko se širijo na tuje trge, a glavnina podjetja ostaja tukaj. Smisel ni, kot rečejo v Sloveniji, da vzamejo znanje in grejo v tujino. Hvala Bogu, da grejo v tujino! A core – programerji, razvoj, to ostane tu. Samo prodaja gre iz Slovenije, distributerje morajo imeti v tujini. Mi smo premajhen trg. Na dolgi rok naredijo veliko zgodbo. To je smisel.

Večinoma poslušamo drugačne zgodbe. Podjetja se pritožujejo zaradi birokratskih ovir, gredo iz Slovenije, da jim lahko uspe.
Birokratske ovire so. A bodimo realni: mi smo mlada država, ki se sproti uči. Sproti delamo, rastemo, imamo vzpone in padce kot vsak start-up. Načeloma se noben podjetnik ne bo ukvarjal s politiko. Našli bomo možnost, da bo stvar narejena.

Prizadeval sem si za to, da bi kot država postali bolj dostopni, odprti za podjetništvo, a dokler se ljudje ne bomo spremenili in nehali izkoriščati, kar dobimo od države, ne moremo pričakovati, da bomo imeli zakonodajo, kot jo imajo na Nizozemskem, na Irskem, v Angliji.

Včasih smo sami krivi, a je to težko priznati. Človek se ne pogleda v ogledalo.

Vedno se bomo trudili, da bomo Slovenijo promovirali kot državo priložnosti. Če bomo mi pljuvali po svoji državi, ki je noro lepa, kdo jo bo hvalil? Tujci? Kitajec nikoli ne bo pljuval po Kitajski, čeprav ve, da je tam korupcija, da so lobiji močni. Rekel bo, da je Kitajska dežela prihodnosti.

Kako gledate na konkurenčna podjetja?
Zavezali smo se odprtosti in povezljivosti. Tudi če kdorkoli naredi nov pospeševalnik sto metrov stran, bomo naredili vse, da tudi njim uspe. Vse, kar obstaja, spodbujamo. Start-ups Slovenije, Podim, tehnološki parki, univerze. Zdaj bomo poskusili univerze združiti, jih povezati. Poskušamo biti vzor. Nikoli ne bomo potegnili kratke. Vedno bomo rasli, imeli nove projekte.

Tudi BTC razmišlja tako. Bodi odprt, sprejmi zanimive stvari, podpri jih, pusti ljudem, da naredijo zgodbe. Zato so tako uspešni. Nikoli ne bodo rekli, da je nekdo konkurenca in da zato z njim ne bodo delali.

Kaj ima Jugovzhodna Evropa, česar drugi nimajo? Mi vidimo zid pred sabo in gremo čez. Drugi bodo iskali možnosti, šli naokoli … Mi gremo čez! Mi lahko govorimo z vsemi – s prodajalci sadja ali s predsednikom vlade. In še nekaj – zelo smo pametni. Vse inovacije, ki so zdaj zanimive, prihajajo iz te regije. Ne znamo pa prodajati. Tega se moramo naučiti. Gradimo na tem, v čemer smo dobri, ne na tistem, v čemer smo slabi.

V čem lahko Sloveniji uspe?
Velikokrat smo slišali: Slovenija je nova Švica. Ampak mi smo drugačen narod kot Švicarji. Mi smo majhni in to je priložnost. Zakaj so se k nam prijavljali iz enajstih držav – Japonske, Južne Koreje, Brazilije, Avstrije, ZDA? Ker smo odličen testni trg. Nismo pa referenčni trg. Kdo pa je referenčni trg? Vsa naša regija, saj vsi govorimo podobne jezike, poznamo se še iz nekdanje Jugoslavije. To je referenčna regija, zraven potegnemo še nekaj Italijanov, Avstrijcev in Madžarov. In to je to.

Slovenija je sama po sebi tako zapletena, da če ti tukaj uspe, ti bo uspelo povsod.

Imam pa občutek, da gremo trenutno v Sloveniji na splošno navzgor. Mislim, da se je začelo premikati. V politiki, v podjetništvu, kot narod. Bodimo optimistični.

