Nevarna razmerja: ZDA in Izrael

Najprej so v varnostnem svetu poskrbeli za "uravnoteženo" obsodbo, toda nič se ni moglo meriti z Bidenovim zagovarjanjem izraelske "pravice do samoobrambe" v TV-oddaji Charlie Rose Show. Zdi se, da je tako kot v starih časih judovski lobi rutinsko opravil svojo nalogo in vse skupaj postavil na pravo mesto. Toda vtis vara. V zadnjih letih so se na tem področju zgodile velike spremembe. Danes se v številnih medijih govorijo in pišejo stvari, ki so bile še nedavno nepredstavljive. Formula, po kateri je tisti, ki kritizira Izrael, a priori nacist, zagovornik holokavsta, v vsakem primeru nekredibilna oseba, je izgubila svojo čarobno moč. Končno je mogoče slišati tudi glas tistih, ki so bili doslej nemi. Na You Tubu se je nabralo preveč posnetkov, ki kažejo položaj v drugačni luči.

Prav povsod je mogoče najti ljudi, ki bodo trdili, da je za ta preobrat kriva sovražna propaganda, genialnost hamasovske PR-službe ipd. V Jerusalem Postu menijo, da je edina napaka, ki so jo napravili, povezana z nesposobnostjo piarovcev in diplomatov, da bi svetu predstavili resnico. Vse drugo je za njih OK. Skratka, kot že tolikokrat doslej: ves svet živi v zablodi, samo Izrael ima prav.

Vendar je resnica nekoliko drugačna. Pri tem preobratu so igrali ključno vlogo tisti spodobni Judje, ki jim gre ob tem, kar Izraelci že leta počnejo s Palestinci, na bruhanje. In zdaj so se jim začeli pridruževati še tisti Američani, ki so mnenja, da naj pravico do samoobrambe udejanjajo s svojim orožjem in denarjem. V teh dneh so – vsaj v ZDA – glavni protestniki proti aktualni izraelski politiki Judje, ki jih je, kakor so pogumno povedali v kamere, sram svojega judovstva.

V New York Review of Books je pred tedni izšel esej Petra Beinarta z naslovom Neuspeh ameriškega judovskega esteblišmenta. V njem avtor, ki, kot pravi, prihaja iz ortodoksne judovske družine in poskuša svoje otroke vzgojiti v spodobne Jude, razgalja umazane zakulisne igrice judovskega lobija, zlasti AIPAC in konference predsednikov glavnih ameriških judovskih organizacij: od prepričevanja javnosti, kako npr. sporne izjave zunanjega ministra Liebermana pravzaprav sploh niso tako rasistične, ampak so bile zgolj napačno predstavljene v javnosti (saj se ve, zakaj); do obrekovalnih kampanj, s katerimi so v javnosti sistematično diskreditirali mednarodne humanitarne organizacije, ki so si drznile opozarjati na izraelske zločine. V zadnjem času so postali celo nekoliko rafinirani in svoje podpornike spodbujajo, da začnejo namesto o Palestincih raje govoriti o Arabcih, kajti "Palestinec" preveč odkrito evocira neprijetne podobe iz begunskih taborišč, medtem ko je "Arabec" po definiciji nekdo, ki ima veliko denarja, nafte in islama.

Obama se je znašel v verjetno največji zadregi doslej, še zlasti potem, ko so dlakocepski politični analitiki ugotovili, da je bil uradni ameriški odgovor na državni teror Izraela skoraj enak kot kitajski ob zadnjih sovražnostih med Korejama. Tovrstne primerjave so lahko precej demoralizirajoče. Morda bi bil že čas, da si privošči nekoliko tveganja, kajti s taktiko čakanja lahko v tem primeru izgubi preveč.