Milan Hosta: Zdaj imamo vrhunske športne objekte

Kateri del Ljubljane vam je najbolj ljub? Vič, kjer živim. Vse imamo pri roki (tudi umazan zrak), le za otroke so ceste in kolesarske še vedno preveč nevarne. V starem delu mesta s sprehajališčem do Špice tudi vselej uživam. PST je vrhunski spomenik in rekreativno polje, ki bi ga še malo bolj izkoristil in približal ljudem. Športni kompleks v Stožicah v javnosti sproža tako navdušenje kot pljuvanje. Kako nanj gledate vi? Šport je urbana religija in vsaka velika cerkev je zgrajena v krvi podložnikov. Težko mi je, ker imam rad vse ljudi in vse športe, da se je to zgodilo. To karmo bo treba očistiti, če želimo, da se kaj dobrega rodi v Stožicah. Več kot desetletje se ukvarjam s fair playem v športu in med gradnjo sem na delavnicah ljubljanskim srednješolcem razlagal o problematiki nevidnih delavcev in da si ne smemo zatiskati oči pred takimi zločini. Za kateri športni klub navijate? Pokojna Olimpija, bodi oživljena! V mladosti sem redno navijal za KK Olimpijo in nasploh igral in spremljal košarko. V Ljubljani imamo zdaj vrhunske objekte in še kakšnega dobimo. Bolj me skrbi to, da gradnja vrhunske športne ekipe traja desetletja – to smo zapravili. Katera oseba vas je doslej najbolj zaznamovala? Moja Petrca! Ne samo s tem, da mi je podarila dve ljubki deklici, temveč da mi je pomagala spregledati pri nekaterih stvareh. Je namreč družinska terapevtka z izjemnim občutkom za sočloveka. Včasih se pošalim, da sva ustvarjena drug za drugega – ona socialni pedagog, jaz pa socialni problem. Na kakšen način pripomorete k čistejšemu okolju? Ločujem odpadke, zobe si umivam z domačim pripravkom – zmleta zelišča z morsko soljo, posodo pomivam brez kemičnih čistil, uporabljam kolo in moped za prevoz in v glavi gojim misli o lepem in prijaznem svetu, kjer so vse oblike življenja svete. Kako si napolnite baterije po napornem dnevu, tednu, mesecu? Ne doživljam življenja kot napornega, čeprav vseskozi nekaj počnem. Ravno nasprotno. Res pa je, da nikoli ne delam tistega, česar ne želim ali pa ni dobro ne zame ne za druge. Sproščam se pri igri z otroki, z meditacijo se igram po drugih svetovih, s tekom in drugimi športi se igram sam s seboj in tudi poležavanje z dobro knjigo prija, to pa z veseljem odložim, če je ob meni moja najdražja. Ali pogosto uporabljate javna prevozna sredstva? Katera? Dokler bo vožnja z avtom po Ljubljani tako udobna, kot je, se nas bo večina vozila z avtom, to je v človekovi naravi. Pa vendar, ker se zavedam onesnaženja, ki ga s tem povzročam, se najraje usedem na kolo ali moped. Sicer ob primernih priložnostih in ob slabem vremenu vstopim na šestico. Vlaka pa od znotraj že lep čas nisem videl. V čem se ljudje najbolj motijo o vas? Saj se ne. Dobijo me točno takega, kot si me želijo. Nikoli se nisem obremenjeval z mnenjem drugih, kar ne pomeni, da ljudem ne znam prisluhniti. Pustim si svetovati, seveda pa potem to po svoje prežvečim in če se sklada z mojim življenjskim nazorom, tudi upoštevam. Morda bi poudaril le to, da nekateri pri meni pogrešajo trdo roko. A doslej mi je vedno uspelo voditi ekipe od znotraj, tako, da so moj način ljudje sprejeli kot svoj način. Nisem ekscentrik ali nasilnež in narcis. Moja prisotnost se opazi šele, ko sem odsoten. Na kateri svoj dosežek v zadnjem letu ste najbolj ponosni? Na to, da hodim zdrav in nasmejan naokrog! In na izziv, ki sem ga sprejel kot kandidat za ljubljanskega župana, da bom spregovoril o stvareh, pred katerimi si zatiskamo oči. Svet in z njim Slovenija je na veliki preizkušnji. Ne gre samo za gospodarsko in okoljsko krizo, gre za krizo odnosa do življenja kot takega. To se spreminja. Stari svet razpada in iz ruševin raste novi. Vesel sem, da sem lahko znanilec nove politike in novega sveta. Ponos in ego v tem novem svetu nimata več kaj iskati. Ljubezen, ljubezen osvobaja in gradi drugačen svet.