Zakaj je Slovenija dobra kot testni trg?
Imate proizvod, za katerega ne veste, kako se bo razvil na trgu. Ne veste, kako ga bodo sprejeli otroci, mladi, družine, starejši, kako ga bo sprejel mali podjetnik, srednje velik podjetnik ali veliko podjetje. Kateri trg vam omogoča, da greste do vseh teh ljudi? Majhen trg. Stvari se hitreje odvijejo. Če boste v ZDA želeli priti do Wallmarta, boste čakali leto in pol, preden boste sploh dobili odgovor. Tu greš do Spara in v dveh tednih imaš sestanek. Povedal boš, kaj bi rad naredil, kaj potrebuješ.

Oni ti bodo povedali, ali si jim zanimiv ali ne. Če jim nisi, boš šel v Hofer, Lidl, Mercator, Tuš, nekdo ti bo rekel: da, naredi! Mi lahko zelo lahko dostopamo do naše vlade, do župana, kogarkoli. V ZDA tega ne moreš. Tukaj se lahko neposredno pogovarjaš o tem, kaj je težava neke občine, države, kje lahko pomagaš.

Nismo pa samoiniciativni. Vedno čakamo, da bodo drugi kaj naredili. Pri tem, da bi sami dali predlog in vzeli stvari v svoje roke, zaostajamo. To se zdaj malo spreminja prek start-upov, malih projektov. Pravzaprav je težko.

Je mišljenje, da ni dobro propasti, ovira pri ustvarjanju novih podjetnikov?
Dobro je propasti. Moraš pasti, moraš propasti. To je dobrodošlo. Ne boš se naučil, če boš vedno zmagoval. Tudi naši športniki, ki so največji ambasadorji naše države, so velikokrat padli, velikokrat so jih popljuvali. Vedno so šli naprej. Če to komu v Sloveniji ni prav, pa kaj potem!

Morda sem propadel, ni mi uspelo prvič, drugič, tretjič, četrtič sem nekaj zaslužil, da sem pokril stroške. Petič mi bo mogoče uspelo narediti veliko zgodbo. Ali pa bom spet propadel. Saj je vseeno. Poskusil pa bom še šestič. Sčasoma bo tudi nevoščljivosti manj.

Kako za sodelovanje pridobite velika podjetja?
Treba je biti zanimiv tudi zanje. Vedno jim pravim, da morajo razumeti, da na malih stoji svet. Na teh je treba graditi. To začenjajo razumeti tudi veliki. Na koncu imamo dobiček vsi, pa ne gre samo za denar, ampak tudi za stike, učenje, inovacije, agilnost, hitrost.

Kako pri šestnajstih letih ustvariš svoje podjetje? Kako moraš razmišljati, kaj mora biti v tebi?
Imeti moraš malo sreče, starše, ki te usmerijo, ali pa prijatelje, ki imajo podjetne starše, da te prijatelji povlečejo. Lahko tudi hodiš na tovrstne dogodke in sam začneš razmišljati poslovno. V nekem trenutku v življenju se vsi odločimo, da bi radi bili podjetniki, nekateri malo prej, nekateri pozneje. To je povsem normalno.

Vi ste imeli vse to?
Najprej sem šel v neki start-up, kjer sem se učil. Tam smo propadli, a smo začeli drugo, tretjo in četrto zgodbo. Zgodba o uspehu je kot EKG – vzponi in padci, to kaže, da si živ. V vsakem človeku je nekaj podjetnika. Vsi smo za nekaj dobri.

Zgodbe, ki jih opisujete, zvenijo precej kapitalistično, glede na opremljenost vaših prostorov pa lahko hkrati začutimo neki občutek za človeka. Pred leti ste začeli tudi akcijo Kruh za prjatla. Kakšno vlogo ima socialni čut v podjetniškem svetu?
Brez denarja se ne da živeti. Več kapitala ko imaš, več stvari lahko narediš. To ni nobena skrivnost. Dvomim, da bo kapitalizem na dolgi rok lahko deloval tako kot zdaj.

A mi se ne bomo ukvarjali s tem, to je naloga drugih. Mi vidimo tiste, ki želijo. Najpomembnejša nam je ekipa, tim. Sploh ne proizvod ali denar oz. to, kaj vse si že dosegel. Če je ekipa prava, če se ekipa dopolnjuje, smo pripravljeni vanjo vlagati, ker verjamemo, da z ekipo lahko naredite veliko več kot z denarjem ali dobrim proizvodom. Lahko vam dam pet milijonov evrov ali proizvod, ki ga hoče ves svet, pa vam morda ne bo uspelo.

Glede socialnega čuta pa tako … Ko imaš dovolj vsega, ko si zelo srečen, postaneš nesrečen. Če ničesar ne vrneš skupnosti, to ni dobro. Ko nam gre zelo dobro, se spomnimo še na tiste, ki jim ne gre tako dobro. Za Kruh za prjatla smo postavili novo strategijo, tu v BTC bomo imeli poseben prostor. Poleg tega se ena od naših ekip ukvarja s hrano, ki je tik pred iztekom roka, da najde ljudi, ki jo bodo vzeli ali kupili po zelo nizki ceni.

Slovenci smo zelo, zelo srčen narod. Anina zvezdica, Božiček za en dan, Kruh za prjatla, to so super iniciative. Večinoma se s tem ukvarjajo dekleta. Vsa čast! Na ženskah svet stoji!

Koliko predstavnic ženskega spola imate v start-upih?
Ekipe so zlasti v zadnjem času začele zaposlovati dekleta. Samo fantje razmišljajo kot fantje, dekleta pa gledajo ali širše ali pa bolj osredotočeno. Odvisno od osebe. Poskušamo vključiti čim več deklet.

Kako na splošno izbirate kadre?
V poslu ni prostora za predolgo učenje. Če nekdo ni sposoben, mu moraš jasno povedati, da tega ne zna. Lahko se tega nauči in ga potem vzamem nazaj v ekipo. Če nečesa ne znaš, nisi dober za to stvar. Pojdi delat tisto, kar znaš dobro delati.

Morda šef odpusti petnajst ljudi. Če podjetje dobro dela, je vedel, zakaj jih je odpustil. Tega ne smemo kritizirati. Če jih je odpustil kar tako in je jasno, da je v ozadju nekaj drugega, pa to lahko kritiziramo. Direktorji so ključ. Če direktor ni dober, bo celo podjetje tako. Če on ve, kaj hoče, kako hoče, ga je treba spodbuditi.

Steve Jobs, na primer, je bil nor. Ljudi je odpuščal, se drl nanje, jih vodil do skrajnih meja, redko jih je pohvalil, a on je bil tak, ker je enako pričakoval tudi od sebe. Če greš v podjetništvo, moraš biti malo nor.

Skrbite le za delovno okolje ali tudi za sprostitev svojih ekip?
Tujim skupinam damo stanovanja, velika, nova, v bližini BTC. Vsi hodijo na fitnes, organiziramo teke, zdaj bomo hodili v Atlantis, velikokrat gremo na bovling. Kupili bomo žar, da se bomo ob njem družili ob petkih po osmi uri, ko imamo vedno druženje. Z BMW se dogovarjamo za avtomobile za tiste, ki jih potrebujejo. Če nekaj potrebujejo, se mi potrudimo, da to tudi dobijo. Vse tisto, za kar vemo, da jim pomaga, jih izpopolni. Ponujamo jim popolno okolje za uspeh.

Pojem "konec tedna" obstaja?
Ob sobotah je pisarna odprta kot med delavniki – od 6. do 24. ure. Večina ekip pride, vendar je to odvisno od njih. Ob nedeljah pa se trudimo, da niti elektronske pošte ne odpremo. Pozabiti morajo na vse, iti skupaj ven, se gibati, ne smejo razmišljati o poslu. Svetujem jim, naj spijo vsaj sedem ur na dan.